Fotografija: Pexels – Andrea Piacquadio
Moja srečevanja z Lilijano so kot morje, so stalna, ponavljajoča in kipeča v podarjenih mislih in doživetij. Zadnje čase se najini pogovori vrtijo okoli knjig, ki jih bereva. Pred kratkim pa me je presenetila z besedami:
L: »Pišem roman.«
K: »O čemu?«
L: »O slehernici kot sem sama.«
K: »Imaš tudi že naslov?«
L: »Nekdo vedno odide prvi.«
Naslov Lilijaninega romana mi je dal misliti, še preden sem roman prebrala. Težnja biti prvi, je med nami sleherniki pogosto izražena, željena in v sodobni družbi nagrajevana. Ko pa odhajamo iz odnosa, ko umremo in nekoga pustimo za sabo, pa biti prvi ni več željeno, še manj nagrajeno in pogosto stigmatizirano v poenostavljeni maniri zaključka, da se odhajajoči ni dovolj potrudil, oziroma je sebičen/sebična in egoističen/egoistična.
Naslov Lilijaninega romana mi je dal misliti, še preden sem roman prebrala. Težnja biti prvi, je med nami sleherniki pogosto izražena, željena in v sodobni družbi nagrajena. Ko pa odhajamo iz odnosa, ko umremo in nekoga pustimo za sabo, pa biti prvi ni več željeno, še manj nagrajeno in pogosto stigmatizirano v poenostavljeni maniri zaključka, da se odhajajoči ni dovolj potrudil, oziroma je sebičen/sebična in egoističen/egoistična.
Slehernica v romanu je Lila. Lila je gospa v šestdestih letih. Je mama Anji. In bila je žena Mateju. Matej je bil njena mlada ljubezen. Tudi Lila je bila Matejeva mlada ljubezen. Skupno življenje, družina in zakon pa se niso gradili. Matej je bil vedno na robu družinskega življenja, še raje se mu je ognil s prekomernim delom v službi in posledično poznim prihajanjem domov. Ločitev se je zgodila, ker se je morala zgoditi. Tako se vedno zdi, ko odnos opazuješ od zunaj. Lila pa je vedela, »da bodo dogodki kakor plima vedno znova udarjali ob njeno telo, vedno znova bodo priplavali na površje in morala jih bo predelati, da bo lažje živela naprej.« Odnos med Lilo in Matejem je bil v resnici mimobežen. Po stalnih prepirih in ko so padle klofute z obeh strani, se je ločitev zgodila brez uradnih podpisov, od takrat sta spala vsak v svoji sobi. Po neki zabavi, ko se je med njima vnela strast, je sledil strasten seks. Lila je zanosila in v osmem tednu nosečnosti spontano splavila. Matej ni vprašal po otroku. V romanu beremo: »Tako sta še enkrat umrla, onadva.« »Lila in Matej.«
»Obstajala je samo še Lila in obstajal je Matej.«
V nekaterih potezah se v romanu pojavi tudi Lilijana sama in samcata. Z njo se na kratko srečamo na priložnostni prireditvi v Lilini cvetličarni, ko Lilijana nastopi s prebrano avtorsko pesmijo. Pesem je iz njene tretje pesniške zbirke Nariši nekaj name (2022, Založba Bogataj). «Napačne noge nosijo/ neznansko nališpan /nasmeh neke noči. Nariši nekaj name! Ne nosi naokrog/najinega nasmeha. Nikoli! Niti neke noči! /Nariši nekaj name.«
In ko Lila zboli, prebira Lilijanino pesem Da mine noč … »Tiho megleno jutro, razmajana klopca v parku, čaka opojnosti toplega sonca. Pogreje in posuši trhlo vlažno telo in čaka, da zvezdno nebo pohladi njeno pregreto leseno dušo. Vroče poletno dopoldne, presušena makadamska pot čaka, da večerna rosa napoji njeno žejno vsebino, da božajoča bistra tekočina spere njeno prašno dušo. Mrzel zimski dan, s snegom obložena smreka čaka, da se po bregu spusti topel dih pomladi in zmehča težko belo oblačilo, da spet pretegne svoje premrle roke in napoji zeleno dušo. Temna prazna soba, čaka ob oknu da mine noč, da se umakne dnevu, da morda za to nočjo ni več čakanja.«
Roman Nekdo vedno odide prvi je sestavljen iz niza zgodb. Vsaka zgodba ima svoj naslov. Naslove sestavljajo izbrane besede, besede, ki nosijo duh vsake nove zgodbe. Že iz njih, prebrane po vrsti ali pa kar tako, nastane zgodba.
Roman Nekdo vedno odide prvi je sestavljen iz niza zgodb. Vsaka zgodba ima svoj naslov. Naslove sestavljajo izbrane besede, besede, ki nosijo duh vsake nove zgodbe. Že iz njih, prebrane po vrsti ali pa kar tako, nastane zgodba.
