Fotografija: Pexels – Ivan Samkov
Ob novih začetkih smo polni pričakovanj; vedno si zadamo nove cilje in zaobljube. Tako si prijatelji in znanci vsako leto voščimo za novo leto, staršem voščimo ob rojstvu novega otroka.
Vsako leto sem se veselila začetka šolskega leta. Tedaj, ko sem bila učenka in tudi tedaj, ko sem bila učiteljica. Nov začetek me je vedno mikal. Vsako obdobje in vsak kraj ima tudi svoj vonj. Je kot potovanje v tvoji duši, skrivnostno in sladko, z vonjem po cimetu v babičinem štrudlju.
Vsako leto sem se veselila začetka šolskega leta. Tedaj, ko sem bila učenka in tudi tedaj, ko sem bila učiteljica.
Vstop v hišo učenosti je bil zame vsak september veličasten. Dišalo je po beležu, po novem, po neznanem, mi učenci pa smo se radovedno pogledovali, sploh, če smo dobili ponavljalca ali učenca iz druge šole, se tipali z rahlimi nasmehi in se polni pričakovanj veselili novih zgodb. V torbah so bili pripravljeni učbeniki, še čisto novi, dišeči po tiskarski barvi. Skrbno sem jih ovila; tedaj še ni bilo plastificiranih ovitkov, ki se kar nataknejo na platnice učbenika, ampak sem skrbno izbirala med povoščenimi barvnimi polami, ki so se dobile v edini knjigarni našega kraja, in ovijala in ovijala, celo popoldne. Od hčere sem včeraj izvedela, da dandanes nekateri starši – ne otroci, ampak starši odnesejo učbenike v določeno knjigarno, kjer jim ovijejo knjige, ki izstopajo od standardnih mer, torej ne ustrezajo velikosti prozornih plastičnih ovitkov. Sama, se spomnim, sem se tega dela – kot šolarka vedno veselila, sploh, če se je med kupljenimi pripomočki znašlo še novo nalivno pero ali dober kemični svinčnik, nova radirka, šestilo, barvice, šilček, selotejp, o mehkih roler pisalih se nam tedaj še ni sanjalo, vse to je bilo v tistih časih prestiž. Med ovijanjem je v moji skromni notranjosti odzvanjala zaobljuba, da bom to šolsko leto ponosna ob vsakem uspehu, da bom cenila novo znanje, svoje posebnosti, da se bom znala potegniti zase, ko me bodo fantje želeli spotakniti.
Sama, se spomnim, sem se tega dela – kot šolarka vedno veselila, sploh, če se je med kupljenimi pripomočki znašlo še novo nalivno pero ali dober kemični svinčnik, nova radirka, šestilo, barvice, šilček, selotejp, o mehkih roler pisalih se nam tedaj še ni sanjalo, vse to je bilo v tistih časih prestiž.
Danes se mi zdi, da je bilo to pričakovanje nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi takrat, ko si mlad, ko se še iščeš v tem vesolju.
Ko smo v novem šolskem letu premagali prve dneve spoznavanja, tedaj, ko so jutra postajala hladnejša, zadišalo je že po pečenem kostanju, dnevi pa so bili vsak dan krajši, smo z nostalgijo začeli obujati spomine na poletje. Pri nas doma smo vsako leto odšli na morje.
V spominih spet jadram na krilih želja in spominov po cesti, nasuti s kamenčki svobode. Ptice so surfale po nebu in žvrgolele hvalnico življenja. Drevesa so plesala valček z vetrom. Ustavljam se na počivališčih radostnih spominov.
Vedela sem, kako dišijo školjke, morske zvezde, morski ježki, kakšen okus ima morska voda, sploh ker smo z bratom in prijatelji vsak dan plavali, plavali, dokler nas niso začele zapuščati moči. Petje škržatov je oznanjalo visoke temperature, pregreta telesa so se obarvala v rjavo, vsepovsod je bil vonj po brezskrbnih počitnicah. Edine skrbi so bile, kako najlepše preživeti poletni čas. Druženje z domačini, večerno posedanje po toplih zidcih in klopeh. Radovedno pogledovanje po dekletih v kratkih krilcih in fantih in čaroben pogled na večerne podobe oddaljenega mesta, posutega z lučkami, ki so bile iluzija mladostniške zaljubljenosti. Slovo pred odhodom domov je bilo vedno težko; polno obljub in stiskov rok, solza sreče.
Slovo pred odhodom domov je bilo vedno težko; polno obljub in stiskov rok, solza sreče.
Smejim se. Sama sebi, kar tako. Prežeta sem bila z ljubeznijo, mirom in sprejetostjo.
Lepa, a drugačna so bila počitniška doživetja doma; ko smo se vrstniki srečevali na rečnem obrežju. S seboj sem vedno vzela odejo, kopalke in malico. Sramežljivo smo pogledovali drug drugega; dekleta fante, fantje dekleta, in na drugi breg, mimo brvi. Tedaj smo bili otroci skromni in sramežljivi, večina je bila doma na kmetijah, a igra nas je vse mikala, mikali so pogledi, dotiki fantov, ki so se zgodili po nesreči in kmalu je bila premagana trema. Škropili smo se, si podajali žogo, se sončili na bregu, polnem mivke in belega kamenja, se pogovarjali in veliko smejali. Vsi še niso znali plavati, nekateri so se naučili v Bistrici, najpogumnejši so v vodo skakali s skale. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja mnogi otroci še niso videli morja drugje kot na sliki ali o njem poslušali učiteljico geografije. Voda je bila hladna, naša srca pa vroča in pogumna. Kar težko smo se razšli, ko so nas klicale matere k večerji. Rodila so se prijateljstva in mnoga obstajajo še danes. Življenje nas je raztreščilo na vse strani. S spomini na mladost nas opominja sladki vonj, vonj po neugnani razposajenosti, veselosti otroštva, vonj po miru in dobroti.
