V skupnem mailu draguljarjev in draguljark, oziroma udeležencev delavnic kreativnega pisanja, ki imajo poleg uveljaveljenih avtoric in avtorjev, možnost objavljanja na spletnem mediju Jantarna lastovka, se je po krajšem poletnem oddihu pojavil zapis Maje Drolec (https://jalastovka.si/besede-ki-prebujajo-svet/). Majin zapis se me je zaradi različnih vidikov zelo dotaknil.
Zadnje tedne in mesece nič ne berem. Majin zapis, ki sem ga prebrala pred objavo na jalastovka.si, pa je v meni zbudil plaz občutkov. Njene besede so me na nek način prebudile:
“Zdi se, da se ljudje vedno zamotijo z govorjenjem, da jim ne bi bilo treba misliti. Ali celo brati. Kadar sedim v čakalnici, si odprem bralnik in poskušam brati, a vse okoli mene se slišijo pogovori, reke besed derejo iz vseh ust in se izlivajo vame. Trenutno so to pogovori o dopustu na sončnih otokih in o draginji, ki ne more razredčiti kolon avtomobilov, ki se valijo proti morju.”
O koloni vozil razmišljam in na žalost zaradi teh dnevno preklinjam. To se mi dogaja zelo pogosto. Prepogosto. Zakaj ljudje potrebujejo dopust in zakaj potrebujejo toliko dopusta? Skoraj nihče od mojih znancev ne gre na dopust samo enkrat na leto. Kako prazno pa bi izgledala socialna omrežja, če bi objavljali fotografije samo enega, torej poletnega dopusta? Kaj pa zimski dopust? In spomladanski? Odpotovati samo enkrat letno na dopust, pomeni ne dosegati minimalnega družbenega standarda. Kakšna katastrofa šele pomeni, če se posameznik niti enkrat ne okopa v morju! Ko pa do tega vendarle pride, je to seveda treba obeležiti, da ne bo izpadlo, da nima za na morje.
Odpotovati samo enkrat letno na dopust, pomeni ne dosegati minimalnega družbenega standarda.
Poleg Majinih besed me je k razmisleku o poletnih dopustih nagovorila tudi neznosna gneča na Primorskem, kjer med turistično sezono ni mogoče živeti normalno. Trenutno vsi rinejo proti morju, v istrske vasice kot je Motovun, Grožnjan in ostale primorske vasi. Vsi gostinski obrati delujejo s polno paro, pot jim teče po obrazu, predvsem, da bi zaslužili, saj je čas visoke sezone edini, ko je to mogoče. Torej, trenutno delajo vsi sezonski delavci – od čistilk, vrtnarjev, turističnih delavcev, (nekateri) lastniki nepremičnin (nekateri že objavljajo oglase na nepremičninah o prostih stanovanjih do maksimalno junija) …. Skratka, vsi s polno paro delajo. Do najkasneje sredine oktobra.
Ko kar naenkrat ni več povsod plačljivo parkirišče, dokaj enostavno ali pa vsaj enostavnejše se najde prosto parkirno mesto, vasice se spremenijo v mesta duhov, konkretno v Grožnjanu od meseca oktobra dalje ni odprt niti en bar, kjer bi bilo mogoče v miru posedeti in popiti kavo.
Kdo zdaj tukaj od koga ali česa živi?
Ves ta turizem, ki je tako nujno potreben za preživetje Primorcev, naredi več škode kot koristi. Kadar je nečesa naenkrat preveč, je to vedno posledica premalo nečesa, predvsem na daljši rok.
Kadar je nečesa naenkrat preveč, je to vedno posledica premalo nečesa, predvsem na daljši rok.
Skoraj vsak pozna nekoga, ki pozna nekoga tretjega, ki oddaja turistom v najem. Povprašajte jih, kako super so turisti. Kaj ostane za njimi in kaj ostane za njimi šele novembra, ker se je zaslužek tistih, ki se preživljajo s turizmom, že zapravil, domačinov pa ni nikjer več, ker se je marsikdo že izselil.
Letos sem se opravila v Grožnjan na zaključek džezovskega festivala “Jazz is Back”. Parkiršče je bilo skoraj polno zasedeno in ko sem se prebijala do prizorišča, sem opazovala registrske tablice na avtomobilih. Nisem bila več povsem prepričana ali sem prišla v Ljubljano ali sem res v Grožnjanu. Če bi želela ljubljanski pridih festivala, bi se verjetno odpravila v Ljubljano, čeprav je Ljubljana prisotna po celotni obali. Ampak domačini na Primorskem so se trenutno skrili, vsak v svoj kotiček in čakajo. Čakajo, da mine. Čeprav marsikateremu naraste pritisk ob obisku trgovine, še posebej, kadar sliši Ljubljančane komentirati: “Brez nas tukaj ne bi bilo asfalta”. A res? Po čem pa so se ljudje vozili pred vsemi temi dolgimi kolonami?”
