Fotografije ustvarjene s Copilot Designer
Zamišljeno je sedel pred ugasnjenim televizorjem in strmel v ekran. Soba je bila skromno opremljena in videlo se je, da so stanovalci revni najemniki, ki imajo le nekaj svojih predmetov, s katerimi skušajo zapolniti čustveno praznino, ki jo je bilo čutiti v prostoru. Na ekranu se je zrcalilo okno in zunaj so se po modrem nebu podili beli oblaki. Zavzdihnil je. Dolores se bo vrnila šele zvečer in do takrat si bo moral zgodbo še nekajkrat ponoviti, da ne bo kaj posumila. Skoraj zmeraj, ko je poskusil lagati, ga je pogledala na tisti način, da je zajecljal in ji povedal po resnici. To mu je ostalo še iz otroštva, ko je tudi mama imela takšen razorožujoč pogled, včasih se mu je zdelo, ko da se ji v kotičkih oči nabirajo solze.
»Ime in poklic?« je vprašal uradnik in ni dvignil pogleda iznad formularja.
»Juan, medicinski tehnik,« je hitro odgovoril in začutil, kako se mu potijo roke.
»Ali ste že delali z otroki?«
»Eno leto sem služboval na otroškem oddelku v Santa Ani,« je odgovoril in se spomnil vseh tistih malih kričečih novorojenčkov.
»V redu, sprejeti ste, vendar pod enim pogojem,« mu je pojasnil uradnik in ga strogo pogledal, »delali boste v državni ustavni, ki je najvišjega državnega pomena, zato nihče ne sme vedeti za njeno dejavnost in še manj, da ste v njej zaposleni.«
»V redu, sprejeti ste, vendar pod enim pogojem,« mu je pojasnil uradnik in ga strogo pogledal, »delali boste v državni ustavni, ki je najvišjega državnega pomena, zato nihče ne sme vedeti za njeno dejavnost in še manj, da ste v njej zaposleni.«
»Rekli boste, da ste zaposleni v državni sirotišnici za najdene dojenčke, kjer zaradi možnosti zlorab ali ugrabitev veljajo strožja pravila.«
Juan je pokimal. Že nekaj mesecev je bil nezaposlen in tudi plača, ki jo je prinašala domov Dolores, je komaj zadostovala za plačilo najemnine in skromno prehrano. Občasno je hodil pomivat posodo v bližnjo picerijo, vendar so mu zmeraj plačevali samo s picami, ki jih niso prodali.
»Začeli boste jutri. Tukaj imate naslov,« mu je uradnik ponudil vizitko, »na vratih stavbe bo pisalo Državna sirotišnica za najdene dojenčke. Vrata bodo zaklenjena in pozvonili boste. Ko bo prišel varnostnik, mu pokažite to vizitko in vedel bo, da ste prišli na delo.«
Juan je pokimal. Vse se mu je zdelo nekoliko čudno, vendar je bila obljubljena plača dovolj velika. Da ni spraševal. Delati bo sicer moral v treh izmenah, vendar ga to ni motilo, saj je bil tega navajen že iz prejšnjih zaposlitev.
Prižgal je televizor. Ekran je oživel in začel prikazovati novice iz vseh delov sveta. Nekoliko je utišal glasnost, da je bil zvok podoben šepetanju. Verjetno Dolores ne bo opazila, da se mi trese glas, če bo v ozadju zvok televizorja, je pomislil.
Prižgal je televizor. Ekran je oživel in začel prikazovati novice iz vseh delov sveta. Nekoliko je utišal glasnost, da je bil zvok podoben šepetanju. Verjetno Dolores ne bo opazila, da se mi trese glas, če bo v ozadju zvok televizorja, je pomislil.
Drugo jutro je bil že nekaj minut pred osmo pred vrati, kjer je pisalo Državna sirotišnica za najdene dojenčke. Pogledal je na veliko parkirišče, kjer je samevalo nekaj vozil, verjetno last zaposlenih. Vrata so bila zaklenjena. Pozvonil je. Zaslišalo se je glasno zvonjenje v notranjosti. Čez nekaj minut so se vrata odprla. Pred njim je stal vojak s pištolo za pasom. Vprašujoče ga je pogledal. Juan mu je pomolil vizitko in vojak je pokimal in se umaknil, da je Juan lahko vstopil. Potem je še enkrat pogledal skozi vrata, ali mu je kdo sledil in s treskom zaprl težka vrata. Stala sta na začetku dolgega hodnika.
