Slika: Aleš Sedmak, Pokrajina
Do pogrebnega zavoda je Sara odšla sama, Andraž je ostal v avtu, ker ni našel prostega parkirnega mesta. Ko jo je tako opazoval prihajati nazaj po poti, zakrito pred sončno poletno svetlobo, v senci drevoreda, se je spraševal ali bo zmogla iti sama skozi dan, mesec, leto, življenje. Kolikor je lahko opazil iz avta, tako od daleč, ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe z njo. Le nekoliko krhko je delovala v lanenih črnih hlačah, ki so ležerno ovijale njene boke in ki so z vsakim korakom vzvalovale.
Ko jo je tako opazoval prihajati nazaj po poti, zakrito pred sončno poletno svetlobo, v senci drevoreda, se je spraševal ali bo zmogla iti sama skozi dan, mesec, leto, življenje.
Zjutraj ga je pri zajtrku spraševala, če lahko zraven obleče poletno bluzico, ki ima na svetli peščeni podlagi posejane črne metulje, češ, da bo vroče, zelo vroče. V redu, ji je odvrnil, potem ko jo je oplazil z bežnim pogledom, še pomislil ni, zakaj ga to sprašuje. Seveda. Ni bila tip ženske, ki bi se pustila utopiti v žalosti, jezi, slabem razpoloženju. Zdaj žaluje, to je tisto, kar mora početi, da gre življenje naprej. Njen korak in kretnje so danes odločnejše kot pred dnevi.
Njegova mama se je znala urediti, lepo obleči, se naličiti, iti med ljudi, biti samozavestna in priljudna, verjetno ji bo slednje sedaj še lažje, ko ne bo več v očetovi senci. Dokler sta bila skupaj je večinoma oče prevzemal pobudo in stopal v ospredje ter govoril za oba, predstavljal oba. Mama je raje opazovala z distance, a ko je prišel njen trenutek, je mirno spregovorila ter z jasnostjo izrečene misli zaznamovala prostor ter pritegnila pozornost poslušalcev. Vedno je znala stopiti iz sence in izraziti mnenje, še zlasti, ko je bilo potrebno zaščiti koga, ki tega sam ni zmogel. Kdo bo sedaj varoval njo? Kaj bo z njo, ko poletje raste v svoj zenit?
Svečanost je bila povsem običajna, s spominskimi govori ter na koncu z dodatkom krščanskega obreda. Slovo je spremljal tudi kvartet pevcev, ki pa niso prepevali žalostink, zamenjali so jih z dalmatinskimi napevi, kot so se dogovorili. Bor je namreč ljubil morje, bil je strasten ribič.
Bor je namreč ljubil morje, bil je strasten ribič.
Andraž je začutil, da je ubrano blagoglasje tenorja in basa seglo Sari do živega in jo pretreslo. Njeno telo je vzdrhtelo in zdelo se mu je, da se bo zdaj zdaj sesula vase. Naslonila se je na Andraža in se ga močno oprijela. Njena nemoč je bila otipljiva, zato ji je čez podlaket položil svojo dlan. To je bila zanjo rešilna bilka.
Vsega po malem je bilo na tem pogrebu. Tudi nekaj nerodnih, komičnih pripetljajev.
Pot do Borove gomile je vodila navkreber, pokopališče se razprostira čez blago vzpetino.
Kar na lepem so pogrebci na čelu procesije začeli zavijati v levo. Ko je Andraž to opazil, se je ob njihovi nameri zdrznil, stopil naprej, da jih ustavi. Izbrala sta grobno parcelo precej više, skoraj na vrhu vzpetine. Hitro se je vrnil, povedal Sari, da so imeli napačne podatke, kje bo Bor pokopan. Nemudoma bodo uredili, jo je pomiril, ona pa naj poskusi, nekoliko zadrži ljudi, ki so šli za pogrebom. Ko se je skupina strnila in je vzvaloval nemir med njimi in radovednost, kaj neki se dogaja, se je Andraž že spuščal po vzpetini navzdol in namignil pogrebcu, ki je nosil žaro, da lahko nadaljuje.
Pomislil je, ne samo živim, tudi mrtvim se lahko pripeti marsikaj. S stiskom ustnic je zadrževal hipni naval dobre volje, zato je sklonil glavo in pospešil korak. Ko je procesijo pripeljal skoraj do vrha, jih je usmeril, da so zavili na levo h grobu. Tam se je prvi postavil ob sveže izkopano gomilo.
Zamislil si je, da bo prav on tisti, ki se bo zadnji poslovil od očeta. Slednje je Sari naznanil šele na večer, dan pred pogrebom. Ni mu odgovorila, le božajoče ga je pogledala, saj je začutila, kako se ji bleščijo oči.
Zamislil si je, da bo prav on tisti, ki se bo zadnji poslovil od očeta. Slednje je Sari naznanil šele na večer, dan pred pogrebom. Ni mu odgovorila, le božajoče ga je pogledala, saj je začutila, kako se ji bleščijo oči.
»Želiš prebrati moj govor?«
»Ne! Želim ga slišati na grobu.«
Pri tem je ostalo.
Sedaj je nastopil ta trenutek. Govor je bil kratek. Najprej je nagovoril vse, ki so se prišli poslovit od Bora in se jim zahvalil. Nato je sledila doživeta pripoved: Izlet v avto pralnico.
»Spominjam se, bil sem še otrok. Nisem še hodil v šolo. Kakih pet ali šest let sem imel. Z očetom sva šla oprat avto v tisto staro, veliko rjavo avtopralnico v Olmo, nedaleč od tu. Verjamem, da vsi veste katero. Ni je več. Zdela se mi je neznansko strašljiva že od zunaj. Ko sva se z avtom ustavila pred njo, sem že od daleč v notranjosti videl temo. Voda je škropila na vse strani, krtače s temnimi ščetinami so se vrtele hitro in hrupno. Avtomobili so izginjali v njeni temni notranjosti, kakor da bi jih kar požrla s svojimi ščetinastimi zobmi.
Strah me je bilo. Vedel sem, da se bova kmalu zapeljala vanjo tudi midva. Neznansko strah. In sva se zapeljala. Oče me je objel, me božal po laseh in mi s svojim pomirjajočim glasom govoril, da ni razloga za strah. Govoril je mirno in zbrano, četudi tiho, so njegove besede preglasile zunanji hrup in njegov dotik me je navdal s pogumom.
Na enkrat je bilo pranja konec in znašla sva se na drugi strani. Bil je lep dan.
Od takrat me ni več strah.«
Strah me je bilo. Vedel sem, da se bova kmalu zapeljala vanjo tudi midva. Neznansko strah. In sva se zapeljala. Oče me je objel, me božal po laseh in mi s svojim pomirjajočim glasom govoril, da ni razloga za strah. Govoril je mirno in zbrano, četudi tiho, so njegove besede preglasile zunanji hrup in njegov dotik me je navdal s pogumom.
Na enkrat je bilo pranja konec in znašla sva se na drugi strani. Bil je lep dan.
Od takrat me ni več strah.«
Mirno in s poudarjenimi premori med besedami je izzvenela čutna pripoved. V poletni vročini, ki je zgostila ozračje, so besede valovale nad grobovi in se odbijale od svetlosivega kraškega kamna in temnega granita.