Vsa ta množična dopustovanja ljudi so me pripeljala do zaključka, da je razlog nezadovoljstva doma. Sami s seboj nismo zadovoljni. Hitimo, služimo, se zapufamo, da si lahko privoščimo dopust in pobegnemo pred ne preveč lepo realnostjo in nemirnim domom. Rabimo spremembo?! Ali ni največja sprememba tista, ki jo narediš sam pri sebi … v glavi? Da si gremo odpočit?! Ali lahko človek počiva doma? Skratka, sama zagotovo ne bom šla in nisem šla na dopust. Mi pa zelo ustreza popoldansko počivanje doma in pitje kave v mirnem dopoldnevu, brez pretiranega zapravljanja časa/denarja, gestikuliranja živčnih voznikov za volanom in poslušanja njihovih groženj. Tudi moji starši letos niso šli na dopust. Onadva sta sta se, vključno z nama s sestro, še v mladih letih odselila iz Primorske, tako da sama zagotovo ne obremenjujem naraščajočega števila prebivalstva na obali.
***
Na obalo iz Štajerske in obratno se vozim že trideset let. Tako hudo ni bilo še nikoli. Ne vem, kako so turisti preživeli brez vsakoletnega kopanja v morju. Marsikdo iz obale se letos ni niti enkrat kopal v morju. Marsikdo od domačinov, tudi mladih, se ni kopal že več let. Kjer je včasih bilo prazno, je sedaj potrebno rezervirati brisače. Kjer je bil včasih brezplačen neoznačen parking, sedaj stoji tabla “privat”.
»Od zdaj bom živela čisto drugače,« zažubori s svojim čudovito jasnim glasom, »življenje me je gnetlo, ne bom več »tempirana bomba,« ne gledam več na storilnost, ampak se prepuščam naključju.«
Gala, iz Majinega prispevka je srečna, zadovoljna, bolj kot kdorkoli, ki gre ali pride iz dopusta. Pa verjetno se ne vozi z dragim avtomobilom in ne hodi večkrat letno na dopust. Nima slik iz dopusta, ni doživela živčnega zloma zaradi gneče, ni je zagrabila tesnoba, kakor o potovanju na motorju, v vročini, piše Primož Sturman (https://jalastovka.si/vrocinska-tesnoba/). Ne! Majina Gala pravi, da bo več pisala! Ne razglablja in ne zapravlja besed, ne govori veliko, ona predvsem razmišlja.
Ne razglablja in ne zapravlja besed, ne govori veliko, ona predvsem razmišlja.
“Mnogo let kasneje bo ta mladi človek razmišljal o svojem preteklem življenju, želi si ustvarjati bodočnost, a na žalost si ni pisal dnevnika, da bi lahko nanizal vse dogodke, ki so se še zgodili na travniku, na cesti, v domači dnevni sobi ali v šoli, na avtobusu, kjer je punca našla svojega moža, ki jo bo zapustil čez šestintrideset let, in svojim otrokom bo mama, babica pripovedovala, kako je bilo včasih lepo. Zakaj že? Zato, ker je bila takrat še tako mlada, da ni gledala z odprtimi očmi, ampak jih je zapirala, ko je na ustnicah začutila prve poljube in roko na svoji dojki.”
In res je moralo biti včasih lepo … ljudje niso poležavali s telefoni na plaži, niso posedali v gostilni in zrli v telefone, na zabavah se niso odstranjevali iz družbe in tipkali v telefon, niso dopustovali na takšen način kot danes, ko se z vsem komfortom zgolj prestavimo v drug prostor, pač pa so se bili med seboj prisiljeni pogovarjati. Pogovarjati, ne le govoriti. Zdaj pa ob prepiru na dopustu ali pa še pred dopustom, gredo vsak na svoj telefon in tam iščejo uteho, da še bolj odrinejo ljubljene osebe s svojo slabo voljo, nezadovoljstvom, trmo, begom v nerealen svet. In potem rabijo dopust. Zato, da si odpočijejo.
Sama pri tem nisem nič kaj boljša, čeprav je moj najlepši dopust takrat, ko ob jokavih izpadih dobim poljub z vprašanjem “A je zdaj kaj bolje?” in tam, kjer se vsak problem reši z lepo besedo, in potem pomislim, da zato, da bi bila mirnejša, ne potrebujem dopusta, kaj šele alkohola ali dnevnega plavanja v morju.
***
Nov svet
Dopust
alkohol
substance
stran
od samega sebe
za pozornost sveta
družbe
nihče ne upa
nič
ali preveč
reči.
Vse je označeno s tagi.
Pogosto: nestrinjanje - nasilje.
A je vsako nestrinjanje,
postavljanje meje,
nasilje?
Zatiranje mnenja
izražanja
zaboli
bolj kot udarec.
Ne vrti se cel svet okrog mene
jaz
se vrtim okrog celega sveta
s (pre)dolgim jezikom.
(Pre)živela bom (bova)
brez
substanc in "dopusta".
Kot ona dva
njima zadošča prisotnost
drug drugega
dom
vložek dopusta
ves čas prosto
brez rezervacij
za njiju
zame
za njune vnuke
in še koga
skoraj bilokoga.
Zdaj vem
kje in kaj
je dopust.
***
POMEMBNO OBVESTILO:
Trgovina in kopanje za domačine obvezno med delovniki, ker se je od petka do ponedeljka bolje izogibati cest in ostalih dejavnosti v izogib živčnemu zlomu.*
*Malo se bomo prilagodili kajne? V zameno za asfalt.