»Na desni strani so sobe za osebje. Iz tablic na vratih boste videli, čemu so namenjene. Vsak dan se boste pred začetkom dela oprhali in obleki svežo uniformo, ki jo boste uporabljali samo en dan. Potem jo boste zavrgli. V primeru, da se bo uniforma med delom umazala, boste ponovili prhanje in si oblekli svežo uniformo.« mu je razložil vojak. »Ali imate še kakšno vprašanje?«
Juan je odkimal.
»Na levi strani so sobe s pacienti. V vsaki sobi je en sam pacient, ki ima tudi svojega negovalca. Vi boste v sobi številka 23. Vaš pacient bo prispel danes popoldan. Do takrat vas bo zdravstveni inšpektor poučil o vašem delu in dolžnostih. Sedaj lahko greste po uniformo in se nato oprhate. V zadnji sobi boste našli omarice za obleko, kjer boste pustili svoje stvari.«
Po prhanju se je Juan preoblekel v uniformo in se napotil proti zadnji sobi, da bi odložil obleko. Nenadoma so se ena od vrat na desni strani odprla. Na njih je pisalo Soba za osebje. Prikupna plavolaska mu je prijazno pokimala.
»Dobrodošel,« ga je pozdravila, »ko boš odložil obleko, pridi sem na kavo. Inšpektorja nikoli ni pred deseto uro.«
Avtomat za kavo je zabrnel in vroča para je razširila prijeten vonj sveže skuhanega napitka.
»Jaz sem Juan,« se ji je predstavil, kljub temu da je opozorilno dvignila roko. Presenečeno jo je pogledal.
»Tukaj veljajo posebna pravila,« mu je začela resno razlagati, » vsi prostori so opremljeni s kamerami in so ves čas nadzorovani. Osebje se lahko druži, kot sedaj midva pri kavi, vendar se ne smeva pogovarjati ne o pacientih ne o sebi, kar bi lahko vodilo k temu, da bi se srečevala, kje zunaj. Najbolje je, da uživava v kavi in molčiva, ker drugače lahko hitro dobiš opomin, ki v nadaljevanju vodi k izgubi delovnega mesta.«
»Tukaj veljajo posebna pravila,« mu je začela resno razlagati, » vsi prostori so opremljeni s kamerami in so ves čas nadzorovani. Osebje se lahko druži, kot sedaj midva pri kavi, vendar se ne smeva pogovarjati ne o pacientih ne o sebi, kar bi lahko vodilo k temu, da bi se srečevala, kje zunaj. Najbolje je, da uživava v kavi in molčiva, ker drugače lahko hitro dobiš opomin, ki v nadaljevanju vodi k izgubi delovnega mesta.«
Juan je pokimal in se kislo nasmehnil. Dvignil je skodelico s kavo, ki je mamljivo dišala in popil požirek. Spomnil se je včerajšnjega večera, ko je povedal Dolores, da je dobil službo. Na televizijo so bila ravno poročila in napovedovalec je razlagal o slabem zdravstvenem stanju diktatorja Miguela Martineza. Ob njegovem imenu sta se oba hladno spogledala in prav čutiti je bilo bolečino njunega desetletnega izgnanstva.
»Njegov čas bi moral priti že dosti prej, da bi naši ljudje lahko spet zaživeli,« je dejala Dolores.
Dolores ga ni več spraševala o službi in oddahnil si je, saj ni želel lagati.
Zdravstveni inšpektor je prišel natančno ob deseti uri. Razložil je Juanu, kaj bo njegovo delo in ga ponovno opozoril, da je vse, kar bo videl ali doživel tam, strogo zaupno.
Popoldan so pripeljali malega pacienta. Bil je tako nebogljen in hkrati tako ljubek, da ga je Juan takoj vzljubil. Hranil ga je po steklenički in vsakokrat je čutil hvaležen pogled njegovih oči, ki so v njem prepoznale nadomestno mamo. Ko je bil sit, ga je položil v posteljico. Potem je sedel ob njem in začel brati. Po sobi se je slišala pritajena glasba in njegov glas je potoval do malčkovih ušes, ki so vpijale njegove besede. Oči je imel že zaprte, vendar so mu povedali, da bo malo bitje kljub temu slišalo njegovo branje.