Življenje nas je raztreščilo na vse strani. S spomini na mladost nas opominja sladki vonj, vonj po neugnani razposajenosti, veselosti otroštva, vonj po miru in dobroti.
Danes je vse drugače. Mladi ne poznajo teh dražečih trenutkov. Rada bi jim govorila o tem …
Včasih se skrijem v grmu spominov, sezujem čevlje in nadaljujem bosa. Pot me zanese v manj obiskane predele. Sedim v svoji senci in obujam spomine. V primežu spominov postanem begunka lastnih čustev. Ujeta v tišini dreves, opazujem neme ptice. Odpirajo kljune, a zaman. Niso slišane. Niti opažene verjetno ne. Na krilih je samo tu in tam kakšno perje. Od čevljev, ki so prehodili nepremostljive ovire, smo ljudje utrujeni. Hodim po mivki, noga se ugreza in za mano se rišejo stopinje, ki jih odplakne val. Počasi se prebijam naprej. Dolga, razgibana pot je pred mano.
Sezujem čevlje in nadaljujem bosa. Odvržem nahrbtnik. Nad sabo zagledam jato ptic. Njihova krila se mi zdijo trpežnejša, bolj polna. Nadaljujem s trdnim korakom. Niti ne čutim več kamenčkov, ki mi režejo v podplate. Radovedna sem. Želim si izvedeti, kaj se skriva za naslednjim ovinkom te reke. Več poti ko prehodim, bolj radostne so ptice. Sprva je njihovo petje bolj klavrno. A z vsakim korakom, ki ga naredim, je njihov glas lepši, poln radosti.
Radovedna sem. Želim si izvedeti, kaj se skriva za naslednjim ovinkom te reke.
Ustavim se pred mavrico. Odpre se mi nov pogled na svet. Simfonija ptic je tako ubrana, da bi lahko prijel note, poduhal svežino po deževni nevihti. Pred našimi otroki je svet priložnosti. Samo korak jih loči od odločitve. Če stopiš nazaj, padeš v kletko, korak naprej pa je odločitev za novo poglavje. Oziram se nazaj. Sprašujem se, kaj vse puščam za sabo. Nič. Celo jaz se bojim spremembe. Saj je samo korak, si govorim. V svet, kjer ptice žvrgolijo. V svet, ki daje in jemlje.
Nekateri otroci preživljajo poletja zdolgočaseno, neveselo, največkrat sami v stanovanju, ne družijo se na dvoriščih, saj so na FB, s telefonom v rokah … Seveda gredo na morje, »a že spet?« s starši, »kakšen dolgčas«. A ne hodijo k reki. Niso radovedni, ne oprezajo, kaj jih čaka za naslednjim ovinkom, redko slišijo glasove ptic, ker hodijo s slušalkami na ušesih. Reka je onesnažena. Še vedno. Čeprav so tovarne zaprli. Otroci se ne veselijo začetka šole – prvega septembra. Ne vedo, da se bo zunaj strogega pouka marsikaj zgodilo. Tisti listek, ki bo potoval po razredu, naj potuje res na skrivaj, klepetava sošolka bo kmalu izdala kakšno svojo skrivnost, učitelju tehnike bo kdaj »crknil« računalnik, »matematkarica« bo zamudila k pouku, ker se ji bo spet pokvaril avto in simpatija s šolskega hodnika se ti bo gotovo enkrat nasmehnila.
Nekateri otroci preživljajo poletja zdolgočaseno, neveselo, največkrat sami v stanovanju, ne družijo se na dvoriščih, saj so na FB, s telefonom v rokah …
Zvezki so že oviti, plastificirani, učbenike bodo učenci dobili v šoli, zastonj, zato jih ne bodo ovijali. Škoda. Ne bodo jih imeli tako radi, ker se jim bodo zdeli samoumevni. O, da bi šolarji še zaznali vonj, vonj po beležu, vonj po novem, po pričakovanju. Tla se prvi šolski dan svetijo, ker so jih čistilke premazale z zaščitno kremo, ki diši po kemiji; vse je lepo, čeprav malo drsi, pripravljeno za nove izzive in nepozabne dogodivščine.
Če bodo šolarji znali prisluhniti, bodo začutili, četudi so samo otroci, vonj cvetočega cvetja, vonj pokošene trave. Na poti v šolo bodo spet videli drevesa, ki plešejo valček z vetrom. Mogoče bo sošolec razvezal sošolki pentljo na spleteni kiti las. Ko se bodo zvečer vračali s krožka ali iz glasbene šole, bodo pozdravljali ljudi na polju, ki jih krasijo oguljene roke od stiskov in objemov.
Srečno, šolarji in učitelji!
