***
Kar mi je dano, čisto vse zastavljam
za upanje, da človek to vzdrži:
svobodo. Vso. Gori in ne zgori.
Ne vem: je laže ali teže mravljam?
Nikogar in ničesar več ne ustavljam.
Saj biti sam pomeni biti vsi.
Svobodo. Vso. Saj to si samo ti.
Še s kletvami lahko le blagoslavljam.
Svobodo. Vso. Vso večnost in ves čas.
Navzdol, navzgor, nazaj ali naprej
je ista pot, takoj ko si na njej.
Svobodo. Vso. Pregrad ni … In ne mej …
Za nas … Za nas .. Za nas … Kdo je ta Nas?
Preden je bilo grlo, je bil glas.
***
Vse, kar sem ljubil, ljubim. Kakor krike
ptic, ki so se ekstatično zagnale
v pršečo peno tik nad morske vale.
Kogar sem ljubil, ljubim. Brez razlike.
Kako sproščeno delajo premike
velike sile, ki so dolgo spale!
»Pod mano davne lomijo se skale.«
In ogenj se razporedi v jezike.
Zvezde dišijo, kot da so krvave.
Ne da bi se zgodila uskladitev
med tem, kar ni imelo povezave –
povezava je čista odločitev.
Svobodna, kakor da ti dam imena
na začetku sveta, pršeča pena!
***
Vsaka naključno slišana beseda,
ki prodre vate skozi tvoja ušesa,
je ključ tvoje skrivnosti: da ni česa
skrivati. Akteon Diano gleda
golo in se popolnoma zaveda,
ko psi mu trgajo meso telesa,
da bo na veke živ – zaradi česa?
Zaradi tega večnega pogleda.
Od tega se v jelena spremeni,
da ga raztrgajo njegovi psi,
toda ni res, da tega ne vzdrži.
Ljudje vzdržijo skrajno energijo,
prav tisto, ki se je najbolj bojijo.
Lahko so uničeni, toda vzdržijo.