In tako je minil prvi dan in še naslednji. Ob koncu meseca je dobil plačo, ki je bila tako velika, da je Dolores povabil na večerjo in sta proslavila preobrat v njunem življenju.
»Sedaj bova lahko tudi nekaj prihranila in se vrnila v domovino,« mu je ob kozarcu vina zasanjano zašepetala.
Juan ji je vrnil nasmeh. »Miguel Martinez je slabega zdravja in spet bomo svobodni in nas policija ne bo več preganjala,« je nadaljeval njeno misel.
Juan ji je vrnil nasmeh. »Miguel Martinez je slabega zdravja in spet bomo svobodni in nas policija ne bo več preganjala,« je nadaljeval njeno misel.
***
Tekli so meseci in malček je rastel. Sedaj ga ni bilo treba več hraniti po steklenički in zmeraj, ko je vstopil Juan, se je veselo oglasil in ga pozdravil. Ob igranju in branju pravljic so dnevi hitro minevali in bližal se je prvi rojstni dan. Malček še zmeraj ni imel imena, ob njegovem prihodu so na vrata prilepili tablico z oznako MM23, vendar mu je Juan zmeraj rekel moj mali Srček. Počasi je že začel brbljati posamezne zvoke in Juanu se je zdelo, da že poskuša izgovoriti enostavne besede.
Bil je lep sončen dan in Juan je že opravil dopoldansko izmeno. Dnevna soba je kazala, da se je njun gmotni položaj izboljšal, kar se je videlo na barvitih zavesah, prtu, novi klubski mizici in lični posodi, v kateri so bili različni piškoti. Televizor je bil prižgan, vendar je bil zvok zmanjšan na minimum.
Pri vratih je zaslišal ključ in potem njene korake.
»Dolores, vesel sem, da si doma. Lahko greva še na sprehod. Veš, še nikoli nisem bil v živalskem vrtu, in če bom moral najinemu sinu opisovati živali, bi bilo dobro, da bi se nekoliko pripravil.«
Dolores se je privila k njemu in ga poljubila. »Ti si se že kar odločil, da bo sin,« ga je nagajivo pobožala po licu.
»Mogoče pa bo deklica,« se je nasmejal Juan in jo poljubil.
Tako objeta sta sedela in sanjarila o otroku, ki sta si ga želela. Po enem letu sta imela že nekaj prihrankov in z njimi bi si lahko doma kupila manjšo hišico.
Tako objeta sta sedela in sanjarila o otroku, ki sta si ga želela. Po enem letu sta imela že nekaj prihrankov in z njimi bi si lahko doma kupila manjšo hišico.
Potem se je na ekranu spet prikaz obraz Miguela Martineza.
»Vklopi zvok,« je dejala Dolores in se izvila iz njegovega objema.
»Predsednik Miguel Martinez se že tri mesece ni pokazal v javnosti. Državljani se sprašujejo, kakšno je njegovo stanje in kdo ga bo nasledil. Vojaška hunta še zmeraj nadzoruje življenje v državi, vendar vse več državljanov zahteva svobodne volitve,« se je slišal glas napovedovalca.
»Če bi lahko, bi se osebno zapeljala nazaj in ga zadušila z vzglavnikom,« je goreče izjavila Dolores, »potem ne bi bilo ovir za najino vrnitev.«
Juan jo je začudeno pogledal. »Ubiti človeka ali ga obsoditi na smrt ni tako enostavno.«
»Kaj pa vsi tisti politični zaporniki in čakajoči na smrt,« ga je izzivalno pogledala Dolores.
»Imaš prav, vendar so verjetno vojaki, pazniki in rablji, ki so pri tem sodelovali, imeli kasneje slabo vest in mnogi so potem sanjali o svojih žrtvah in se ponoči vsi prepoteni zbujali.«
Dolores je pokimala in z očmi spremljala dogajanje na ekranu, kjer so prikazovali razkošno posestvo, na katerem je živel diktator.
Dolores je pokimala in z očmi spremljala dogajanje na ekranu, kjer so prikazovali razkošno posestvo, na katerem je živel diktator.
»Mislim celo,« je nadaljeval Juan, »da vsi vpleteni tega niso delali prostovoljno.«
»Kako to misliš, saj jih nihče ni silil v to?« Ga je začudeno pogledala Dolores.
