Fotografija: Maja Drolec
Pia Prezelj je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za roman Težka voda (Goga, 2023) je prejela nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši prvenec.
Osrednji lik v romanu Težka voda je Ida. Starejša ženska – gospa v zrelih letih -, ki bi na prvi pogled lahko spadala med tiste kmečke gospodinje, ki so običajno zelo pobožne, neutolažljivo žalujoče za umrlim možem, ki v romanu ni imenovan, a ona je očitno drugačna. Ko pomisli na moža, ki ga je odrinila od sebe kmalu za tem, ko je spoznala, da ne bo nikoli doživela materinstva, da je drugačna, in da je pričakovala od moža več, kot ji je ta lahko nudil, se v njej sproži svojevrsten bes. Žaluje torej za tem, ker ne bo doživela materinstva. V protagonistki se poraja svojevrstna krivda, zamolčana preteklost in neizživeta prihodnost, kar se skozi roman postopoma sestavlja v celoto.
Ko pomisli na moža, ki ga je odrinila od sebe kmalu za tem, ko je spoznala, da ne bo nikoli doživela materinstva, da je drugačna, in da je pričakovala od moža več, kot ji je ta lahko nudil, se v njej sproži svojevrsten bes.
»Pobožala bi ga po glavi, mu zakopala nos v lase, dišalo bi po milu, maslu, po sladki sreči materinstva, lepljivi kakor karamel,« so Idine želje, ki jih razberemo v romanu.
Ida si želi postati mati. Imeti izkušnjo tistega polnega družinskega življenja, ki postane polno šele z otroki; šele na ta način naj bi se ženska čutila izpolnjeno. Vsaj v tistih časih so ljudje, sploh ženske, tako razmišljale. Premišljuje torej o tem, kako bi bilo, če bi imela otroka. S tem bi tudi »zatolkla govorice, da se je kot dekletce opekla tako strahotno, da je lahko sedela le na robu desne ritnice,« kot beremo v romanu.
Čas dogajanja v romanu bi morda lahko postavili v šestdeseta leta, vsaj sodeč po opisu ostarele kmečke ženske, ki ima v torbici razmazano prezrelo hruško, in si oblizuje prste, namesto da bi izpolnila vprašalnik, ki se nanaša na umrlega moža. Pisateljica fino označi tudi župnika Lojzeta – kot modernega športnega navdušenca, sicer ga primerja s starcem v talarju, ki mu je predvsem mar za šport, farani – ovčice – pa so mu bolj »nebodigatreba« opravek; avtorica romana omenja tudi tekmovalca Žana (Kranjca), kar dokazuje, da je dogajanje postavljeno v sodobni čas.
Pisateljica fino označi tudi župnika Lojzeta – kot modernega športnega navdušenca, sicer ga primerja s starcem v talarju, ki mu je predvsem mar za šport, farani – ovčice – pa so mu bolj »nebodigatreba« opravek;
Ida se z avtom sama pripelje domov, iz česar sklepamo, da ni nebogljena kmečka ženska, ki jo doma čaka na primer delo na vrtu; s paradižniki in melancani, peteršiljem, motovilcem, škropljenje jablan, morala bi zožiti in zarobiti hlače za neko sosedo, kot beremo v Težki vodi … Domov pride iz mesta, kjer se nahajata bolnišnica in njen pokojni mož. »Hrepenela boš po možu, on pa bo gospodoval nad tabo…« razmišlja Ida, ki konec koncev ne hrepeni po možu, odvrgla je »midva«, to prekleto in toplo varnost, ki »jaz« odtuji tako počasi in tako milo, da se ji zdi kot odrešitev. Bila je utrujena od vsega; od bolezni in spominov. »Hotela je hlipati, jadikovati, hotela vpiti in ihteti, toda bilo bi brez pomena, nastop v prazno, brez občinstva, brez roke, ki podaja robec, briše solze, boža hrbet, brez:« Nehaj, no, vse bo še dobro,« si prigovarja.
Doma jo potem pričaka prazna hiša.
Na mizi je listek, kjer piše, kako sodobna pripomba, naj kupi WD40, njo pa so: »Skelele dlesni, boleli nohti, pekla zrkla, želela si je spanca, noči brez sanj, novega jutra, želela si je pozabiti na vijolične copate s cofki, na tetrapak, na linolej …«
V romanu Težka voda je upovedana predvsem Idina zgodba, pri čemer vseskozi na površje prihajajo njeni spomini na mladostno prijateljico Mileno, ki je odšla brez slovesa.
V romanu Težka voda je upovedana predvsem Idina zgodba, pri čemer vseskozi na površje prihajajo njeni spomini na mladostno prijateljico Mileno, ki je odšla brez slovesa.
In potem v romanu naletimo še na Marto. Marta je sovaščanka, mlajša od Ide, bila je poročena s Tonetom, »ki mu je bukev speštala glavo, ko je sekal drva«, ima pa sina, a njeno življenje ni bilo tisto, ki si je želela. Večkrat je na robu vrta čakala na Idinega moža. Mogoče je tudi ona kot Ida … »kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo.”
