Vročinska tesnoba

Fotografija: Primoz Sturman

“Vi pa imate – po domače povedano – jajca, da greste sami z motorjem tako daleč,” mi nekje pri polovici Blatnega jezera reče šofer škode karavan, v katerem se poleg naju pelje še njegova soproga, ki ima za seboj dolgotrajno nočno vožnjo. Iz Slovenije, točneje iz okolice Kranja, sta se odpeljala prejšnji večer okrog desetih in do jutra prispela v romunski Arad, kjer smo na prikolico naložili motor.

“Kaj hočete,” odvrnem. “Raje bi imel, da bi se vrnil domov sam in čez nekaj dni, kakor je bilo načrtovano.”

“Nič hudega,” pravi ona. “Saj zavarovalno premijo plačujete prav za take primere, ko se vam vozilo pokvari. Pripada vam, da vam krijejo stroške asistence.”

Nekaj trenutkov pomolčimo, nato zaprem oči in se skušam pomiriti. Pretekla noč ni bila prav nič prijetna.

Nekaj trenutkov pomolčimo, nato zaprem oči in se skušam pomiriti. Pretekla noč ni bila prav nič prijetna.

Zgodilo se je naenkrat. Trideset kilometrov od cilja. Malo po madžarsko-romunski meji, na kateri sem izgubil eno uro. Ne zaradi čakanja – pred menoj ni bilo nikogar –, ampak ker je Romunija glede na Madžarsko (in vso srednjo ter zahodno Evropo) v drugem časovnem pasu.

Na ravni cesti, s katere se v daljavi po stotinah kilometrov Panonske nižine že začenja nakazovati relief Karpatov in dobrih 750 km daleč od doma, motor na lepem crkne in tudi po več poskusih noče prižgati. Pod čelado izustim vse mogoče kletvice. Nedaleč je kmetija oziroma farma. Mika me, da bi šel tja in vprašal za pomoč. Nato se takoj vprašam, v katerem jeziku bi se sporazumeli. Angleščine verjetno ne obvladajo, romunščine pa ne znam. Morda lahko poskusim v italijanščini. Na Googlov prevajalnik v tistih trenutkih sploh ne pomislim.

Pokličem asistenco. Pravijo, da mi bodo poslali pomoč. Prepričan sem, da iz najbližjega mesta do najbližjega pooblaščenega servisa, ki se nahaja v Novem Sadu dobrih dvesto kilometrov daleč. Je pa petek popoldne. Rečejo, da bo vleka prišla iz Slovenije. Vprašam jih, če mislijo resno. Če moram res do jutri zjutraj čakati ob cesti sam. Odvrnejo, naj se spravim nekam na varno, da je na zemljevidu videti, da je nedaleč stran manjše naselje po imenu Sânmartin. Nekaj je videti na Googlovih zemljevidih, drugo pa biti v živo na licu mesta.

Pokličem asistenco. Pravijo, da mi bodo poslali pomoč. Prepričan sem, da iz najbližjega mesta do najbližjega pooblaščenega servisa, ki se nahaja v Novem Sadu dobrih dvesto kilometrov daleč. Je pa petek popoldne. Rečejo, da bo vleka prišla iz Slovenije. Vprašam jih, če mislijo resno.

Motor že začnem porivati v smeri večje kmetije, ko mi pade na pamet, da bi ga poskusil še enkrat prižgati. Gre. Očitno imam zvrhano mero sreče. Arad, kjer imam rezervirano sobo preko Airbnb-ja, se nahaja kakih trideset kilometrov daleč. Speljem in molim, da bi vozilo zdržalo. Kakor tedaj, ko je bil slabo leto poprej kabel sklopke na tem, da se utrga. Tedaj sem vozil izključno po avtocesti v šesti, pa tudi menjaval sem dve prestavi naenkrat – iz prve v tretjo, iz tretje v peto itd. No, tokrat me nemalo pomiri, ko se na poti proti Aradu naselja začnejo pojavljati z vedno večjo frekvenco.

Hkrati in kljub temu pa precej hitro nastopi tesnoba. Sedaj, ko je že dogovorjeno, da me bodo prišli iskat in ko sem se spravil iz največje godlje. V Aradu znova pokličem zavarovalnico in jim sporočim spremembo, oni pa mi odvrnejo, da sem s premikom zakompliciral stvari in da tega ne bi smel storiti, ker so oni že objavili spletno licitacijo, na kateri bo izbran najboljši ponudnik za mednarodno vleko. Pravijo tudi, da mi v primeru, da je vozilo vozno, asistenca ne pripada. Izgubim živce. Vprašam jih, kako vedo, koliko časa bo spet vozno. Vozilo mora na servis, saj je še v garanciji in se take stvari ne bi smele zgoditi. Dogovorimo se, da naslednji dan motor dostavim v Koper, kjer bodo nato poiskali in odpravili napako. Motor je do druge polovice maja nared.