»Poglej, večina ljudi ima bližnje in daljne sorodnike. In ko pride do prevrata, niso v nevarnosti samo njihova življenja, ampak tudi življenja njihovih bližnjih. Običajno jih prevratniki postavijo pred izbiro, ali bomo ubili vas in vaše sorodnike ali pa se nam boste pridružili in ubijali za nas.«
»Grozljivo,« se je strinjala Dolores, »kaj pa bi ti storil, če bi bil v takšni situaciji. Ali bi bil pripravljen ubiti človeka, ki ti ni nič naredil in je nedolžen, samo zato, ker se ni pridružil prevratnikom?«
Juan je nekoliko premišljeval. Zdelo se je, da se je energija v sobi za trenutek zgostila. Potem se je nasmehnil, »če bi moral rešiti tvoje življenje, bi, a saj veš, kaj moliva vsak večer,« je po kratki tišini nadaljeval, »in ne vpelji nas v skušnjavo,« kar je zvenelo kot neke vrste opravičilo.
A Dolores ni bila zadovoljna. »Poglej, če bi lahko odločal med tem, da bo diktator Miguel umrl in se bova midva lahko vrnila domov in svobodno živela in imela otroke ali,« za trenutek je razmišljala, kaj bi bilo na drugi strani tega vprašanja, »ali pa bi imel čudežno zdravilo, ki bi ga ozdravilo in bi midva še naprej ostala v tem majhnem stanovanju brez otrok?«
Juan jo je pogledal in v stiski samo ponovil »in ne vpelji nas v skušnjavo.«
Dolores je hitro vstala. »Za najin dom in otroka se moraš boriti,« je jezno izdavila.
Dolores je hitro vstala. »Za najin dom in otroka se moraš boriti,« je jezno izdavila.
»Tudi če greva za to preko trupel?« se je uprl Juan.
»Tudi preko trupel, drugače pa bova zgnila v tej deželi,« je dodala, »danes sem utrujena, kar sam pojdi v živalski vrt, moram se spočiti.«
***
Juan je drugo jutro komaj čakal, da spet pride v službo. Na malega Srčka se je že tako navezal, kot da bi bil njegov sin. Na hitro je spil kavo in se napotil v sobo 23. Malček ga je že čakal in mu stekel v objem. Dvignil ga je in mu pogledal v modre oči, ki so ga opazovale z ljubeznijo. Potem ga je postavil na tla in sta se igrala. Ob tem je bilo veliko smeha in razposajenosti z obeh strani. Juan je pomislil, da bi si želel takšnega sina.
Po eni uri igre se je malček utrudil. Ker še ni bil čas za kosilo, ga je Juan položil v posteljo in začel brati pravljico. V nekem trenutku so se odprla vrata. Vstopil je zdravstveni inšpektor, ki je pod roko držal mapo. Juan je vedel, da so v tej mapi zdravstveni izvidi.
»Dober dan Juan,« je pozdravil, »naš MM23 lepo napreduje. Danes bom opravil pregled prej, ker jutri, predvidoma ob deseti uri, bo naš pacient odpotoval,« je še pojasnil.
Juana je stisnilo pri srcu in oči so se mu rahlo zarosile. Njegov Srček odhaja in začutil je, da se je nanj zelo navezal. Dokler ga je lahko vsak dan negoval, se igral z njim in spremljal njegov napredek, ni niti pomislil, da bo nekoč malček odšel. Vendar niti ni vedel, kam bo odšel in zakaj ne bo več skrbel zanj, saj so bili pogovori o pacientih prepovedani.
Juana je stisnilo pri srcu in oči so se mu rahlo zarosile. Njegov Srček odhaja in začutil je, da se je nanj zelo navezal. Dokler ga je lahko vsak dan negoval, se igral z njim in spremljal njegov napredek, ni niti pomislil, da bo nekoč malček odšel. Vendar niti ni vedel, kam bo odšel in zakaj ne bo več skrbel zanj, saj so bili pogovori o pacientih prepovedani.
»Juan, mi prosim lahko primete mapo,« mu jo je inšpektor pomolil, »da imam obe roki prosti za pregled.«
Juan je še zmeraj razmišljal o njegovih besedah, da bo Srček drugi dan odšel. Vzel je mapo in opazoval inšpektorja pri pregledu. Vedel je, da je Srček zdrav, saj je že celo leto skrbel zanj. Poznal je vsako ped njegovega telesa, ki ga je vsak dan namazal s hidrantno kremo za nego kože. Inšpektor je pazljivo pregledoval malčka in se končno zravnal.
