Fotografija: Maja Drolec
Besede, besede, besede … včasih jih ni in ni konec. Na poti s sprehoda srečam znanca, pozdravim in če »pade» še beseda ali dve, potem se razvije pogovor, seveda najprej o vremenu, potem o minevanju časa in pomladi, ki se je že prevesila v poletje pa o dežju, ki ga je letos toliko, da gobe rastejo še posebej hitro, borovnice pa niso dosti sladke. Potem se pogovor nadaljuje o ljudeh; lahko o sosedih, ki jih poznam ali tudi ne, mimoidoči mi pove, kako je nekdo »čuden,« drugi uspešen, ali pa o zapiranju Tuševih trgovin, o prometu skozi našo vas; zjutraj je pravi kaos, ampak mi nič ne moremo, čeprav se vsak med nami že zjutraj usede v svoj avto in gremo … Potem s svojimi stavki gradiva otroštvo, četudi sogovornik prihaja iz drugega konca Slovenije ali pa še posebej zaradi tega, saj je povsod kaj specifičnega in zanimivega. Pa zakaj je bilo sredi tedna tako glasno sredi vasi, do polnoči, vsi so peli, (kako morejo?) še vedno tisto z račkami, da so zraven še poskakovali, kako da se ne naveličajo, pa ne samo to, bilo je slišati tvoje plave oči, stojim na postaji že trideset let, no, saj kakšna dalmatinska se tudi prileže, ampak sredi tedna, kaj res nihče več zjutraj ne gre v službo? Na koncu je obvezna še politika, ampak pisati o tem, ne vem, če je še zanimivo …
Zdi se, da se ljudje vedno zamotijo z govorjenjem, da jim ne bi bilo treba misliti. Ali celo brati. Kadar sedim v čakalnici, si odprem bralnik in poskušam brati, a vse okoli mene se slišijo pogovori, reke besed derejo iz vseh ust in se izlivajo vame. Trenutno so to pogovori o dopustu na sončnih otokih in o draginji, ki ne more razredčiti kolon avtomobilov, ki se valijo proti morju.
Zdi se, da se ljudje vedno zamotijo z govorjenjem, da jim ne bi bilo treba misliti.
Zadnjič sem srečala Galo – kulturnico; precej mlajša je od mene, nisem je več učila – bi jo pa lahko, čeprav je hodila na mojo šolo. Planila je vame in me objela, jaz sem bila vesela, ker od daleč skupine, s katero je potovala, nisem prepoznala, potem se je izkazalo, da jih več kot polovico poznam. Gala, sončna mlada ženska, ja, seveda ji lahko rečem tako, saj je mati, pogumna in emancipirana samska umetnica, vedno nasmejana in srčna. Preživlja se z literaturo – vodi bralne krožke, in z napovedovanjem in vodenjem na prireditvah, čeprav je po poklicu ekonomistka; ampak nekateri naredijo vse, da se izognejo svojemu poklicu, tudi ona – s svojim čudovitim glasom valovi med pogovornimi in glasbenimi točkami, ki se prikazujejo na občinskih in krajevnih proslavah.
»Od zdaj bom živela čisto drugače,« zažubori s svojim čudovito jasnim glasom, »življenje me je gnetlo, ne bom več »tempirana bomba,« ne gledam več na storilnost, ampak se prepuščam naključju.« Smeji se in me gleda s svojimi modrimi očmi, ki spominjajo na morsko gladino. Pravi, da bo več pisala, in me še kar smejoče gleda, ker se res že nekaj časa nisva srečali in se me je razveselila kot otrok. Pisala bo o ljubezni.
»Od zdaj bom živela čisto drugače,« zažubori s svojim čudovito jasnim glasom, »življenje me je gnetlo, ne bom več »tempirana bomba,« ne gledam več na storilnost, ampak se prepuščam naključju.«
»Ljubezen je v dveh tretjinah radovednost,« ji pravim in razmišljam, da vsi umetniki pišejo o ljubezni, ne da bi kdaj priznali, da ljubijo. Mogoče je res bistveno zapeljevanje. O zapeljevanju bi se lahko še pisalo …
O človeku ponavadi še nič ne veš; niti tega ne, katera je njegova najljubša knjiga, kje dela, kdaj ima rojstni dan, zaverovan si vase – pa ga že hočeš usvojiti, ga imeti zase -, seveda če prej ne obupaš, ker nimaš časa za vse te besede, ki so potrebne, da zapelješ pravega človeka, in vsa ta naključja, ki te peljejo do spoznanega cilja; včasih celo do poroke. Če imaš srečo, ustvariš mavrični milni mehurček, v katerem se srečuješ s tvojim dragim ali tvojo drago. Lahko greš z njo ali z njim tudi na dopust, tu se začno razkrivati skrivnosti; z besedami in v tišini. Odvijaš jo, – njen značaj in ego -, vse za svojo »ljubezen«, kot bi lupil čebulo, in vedno z večjim razmislekom, s pomislekom prihajaš do bistva. Mogoče ne bo potrebno prav do bistva, ampak se že prej odločiš za prijazen pozdrav in odhod, če pa stvar traja le predolgo, se lahko zgodijo besede, ki pečejo, bolijo, so nepozabne in ne rabiš smeha, da bi jih pospremil.