Tone je opisan kot majhen in debelušen, z okornimi, kratkimi prsti, ki so jo grabili tedaj, ko si tega ni želela, a je iz dolžnosti kljub vsemu zaprla oči … že po treh minutah je slišala tisti njegov: »O, kurba«, ko mu je prišlo, in ko jih je odprla, je Tone že kuhal kavo s cimetom. Sčasoma sta se ji zagabila on in cimet. Te krivde se Marta ni mogla otresti. Tudi Tone je vedel za njeno sovraštvo, včasih je popival in nabiral pogum, da bi jo oklofutal, a ga je ona prehitela, ker je vedela, da ji udarca ne bo vrnil, da ne zmore, ne želi; in to mu je zamerila. Tone je vedel, da bi potem Marta odšla, pustila bi krave, njega, lahko tudi otroka, celo otroka bi pustila. Čutil se je krivega in si mislil: »Ne znam je ne odrivati stran…«
Tudi Tone je vedel za njeno sovraštvo, včasih je popival in nabiral pogum, da bi jo oklofutal, a ga je ona prehitela, ker je vedela, da ji udarca ne bo vrnil, da ne zmore, ne želi; in to mu je zamerila.
Ko se je Ida poročila, sta z možem odšla stran od njenih, prišla sta v malo vas, kjer so postali sosedje z Marto in Tonetom. Idin mož je dobil službo v pulfer fabriki (Kik; Kamnik), na avtobusu se je Ida navadila prepoznavati vonjave po usnju (Utok), po kislih kumaricah (Eta), kadar se je vozila iz mesta domov. Življenje ni bilo več smešno in lahkotno; tako kot tedaj, ko sta z Mileno zahajali na bajer, kjer sta se ščipali, bili sta najstnici, s trebuhi, ki so kipeli čez pasove kavbojk, Milena je že imela boke, rastle so ji prsi, želela je, da ji Ida pove, če so ji kaj zrastle, a Ida je bila nerodna, kasneje ji je bilo žal, da ni storila tistega, kar si je želela. Mikalo jo je žensko telo …, ali kot razmišlja: »/…/je opazovala njene prste, ki so z obraza pobirali delce koruze, in v noge ji je butnilo nekaj toplega, mehkega …« A Milena se je preselila. Ida je dolgo časa odrivala od sebe svojega moža, želela je »nazaj milnato vodo,« dokler je bila sposobna, je hlinila, naučila se je viti ude, vzdihovati, dokler se mož ni odločil, da se ji ne bo več vrival, in je prenehal s tem. Bila mu je hvaležna, četudi je vedela, da to počne z drugimi. Marta je bila med tistimi, ki je »oskrbovala« njenega moža.
Potem, ko je Ida ostala sama doma, z razbolenimi in otečenimi gležnji, ji je – tudi na prigovarjanje župnika Lojza – Marta prišla pomagat. Prinaša ji hrano, okoplje in opleve vrt, pomije kuhinjo, Ido hrani po žlicah, ji prigovarja, naj je. Ida se ji zaupa in ji pove, da ve, da je imela rada njenega moža, in da ji ne zameri.
Ida je dolgo časa odrivala od sebe svojega moža, želela je »nazaj milnato vodo,« dokler je bila sposobna, je hlinila, naučila se je viti ude, vzdihovati, dokler se mož ni odločil, da se ji ne bo več vrival, in je prenehal s tem. Bila mu je hvaležna, četudi je vedela, da to počne z drugimi.
Medtem ko Ida Marto kopa v banji, Ida misli na Mileno. Spomni se trenutka, ko sta zlezli v banjo, da bi zdrgnili ostanke blata z bajerja, tedaj jo je Milena spraševala o svojih prsih. Tudi ko je Ida »prvič legla pod moža,« je mislila na Mileno. Mož jo je gnetel, slinil, a ni čutila ničesar. Toda zdaj, pomisli, je bilo vseeno …
Z romanom Težka voda je Pia Prezelj napisala žensko povest s feministično noto. Glavna junakinja se sooča s kompleksi sodobne ženske, ki išče lastno identiteto. Ne pristaja na prevlado človeških bitij nad drugimi, kajti Ido obide slabost, ko še zelo mlada dobi v dar nagačenega zajca. Precej krutosti zaznamo v besedah: »Nahraniti moškega, s katerim se bodo sedaj hranili drugi«, torej črvi. Feministična nota se torej kaže v raziskovanju odnosov med spoloma in potem celo družbenih pritiskov in pričakovanj, ki jih družba goji do žensk. Vidimo Idin notranji boj in potem pisateljica razvije tudi določeno katarzo: Ida Marti ni zamerila, ker je spala z njenim možem, celo hvaležna je, da je z njenim možem delila, česar sama ni več ne hotela ne mogla.
Z romanom Težka voda je Pia Prezelj napisala žensko povest s feministično noto.
Zarisan svet, ki ga opisuje Prezelj, bi nekako samoumevno moral pripadati preteklosti, a temu ni tako. Dandanes se odkrito govori in piše o lezbičnih odnosih. Ne gre več za tabu temo, čeprav v tem primeru govorimo o spolnosti in privlačnosti med dvema starejšima ženskama, kar je svojevrsten presežek romana. Težka voda je torej sodobni družbeni ali lezbični, predvsem sodobni slovenski ženski roman. Ali kot je v spremni besedi na platnicah knjige zapisal Dušan Šarotar: »Skrivnost je v pripovedovanju. Jezik nosi težo vode, njena specifična teža je spomin.«
Pia Prezelj: Težka voda, Novo mesto: Goga, 2024. – 2. natis.