»Popolnoma je zdrav,« je z nasmehom dejal Juanu, »in to je tudi tvoja zasluga,« in ga vzpodbudno pogledal. Potem je opazil žalosten izraz njegovih oči.
»Ne skrbi, Juan, naslednji teden dobiš že novega pacienta. Pri MM23 si se tako dobro odrezal, da te bom pohvalil in predlagal za dodatno šolanje, da boš lahko postal negovalec mentor, saj se vidi, da delo opravljaš z vsem srcem.«
Juan je pokimal in si z rokavom obrisal oko. Zazdelo se mu je, da se je nekaj podobno solzi pojavilo v desnem očesu. Inšpektor je iztegnil roko, da bi mu Juan vrnil mapo. Ta jo je na hitro ošinil s pogledom. Na naslovnici je z velikimi črkami pisalo MM23 in na vrhu z rdečimi črkami STROGO ZAUPNO. Čisto na dnu je z mali črkami pisalo Program kseno…, več pa ni mogel prebrati, ker mu je inšpektor že vzel mapo.
»Jutri ob desetih se vidiva, in ne bodi žalosten Juan, opravil si dobro delo,« mu je še enkrat zagotovil inšpektor in ga potrepljal po rami. Potem je zapustil sobo.
Juan je spet sedel k postelji, kjer je ležal Srček. Gledal je s široko odprtimi očmi. Juan ga je nežno pobožal in ga pokril z odejico, potem pa si še enkrat obrisal solze, saj mu jih tokrat ni bilo treba skrivati. Vzel je knjigo in z umirjenim glasom nadaljeval pravljico tam, kjer sta končala. Srček je počasi zaprl oči in zaslišalo se je njegovo enakomerno dihanje.
Juan je spet sedel k postelji, kjer je ležal Srček. Gledal je s široko odprtimi očmi. Juan ga je nežno pobožal in ga pokril z odejico, potem pa si še enkrat obrisal solze, saj mu jih tokrat ni bilo treba skrivati. Vzel je knjigo in z umirjenim glasom nadaljeval pravljico tam, kjer sta končala. Srček je počasi zaprl oči in zaslišalo se je njegovo enakomerno dihanje.
Zunaj se je začelo počasi temniti. Juan je sedel v dnevni sobi ob prižganem televizorju. Zvok je imel izključen in le včasih je pogledal na ekran, kjer so se menjavali živopisni prizori. Zanimivo se mu je zdelo, da so se prizori, kjer je bil Miguel Martinez, pojavljali pogosteje, vendar nikjer ni bilo oznake za pomembno novico, da je ostareli diktator umrl.
Razmišljal je o Srčku, ki bo jutri izginil iz njegovega življenja. O skupnih urah v igri, pestovanju in občutku, da ga nekdo potrebuje in ga ima rad, ne glede na to, da prihaja iz druge države. Spomnil se je zdravstvene mape in napisov, ki so bili na platnici zdravstvene mape. MM23, še zmeraj ni vedel, kaj pomenijo te kratice. Potem se je spomnil zapisa na dnu lista, kseno… in še nekaj je bilo. Iz žepa je potegnil telefon in odtipkal besedico kseno. Odgovor, ki ga je dobil, ga je presenetil, saj je pisalo, da je izvorna grška besedica xenos in pomeni tuj ali čuden, kar mu ni pomagalo pri razmišljanju, kaj bi ta besedica pomenila na mapi.
V vratih je zaslišal ključ in čez nekaj časa se mu je pridružila Dolores. Vsa utrujena je prisedla s skodelico čaja.
»Danes je bil res peklenski dan,« je začela in popila nekaj požirkov čaja. Skupaj z Juanom je zrla v nemi ekran. »Ali še zmeraj živi?« Je razdraženo vprašala, ko se je spet prikazala slika Miguela Martineza. »Nekdo bi ga mora pokončati, da bo vsaj smrt pravična za vse,« se je spet oglasila in spet popila nekaj požirkov čaja. Potem je kihnila. »In še za tem prekletim prehladom sem zbolela. Pri nas je že polovica žensk na bolniškem dopustu zaradi visoke vročine, ker sploh ne morejo več stati na nogah. Pravijo, da gre za neki nov virus, za katerega še nimajo zdravila.« Potem je še enkrat kihnila in se vsrknila v papirni robec, ki se je hitro napolnil z zeleno sluzjo. Pogledala je proti košu in vrgla robec, vendar je zgrešila in robec je padel ob košu.