»… Zakaj k frizerju?… Nekaj sta gotovo naredila prav … Časovni stroj … Vsi ti čeji … Mala smrt … Lesketanje … Tema … Tišina … Preobrazba … Bolje pozno, kot nikoli … Zaprla je oči in si zaželela, da bi živela.«
Vsako poglavje pomeni logično nadaljevanje prejšnjega, kar pomeni, da se roman pripoveduje nekako naravno in skoraj sam od sebe. Bralec se s književnim likom sreča v sedanjosti, hkrati pa v vsaki zgodbi kot odmev prihajajo na dan spomini in okruški preteklosti. Včasih v bralca/bralko prav butnejo. Tako se v premočrtnosti zgodbe cvetličarke Lile, ki vstopa v odnos z mlajšim moškim, in si dopušča biti v vsakem trenutku to, kar je, vpletajo Liline zgodbe preteklosti, mlade ljubezni, rojstva hčere, kasnejša izkušnja splava in na koncu razpadlega zakona ter zgodbe njenih prijateljic Magde, Ive, Mike, Marine, Katje. Predvsem so zgodbe žensk, kot protiutež pa je postavljena zgodba Leona. Leona srečujemo skozi cel roman, odkrivamo ga skozi odnos do Lile, ki se zrcali iz odnosa do njegove mame in ga je Lilijana tenkočutno opisala v poglavju »Afriške vijolice so dobre poslušalke«.
Vse zgodbe se, čeprav se morda prvi hip zdi, da so v ospredju zgodbe ženske, povežejo na skupni imenovalec. To je človek. Človek, ki hrepeni, gradi življenje in išče ljudi za svoje sopotnike v različnih odnosih, kar je lepo opisano v intimnem prizoru: »Zakopala sta se pod odejo, se tesno stisnila drug k drugemu, Leon je Lilo s hrbtom potegnil v svoje gnezdo. Zdelo se je, da so se odložila vsa težka bremena, da sta utrujena od dolge poti končno prispela domov.«
Lilijana Homovec slika človeško dušo pesniško, z mehkobo in hrepenenjem. Hkrati pa pogumno, brez zadržkov odpira mnoga vprašanja družbenih predsodkov in stigem, ki izhajajo iz spolne pripadnosti oz. delitve po spolu. Kratko vprašanje »Zakaj pa ti nimaš otrok?« je vprašanje, ki je pogosto izrečeno brez premisleka in je vedno brutalno za tistega, ki mu je namenjeno. Vprašanemu pa je že z izrečenim vprašanjem vnaprej onemogočen odgovor. Kajti tega odgovora ni nihče dolžan nikomur. Ta odgovor je vedno last enega samega človeka.
Kratko vprašanje »Zakaj pa ti nimaš otrok?« je vprašanje, ki je pogosto izrečeno brez premisleka in je vedno brutalno za tistega, ki mu je namenjeno.
Besede zgodb se v romanu Lilijane Homovec nizajo v enostavnih povedih, kot si vsak slehernik želi, da bi se odvijalo njegovo življenje. Ta navidezna enostavnost pripovedi je morda želja, hrepenenje po stalnosti, po utirjenosti, po pripadnosti, po imeti korenine in biti ukoreninjen.
Nekako tako kot drevo. »Njene veje se ne premikajo več samo zaradi vetra, ampak jih premika sama. Ali drevesa tudi sama premikajo veje?… Drevo je simbol stalnosti, miru in modrosti, ki se nabere v njih zaradi njihove dolgoživosti. Morda je prijetno si predstavljati, da si drevo, kako si zakoreninjen v neko sredino.«
Vsakemu sleherniku je ukoreninjenost potrebna.
Ni pa nujna. Tudi drevesa potujejo in se preselijo. Lahko z odrezano vejo, iz katere poženejo nove koreninice. Drevesa tudi sama poskrbijo, da se veja vkoplje, naredi nove korenine in popkovina med starim in novim drevesom propade. In v sosedstvu rasteta dve drevesi.
Kako se spoprijeti z odhodi, jih sprejeti, včasih tudi izgubiti in si priznati, da nekdo vedno odide prvi? Kadar odnos ni več odnos podpornih in ljubečih bitij, si upaš to biti ti? Si upaš končati in spet upati in zastaviti nov začetek? Ali sprejeti, da v življenju zmanjka možnosti novih začetkov takrat, ko te doleti bolezen.
Kako se spoprijeti z odhodi, jih sprejeti, včasih tudi izgubiti in si priznati, da nekdo vedno odide prvi?
Roman Lilijane Homovec Nekdo vedno odide prvi je tiha pripoved z nostalgijo sprejemanja časa in staranja baby boom generacije. V ospredju so naši odnosi, človeški in družbeni, tako tipični, kot jih najdemo v vsaki naši sredini. Prav zaradi te tipičnosti, se v njih lahko najde vsak. V premočrtnosti romana tisti, ki ga je življenje že obrusilo, v posameznih zgodbah za nazaj morda tisti, ki si dopušča priložnosti spoznati skozi literano izkušnjo.
Priložnost je že ta, da roman prebereš in si dovoliš, da se zgodba pretoči vate.
Lilijana Homovec, Nekdo vedno odide prvi, Hirondelle, (Literarna zbirka Potonke), Ljubljana 2024. Cena 24.99 eur.