Potem žaluješ.
Zgodi se, da zvečer ne moreš zaspati, šteješ ovce, jih prešteješ že petdeset, pa kar nočejo v stajo, potem se že sprašuješ, koliko časa si porabil, da si bil skupaj s svojo drago, (od katere si se poslovil) in ti je tega časa kar naenkrat zelo žal.
Fortissimo in staccato razpoloženje se podnevi spremeni v adagio in moderato contabile.
Potem se ti življenje spet sestavlja kot stavek. A težko je upovediti vse to svoje življenje v enem stavku. Dogaja se v času, korakoma, besede, druga za drugo, dnevi, drug za drugim. Otroček pri letu in pol pove, da je lačen z besedami: »papa,« potem mama skoči in mu hitro ponudi stekleničko ali dojko, če se »gresta še naravno prehrano«, pri dveh letih in pol pa otrok že cvili, da bi se peljal z avtom: »brrrbrrr,« in potem se mu začne širiti obzorje, svet začne gledati navzdol in to je bistvo, kajti dokler je še v zibki, vse gleda navzgor in si ne predstavlja realnega sveta, vse je še preveč v oblakih. Sredi junija vidi prostran rumen travnik, obsijan s soncem, in spozna prvo živalico pikapolonico: »Poleti, pikapolonica, v nebo in mi prinesi …,« veter mrši visoko travo, v kateri se mali lahko skrije, ker je še tako majhen. Smeji se, ko ga mama in oče ne najdeta in cvili: »kuku«.
Mnogo let kasneje bo ta mladi človek razmišljal o svojem preteklem življenju, želi si ustvarjati bodočnost, a na žalost si ni pisal dnevnika, da bi lahko nanizal vse dogodke, ki so se še zgodili na travniku, na cesti, v domači dnevni sobi ali v šoli, na avtobusu, kjer je punca našla svojega moža, ki jo bo zapustil čez šestintrideset let, in svojim otrokom bo mama, babica pripovedovala, kako je bilo včasih lepo. Zakaj že? Zato, ker je bila takrat še tako mlada, da ni gledala z odprtimi očmi, ampak jih je zapirala, ko je na ustnicah začutila prve poljube in roko na svoji dojki.
Mnogo let kasneje bo ta mladi človek razmišljal o svojem preteklem življenju, želi si ustvarjati bodočnost, a na žalost si ni pisal dnevnika, da bi lahko nanizal vse dogodke, ki so se še zgodili na travniku, na cesti, v domači dnevni sobi ali v šoli, na avtobusu, kjer je punca našla svojega moža, ki jo bo zapustil čez šestintrideset let, in svojim otrokom bo mama, babica pripovedovala, kako je bilo včasih lepo. Zakaj že? Zato, ker je bila takrat še tako mlada, da ni gledala z odprtimi očmi, ampak jih je zapirala, ko je na ustnicah začutila prve poljube in roko na svoji dojki.
Veliko je tudi naključij ali besed, ki gredo v prazno, čeprav smo vanje verjeli, da se bo vse res zgodilo, pa se ni, a želimo si, da bi se. In če smo dobri opazovalci, jih bomo opazili. Vse te besede: ljubezen, sreča, želja, midva, sonce, zvezde, luna, morje, drevo, ptica. Zaljubljenci so najboljši proizvajalci naključij, ker so tkalci časa, in naključje je res narejeno samo iz vozlov v času. Njihovo delo je, da ločena trenutka, ki snovno spadata drug k drugemu, povežejo v vozel.
In bolj, ko so ljudje zaljubljeni, več vozlov je možnih. Ročnim spretnostim, za katere srce ni nujno potrebno, se pridruži umetnost.
Pridno tkemo naprej. Toliko časa, da ustvarimo tapiserijo svojega življenja. A brez besed nam ne bi uspela.