»Danes je bil res peklenski dan,« je začela in popila nekaj požirkov čaja. Skupaj z Juanom je zrla v nemi ekran. »Ali še zmeraj živi?« Je razdraženo vprašala, ko se je spet prikazala slika Miguela Martineza.
Noč je bila soparna. Juan se je premetaval po postelji in razmišljal o Srčku, kam bo odšel in kaj se bo zgodilo z njim. Tiho je vstal in se napotil v dnevno sobo. Spet je vzel telefon in vtipkal ukaz, da naj se prikažejo vse besede, ki se začnejo na kseno. Telefon je nekaj časa računal, potem pa je začel izpisovati rezultate. Ksenofobija, ksenograft, ksenotransplatacija in ob zadnji besedici je Juan poskočil. Pomislil je, da verjetno mora biti nekaj v zvezi z transplatacijo, zakaj pa bi sicer država tako skrbela za Srčka.
Vpisal je geslo ksenotransplatacija in dobil odgovor, da gre za transplatacijo, kjer se uporabijo tkiva ali organi gensko prilagojene živali za presaditev v človeka. Pogosto uporabljene živali so bama miniaturni prašiči. Zraven je bila prikazana slika, v kateri je prepoznal žival, ki je bila zelo podobna Srčku.
»Torej, uporabili te bodo za transplatacijo,« si je tiho mrmral, »sedaj se spomnim, kako je zdravstveni inšpektor zmeraj poudarjal, da ima Srček zdravo srce in pljuča.« Potem je utihnil in napeto premišljeval, kdo bi lahko bil prejemnik Srčkovih organov. Nič mu ni prišlo na misel, zato je prižgal televizor, ki je imel še zmeraj izklopljen zvok. Prizori iz sveta so se vrstili, ko se je spet prikazal Miguel Martinez. Juan je že umaknil pogled iz ekrana, ko sta se mu nenadoma prikazali začetnici MM. »Seveda,« je spet tiho spregovoril, »MM je Miguel Martinez in 23 pomeni 1923, leto njegovega rojstva.« Potem je nekaj časa vladala tišina in Juan je razmišljal, kaj to pomeni in kaj lahko stori. Tiho si je zašepetal, »in ne vpelji nas v skušnjavo,« in izklopil televizor.
Vrnil se je v spalnico in leže na hrbtu z odprtimi očmi zrl v temo. »Ubiti ali ne ubiti,« je razmišljal, »to je sedaj vprašanje.«
Vrnil se je v spalnico in leže na hrbtu z odprtimi očmi zrl v temo. »Ubiti ali ne ubiti,« je razmišljal, »to je sedaj vprašanje.«
***
Drugo jutro je bilo oblačno, kot bi se pripravljalo k pogrebu. Juan se je zjutraj oprhal, oblekel uniforma in odložil svojo obleko v omarico. Ob tem mu je iz žepa hlač padel papirnati robček, ki ga je pobral, ga preložil iz ene dlani v drugo, in ga potem vrnil v žep hlač, ki so visele v omarici.
Srček ga je že čakal. Juan ga je objel in ga nežno pobožal po rilčku. Srček je odprl gobček in ga polizal po dlani. »Zgodi se tvoja volja,« je pomislil in že sta se igrala.
Čez tri dni.
»Juan, danes se počutim že bistveno bolje in verjetno bom jutri že lahko odšla v službo,« je Dolores pričakala moža.
Juan je pokimal. »Ali je kaj novega?«
Dolores ga skrivnostno pogledala. »Pravzaprav je, kako si vedel?«
»Svojega Srčka v službi sem izgubil, a sem čutil, da bova kmalu dobila nuestro Cariño (najino Ljubezen),« je dejal in se zasmejal.
»Ja in še nekaj je, Miguel Martinez je umrl po zapletu pri presaditvi srca.«
»Amen,« je dejal Juan in objel Dolores.
»Ja in še nekaj je, Miguel Martinez je umrl po zapletu pri presaditvi srca.«
»Amen,« je dejal Juan in objel Dolores.