Letošnji poletni dopust začnem na drugi julijski ponedeljek. Zastavim si, da bom tistega dne opravil 400 kilometrov dolgo pot izpod Haloz do meje med Madžarsko in Srbijo, v torek obiskal kraje v romunskem in srbskem Banatu ter se v sredo počasi vrnil domov. Napovedana je vročina, a se je ne bojim, ker sem se lansko leto že prevažal v takem in mi ni bilo sploh nič hudega.

Napovedana je vročina, a se je ne bojim, ker sem se lansko leto že prevažal v takem in mi ni bilo sploh nič hudega.

Pot me tokrat ne vodi čez Muro, ampak “le” čez Dravo in to kar trikrat. Pri Ormožu namreč zavijem v smeri Središča ob Dravi, od tam pa preko Čakovca po ravnini do madžarske meje. Peljem se ob ogromnem akumulacijskem jezeru Dubrava, ki pa ga ni videti, saj ga obdaja visok nasip, na katerem tu pa tam stoji kak osamljen ribič in svoj trnek namaka v vodo.

Hrvaško-madžarsko mejo prečkam pri kraju Gola, ki se zanimivo nahaja na levem bregu Drave in je torej nekakšen hrvaški žep onstran reke. Od sotočja z Muro do kraja Donji Miholjac v bližini Osijeka je namreč Drava meja med državama. Do prvega današnjega postanka imam še dobrih sedemdeset kilometrov. Kosilo sem načrtoval v kraju Kaposvár, središču Šomodske županije, ki se mu v slovenščini reče Rupertgrad. V mestu se je rodil, živel in umrl slikar József Rippl-Rónai. Ker je ponedeljek in je njegov muzej zaprt, si ogledam mestno središče, kjer na glavnem trgu nasproti cerkve in lepih neoklasičnih palač kraljuje Hotel Kapos, pravi spomenik časov golaž komunizma Jánosa Kádárja. Vsaj od zunaj je videti takšen, kakršnega so naredili.

Mesto deluje prijazno in najraje bi v njem kar ostal. Le misel na to, da sem komaj na polovici poti, me malce straši. Dogovoril sem se namreč, da bom obiskal prijatelje, bolje rečeno znance, ki živijo v vasici malce severno od najjužnejšega madžarkega mesta Szeged. Spoznali smo se, ko sem imel polovico svojih današnjih let. Poleti 2002 sva se s kolegom odpravila na obisk vrstnikov, ki jih je tedaj spoznal preko spleta. V enem avgustovskem dnevu sva s fiesto navy 1100 (seveda brez klime) prepotovala kar 707 km.

Tokrat potujem sam, predvsem pa z motorjem, ki prav tako nima klime. Čeprav je res, da je na njem vedno veter (in ne v laseh, ki se pregrevajo pod čelado), ni nujno, da slednji hladi. Da bi se mirneje približal cilju, razdelim ostalih 200 kilometrov, ki so še pred mano, na manjše odseke. Tudi na Googlovih zemljevidih. Čeprav se pot na ta način celo podaljša (cilji so po navadi v mestnih središčih, kar znese več, kakor če bi jih obšel po obvoznicah), je psihološki učinek popolnoma različen. Tudi mestni parki s senco in pitniki pomagajo. Vsakih trideset kilometrov se ustavljam in delam nekajminutne postanke v senci. Šomodsko županijo medtem zamenja Tolna.

Tokrat potujem sam, predvsem pa z motorjem, ki prav tako nima klime. Čeprav je res, da je na njem vedno veter (in ne v laseh, ki se pregrevajo pod čelado), ni nujno, da slednji hladi.

Malce me preseneti, da se v nadaljevanju poti pokrajina nekoliko naguba. Gre namreč za vinorodno območje v okolici mesta Szekszárd (Szekszárdi borvidék) nedaleč od Donave, ki danes teče po osrčju Madžarske, nekoč pa je predstavljala mejo rimskega imperija in zadnjo stražo njegove dežele Panonije. Po reki teče meja med Tolno in županijo Bács-Kiskun.

K sreči za ohladitev poskrbijo plohe, ki temperaturo v zadnjih šestdeset kilometrih zbijejo tudi za deset stopinj celzija. Prijeten in miren večer preživim v vasici Csengele, prvem naselju županije Csongrád-Csanád, kjer me sprejmeta István in Ágnes. Čeprav takoj ob prihodu v njuno hišo skočim pod prho, potem še približno pol ure iz mene teče znoj. Spoznal sem ju pred dobrima dvema desetletjema. Vmes sta se njuna otroka odselila, onadva pa upokojila. On je poklicno življenje preživel kot računalničar, ona pa kot učiteljica. Zaposlena sta bila v krajevni osnovni šoli. Spomini izpred dvajset in več let so sicer zelo bežni.

