Fotografija: Lilijana Homovec
Gledam in poslušam svojo vnukinjo, kako mi s sijočimi očmi pripoveduje o prvem šolskem dnevu, kako so jih sprejeli starejši vrstniki, kako je bila pogumna in je sama odkorakala do sošolcev, ko so jo poklicali, medtem ko je marsikoga morala pospremiti mama, kako lepa je njena šolska torba in peresnica, kako prijazna je bila njihova učiteljica, kako komaj čaka naslednji dan, ko bodo šli v park spoznavat poznopoletne rastline in živali.
Besede kar vrejo iz njenih ust in njihov tok odnaša moje misli vse bolj in bolj v preteklost, kako sem bila vnukinji takrat podobna ali pa kako je ona danes podobna meni pred mnogimi leti. Prvi šolski dan se mi ni posebej vtisnil v spomin. Verjetno je bil to čisto običajen dan, pa čeprav sem si prvič oprtala na rame šolsko torbo, čeprav sem šla prvič čisto sama od doma v šolo, ki je še nikoli prej nisem videla od znotraj. Bila je prava pot v neznano. Pridružila sem se starejšim otrokom iz soseščine in skupaj z njimi šla na pot, na pot znanja in dogodivščin in se že čisto na začetku zaljubila v vse, kar se je v šoli dogajalo.
Naša učiteljica je bila najbolj prijazna in najlepša med vsemi učiteljicami, kaj učiteljicami, med vsemi ženskami, ki sem jih do takrat uspela spoznati! Vse kar je rekla, je bilo zame sveto. Že zaradi nje sem hotela imeti vse domače naloge, najlepše urejene zvezke, upoštevala sem vse, kar nam je naročila, poslušala in odgovarjala in si že kmalu začela želeti, da bi bila nekoč kot ona, učiteljica, ki jo bodo otroci imeli radi tudi zato, ker ima ona rada njih.
Naša učiteljica je bila najbolj prijazna in najlepša med vsemi učiteljicami, kaj učiteljicami, med vsemi ženskami, ki sem jih do takrat uspela spoznati! Vse kar je rekla, je bilo zame sveto. Že zaradi nje sem hotela imeti vse domače naloge, najlepše urejene zvezke, upoštevala sem vse, kar nam je naročila, poslušala in odgovarjala in si že kmalu začela želeti, da bi bila nekoč kot ona, učiteljica, ki jo bodo otroci imeli radi tudi zato, ker ima ona rada njih.
Dokler nisem prišla v šolo, nisem vedela, da obstaja malica, da lahko jemo tudi sredi dopoldneva in to celo čokolado, ki jo je naredila kuharica in jo razrezala na skoraj enake koščke, ki smo jih potem pojedli s kosom kruha. Zraven so nam postregli s čajem. Ta je imel čisto poseben vonj in okus. Nikoli pozneje nisem pila takega čaja in jedla tako dobre čokolade, kot je bila ta, narejena v šolski kuhinji. Seveda tega nismo jedli vsak dan, a kadar se je zgodilo, je bil to zame praznik. Prav počasi sem grizljala svoj košček čokolade in ga mešala s kruhom. V razredu je bila takrat čarobna tišina, še dihali smo počasneje in tišje v želji, da bi podaljšali naše zadovoljstvo.
Še vedno vidim svoje prvo berilo z besedami Ivo, Iva …. Ko sem jih zmogla prvič sama prebrati, se mi je zdelo, da sem nenadoma večja in pomembnejša, kajti to je pomenilo, da sem zdaj lahko sama prebrala, kar je pisalo v časopisu, ki nam ga je prinesel poštar in tudi kar je pisalo v knjigah, ki so bile zložene v posebni omari v spalnici starih staršev. Malo sem sicer prehitevala, a moja želja je bila velika in potrudila sem se, da se je kmalu uresničila. Naučila sem se pisati številke in računati, zdelo se mi je, da smo do tega prišli zelo hitro, že v prvem razredu.
Še vedno vidim svoje prvo berilo z besedami Ivo, Iva …. Ko sem jih zmogla prvič sama prebrati, se mi je zdelo, da sem nenadoma večja in pomembnejša, kajti to je pomenilo, da sem zdaj lahko sama prebrala, kar je pisalo v časopisu, ki nam ga je prinesel poštar in tudi kar je pisalo v knjigah, ki so bile zložene v posebni omari v spalnici starih staršev.
»Kaj neki se bomo učili pozneje, v višjih razredih, ko že zdaj znamo domala vse, kar je pomembno za življenje?« sem se spraševala v svoji samozadovoljni neizkušenosti.
S sošolci smo vsak dan na poti iz šole domov obdelali vse, kar se je tam pomembnega zgodilo, še enkrat drug drugemu razložili, kar nam ni bilo jasno, se kasneje učili poštevanko, obnavljali vsebino knjig za tiste, ki jih niso prebrali, in se seveda nič kolikokrat skregali ali celo stepli, ter se seveda tudi enkrat več pobotali.