Naslednjega jutra se prebudim že zelo zgodaj, dejansko pred peto uro. Ker je napovedan vročinski val, sem se že prejšnji dan odločil, da se bom po isti poti vrnil domov, zato ogled romunskega in srbskega Banata odpade. Tudi gostitelja se zbudita zgodaj, izkoristiti skušata vsak trenutek jutra, preden temperatura preveč naraste.

Na pot grem še pred sedmo uro. Do Kaposvára je dvesto kilometrov, prav toliko pa od tam do cilja. Prepričan sem, da bo tudi tokratna pot nazaj bistveno lažja od včerajšnje. Tako mi namreč govorijo vse dosedanje izkušnje.

A zgodba se odvije drugače. Pot se zelo vleče in zadnji kilometri do Kaposvára nočejo miniti. Vmes se ustavljam, seveda v senci. Pred mestom me med enim od postankov šofer belega kombija ogovori in vpraša, če so kakšne težave, jaz pa mu odvrnem, da jih ni. Prepričan sem namreč, da bom do kosila prevozil še nadaljnih 100 kilometrov in prispel do madžarsko-hrvaške meje med krajema Berzence (slovensko Bistrica) in Gola na Hrvaškem.

Močan in skoraj nepričakovan napad tesnobe me od tega kmalu odvrne. Očitno se od lani niso dvignile samo temperature, tudi moje telo se je spremenilo. Vtis imam, kakor bi moje misli ostajale brez kisika. Ustavim se zato v mestu, kjer si ogledam muzej, posvečen tamkaj rojenemu slikarju Józsefu Rippl-Rónaiju in se za male denarje najem v restavraciji na mestnem trgu, ki vsak dan ponuja različne malice. Postanek je dobra, čeprav nujna poteza.

 Očitno se od lani niso dvignile samo temperature, tudi moje telo se je spremenilo. Vtis imam, kakor bi moje misli ostajale brez kisika

Iz mesta se odpravim nekaj po poldnevu, čeprav bi bilo veliko bolj pametno, da bi počakal. A priznam, nekaj mi ne da miru. Nikjer nisem naročen ali dogovorjen. Pa vseeno. Tesnoba je tudi to. Ne da ti miru in ne pusti ti, da bi se odločal racionalno, še posebej tedaj, ko bi bilo to treba. Na razglednico prijatelju denimo napišem, da je on ta čas pametno izkorišča za letovanje v gorah, jaz pa izzivam tesnobo v vroči panonski ravnini.

Pot do državne meje poteka v glavnem po cestah med gozdovi, na katerih je morda nekoliko manj vroče. Vrstijo se manjša in večja mesta: Kadarkút, Nagyatád in že omenjene Berzence. Zaradi vročine delam postanke vsakih 20 kilometrov in izgleda, da mi bo uspelo do vznožja Haloz po prvotnem načrtu. Tudi vizir na čeladi je zaradi velike vročine odprt in v nekem trenutku se na mojem levem licu raztrešči velika žuželka, ki zamaže tudi steklo sončnih očal. Divjadi pa na cesti ni, mirno se hladi v senci in čaka na večer.

Onkraj državne meje gozdove zamenjajo koruzna polja. Nikjer nobene sence. Postanki postanejo še bolj pogosti, vsakič si snamem čelado, da glava zadiha, a ne pomaga veliko. Pred Čakovcem me še drugič stisne. Zatečem se v klimatiziran bar in naročim steklenico mineralne vode. Spet je, kakor bi moje misli ostale brez kisika. Ne moje telo, ampak moje misli. V takem stanju nisem sposoben razmišljati. Na telesni ravni pa je vse v redu, nič me ne duši.

Pred Čakovcem me še drugič stisne. Zatečem se v klimatiziran bar in naročim steklenico mineralne vode. Spet je, kakor bi moje misli ostale brez kisika. Ne moje telo, ampak moje misli.

Tedaj pokličem soprogo in jo vprašam, če je pri svakinji, torej njeni sestri, v Murskem Središću kdo doma. Pravi, da jih lahko obiščem. Ko na Googlovih zemljevidih vtipkam njihov naslov, celo podvomim, da mi bo uspelo. Njihov dom se namreč nahaja 30 kilometrov in prav toliko minut vožnje stran. Vsak prevoženi kilometer je prava zmaga. Še celo tam, kjer so dela na cesti in zato promet poteka izmenično enosmerno, k sreči naletim na zelen semafor.

Uspe mi. Dve uri se hladim, tudi misli ob pogovoru znova stečejo v običajne kanale. Zadnjih 74 kilometrov do vznožja Haloz prevozim med pol šesto in sedmo zvečer. Čeprav je morda za kako stopinjo manj vroče, težavo povzroča nizko sonce, ki mi nabija neposredno v vizir čelade. Zaradi visokih hitrosti je spuščen (nočem tvegati še enega žužka v obraz) in na mojem obrazu deluje z učinkom tople grede. Znova ga dvignem in se odločim, da bom vozil počasneje. Moje misli so se sestavile in ni več tveganja, da bi me še tretjič stisnilo.