V deževnih dneh smo zjutraj vsi premočeni prišli v razred, slekli, kar se je dalo sleči in obesili naša oblačila čez stole ob edini peči v razredu. Do konca pouka so se oblačila napol posušila, oblekli smo se in v množici enakih črnih gumijastih škornjev, ki so stali pred učilnico, vedno našli svoje. Še danes se sprašujem, po čem smo jih prepoznali. Res je, da niso bili vsi enako veliki, a med petindvajsetimi pari je bilo gotovo deset enako velikih. Morda po tem, kako so bili obrabljeni, kje so bili odrgnjeni, ali pa kam smo jih postavili, ko smo prišli v šolo. Tedaj si s tem nisem belila glave, s tem vprašanjem se ukvarjam danes, ko otroci ne prepoznajo svojih čevljev ali majic in drugih stvari, morda zato, ker je paleta različnih variant vsega, kar nosijo s seboj v šolo, neskončna.
Ko se je šolsko leto zaključilo, sem se tega neskončno veselila, pa ne toliko zato, ker ni bilo več pouka, temveč ker sem uspešno zaključila razred. Z družino nismo nikoli šli skupaj na počitnice ali na morje. Celo poletje smo bili doma, pomagali smo staršem pri košnji, na njivi in vrtu, pripravljali drva za zimo in se igrali s sosedovimi otroki v bližnjem gozdu ali na dvorišču. Nikoli nam ni zmanjkalo idej, kaj bi počeli. Najraje smo pobegnili nekam, da nismo bili odraslim na očeh, ker so si, če so nas videli, takoj izmislili opravek, ki je bil primeren za nas. Potem so igre in naši projekti s hišami v krošnjah in tabori med drevjem seveda odpadli.
Nikoli nam ni zmanjkalo idej, kaj bi počeli. Najraje smo pobegnili nekam, da nismo bili odraslim na očeh, ker so si, če so nas videli, takoj izmislili opravek, ki je bil primeren za nas. Potem so igre in naši projekti s hišami v krošnjah in tabori med drevjem seveda odpadli.
Ko sem prerasla obdobje intenzivnega druženja z vrstniki iz soseščine, sem se zakopala v knjige iz skrivnostne omare starih staršev. Vsake počitnice proti koncu osnovne šole sem prebrala vse knjige, ki so se mi zdele zanimive. Vsako leto znova. Ne spomnim se naslovov avtorjev, vem pa, da so tisti romani in zgodbe govorili o ljubezni, o zapletenih odnosih med odraslimi ljudmi, ki so pisali vedno nove in nove zanimive zgodbe.
Dva meseca sta minila kot bi mignil in že spet sem se lahko veselila začetka novega šolskega leta. Kakšni bodo moji sošolci in sošolke, ko se bomo po dveh mesecih spet videli, kaj so počeli zanimivega, kaj vse bomo počeli pri pouku, sem se spraševala. Vedno me je vse zanimalo, nikoli mi ni bilo dolgčas ali odveč narediti, kar so mi naročili ali me zadolžili. Še posebnega vonja učilnic sem se veselila, da ne govorim o knjižnici, ki sem jo med počitnicami zares pogrešala.
Šola je bila neke vrste središče mojega življenja in je na tem mestu ostala skoraj ves čas, vse do tega trenutka. Morda se je v določenih obdobjih malo umaknila iz središča mojega življenja, a brez nje nisem bila nikoli. Tudi kot učiteljica sem prvi šolski dan doživljala s posebnimi občutki vznemirjenja in pričakovanja. Celo strah me je bilo včasih, dvomila sem, da bom kos svojim nalogam in otrokom, ki so prihajali predme s posebnimi izzivi. Nikjer ni bilo praznega prostora, da bi se razrasel dolgčas in enolična rutina. Nikoli me ni motilo prešerno čebljanje otrok in za odrasla ušesa neznansko dolgočasni in že stokrat slišani pogovori. Kako lepo, sem pomislila, kaj vse bodo še spoznali, kaj vse jih še čaka ob naslednjem koraku v naslednjo sedanjost!
Šola je bila neke vrste središče mojega življenja in je na tem mestu ostala skoraj ves čas, vse do tega trenutka.
Iz premišljevanja se zbudim, ko pred seboj zagledam vprašujoče oči svoje vnukinje. Vem, da me je nekaj vprašala, pa sem preslišala, ker sem pobegnila v svoj svet. Vseeno sem tvegala z odgovorom: »Seveda, draga, vsekakor.«
»Oh, noni, spet me nisi poslušala,« je očitajoče zavila z očmi in se stisnila k meni.
Objela sem jo in poljubila na lase.
»Naj ostane tako kot je. Veseli se vsakega naslednjega dne,« sem ji v mislih vtisnila željo s poljubom.
