Roman pisateljice Katixa Agirre Matere ne, ki je izšel pri Založbi Malinc (2023, Malinc) obravnava zgodbo neimenovane pisateljice, ki raziskuje primer Alice Espanat, obdolžene utopitve njenih dveh dojenčkov. Avtorica nas spretno popelje v zgodbo detomora, kjer smo že takoj na začetku soočeni z prizorom, ko varuška najde dvojčka, gola s pomodrenimi ustnicami, ležeča v postelji. Varuška takoj dojame situacijo: »To sta bila dvojčka, oba sta imela zaprte oči. Ob njima je v fotelju s črtastim blagom sedela Alice Espanet, njuna mama, oblečena v srajco. Njena dojka je bila razkrita. Leva dojka.»
Pred nami se takoj razgrne ključni dogodek, ki bo obe junakinji romana zaznamoval.
Prva bo morala odgovarjati za dejanje, ki ga je zgrešila; njeno življenje se je od tega trenutka spreobrnilo in postavilo na glavo, izgubila je otroka in morala se bo zagovarjati na sodišču. Druga, pisateljica in novinarka, pa zaradi tega primera spremeni svoj vsakdanjik; začasno prekine s svojo dosedanjo službo, otroka predčasno odda v vrtec, in sicer samo zato, da bo spremljala proces na sodišču, dokumentirala ta izredni dogodek, poiskala vse možne vire, raziskovala, o tem pisala in ustvarila knjigo.
Težišče Agirreinega romana pa ni zgolj v samem aktu detomora in iskanju razloga zanj, kar je sicer močan agens movens dogajanja. V nadaljevanju namreč izvemo, da Alice pravzaprav ni nič primanjkovalo, ni imela socialnih problemov, ni imela slabe vesti, da je zapuščala dvojčka, da bi se posvetila hobijem. Imela je status, denar, varuško, psihološko pomoč in funkcionalnega moškega, ki je razumel vsa njena stanja.
V nadaljevanju namreč izvemo, da Alice pravzaprav ni nič primanjkovalo, ni imela socialnih problemov, ni imela slabe vesti, da je zapuščala dvojčka, da bi se posvetila hobijem. Imela je status, denar, varuško, psihološko pomoč in funkcionalnega moškega, ki je razumel vsa njena stanja.
Njeno nasprotje je pripovedovalka, ki se sooča ne samo z obsojajočimi pogledi od zunaj, ker otroka že po 6 mesecih pusti v vrtcu, ker načenja svoje prihranke, predvsem zato, da bi se posvetila svojemu delu in projektu, ker mora podojiti sama sebe na umivalniku, saj je za eno noč pustila otroka samega z očetom, in ni imela druge varuške, ampak se sooča tudi z lastno krivdo. Enako kot Alice se tudi ona sama počuti ne dovolj dobra mati. Materinstvo je ni navdalo z navdušenjem in nepopisno srečo, temveč je v njej sprožilo utrujenost in dolgčas. Temu se je pridružil še strah, da se otroku ne bi zgodila nenadna nesreča: » In vendar je bil strah vsepovsod prisoten. Ves čas prisoten. Kot glasbena spremljava za katero nihče ne ve, kje se konča. Kot prepoteni plesni partner, ki se ti preveč približa. Strah.«
Agirre skuša razumeti, kaj se skriva pod površino materinstva in skuša poiskati odgovor na to, da detomor ni izredno dogajanje, temveč nekaj, kar je v naši družbi že od nekdaj prisotno. To pa pokaže skozi zgodovinske primere.
V preteklosti je bil detomor sredstvo za zmanjševanje rojstev, ne samo v krajih, kjer je vladala revščina in pomanjkanje hrane, temveč tudi drugod v Aziji, na Kitajskem, Mediteranu, pri Eskimih, … Na ta način se je družina prilagodila v socialnem in družbenem smislu. Ali kot zapiše avtorica: »Grški zdravnik Soran iz Efeza, ki danes velja za očeta ginekologije, je napisal kratek priročnik med tistimi otroki, ki so vredni vzgoje, in tistimi, ki je niso vredni. … Če otrok ni izpopolnjeval nekaterih zahtev, ga je bilo po njegovem najbolje vreči v reko.« Avtorica navede še primere iz Šparte: »kjer so izbrali tiste otroke, ki so bili namenjeni za vojake in tiste, ki so jih takoj zavrnili. Tisočletja kasneje so se podobne prakse izvajale v Nemčiji pod vodstvom nacistov….«. Nič drugega kot sistemsko prebiranje otrok, glede na njihove telesne predispozicije.
Ali kot zapiše avtorica: »Grški zdravnik Soran iz Efeza, ki danes velja za očeta ginekologije, je napisal kratek priročnik med tistimi otroki, ki so vredni vzgoje, in tistimi, ki je niso vredni. … Če otrok ni izpopolnjeval nekaterih zahtev, ga je bilo po njegovem najbolje vreči v reko.«
Tudi krščanstvo je pripomoglo k porastu detomorov; mlade, samske ženske iz nižjih slojev niso imele možnosti, da bi lahko same vzgajale otroke, za ilegalen splav pa prav tako niso imele denarja. Detomor je bil praktična stvar, da so lahko mlade ženske preživele. Vse nekje do 18., 19., stoletja posebnih ukrepov ni bilo, na prelomu iz 19. in 20. stoletja pa so na detomor začeli gledati s stališča neprištevnosti in deviantnosti ženske.
Agirre se v romanu dotika globin materinstva in se sprašuje, koliko je mit materinstva pravzaprav utesnjujoč in še; mar ni v vsaki izmed nas nekaj Medeje?
Koncept dobre matere je vsiljen od zunaj, zato je materinstvo inherentno prežeto ne samo z negativnimi občutki (strah, nelagodje, dolgočasje, utrujenost), temveč s krivdo. Tako si zapiše pripovedovalka seznam žrtvovanj, ki jih je morala skleniti zaradi sledenja zgodbi; žrtvovan je bil odnos s partnerjem, kakovostne ure, posvečene otroku, ki so bistvene za čustveni in kognitivni razvoj v zgodnji letih, finančna stabilnost in občutek, da je dober človek, saj se je ukvarjala z detomorom. Vsemu temu se je morala odpovedati, da bi bila dejavna, razmišljujoča in predvsem – ne zgolj in izključno v funkciji matere.
Mit materinstva je torej ovit v negovanje, hranjenje, skrb za varnost in zdravje potomca. Ideja, da je ženska zmožna zavreči in celo usmrtiti otroka je tako nezamisljiva, da jo je bolje spraviti v definicijo »bolezen«. Nobena ženska ne sme uničiti tistega, kar pride iz njenega telesa. Detomor se povezuje s psihičnimi boleznimi, poporodno depresijo, otožnostjo ali drugimi psihičnimi stanji in postane diskurz psihiatrije in prava*.
Detomor se povezuje s psihičnimi boleznimi, poporodno depresijo, otožnostjo ali drugimi psihičnimi stanji in postane diskurz psihiatrije in prava*.
Avtorica romana na neobsojajoč način piše o ženski, ki je utopila svoja dvojčka. Pri tem ne podaja razlogov, zakaj je to storila, ne pripisuje ji velikega razmisleka, temveč neubesedljivo položi kar v usta tožilke, ko ta izreče: »Toda svet ni vedno takšen, kot nam ga opisujejo. Tudi matere niso vedno takšne, kot so nam povedali. Mati je lahko okrutna … Ni nujno, da je materina okrutnost vedno povezana z norostjo … Obstajajo zlobne matere. Obstajajo matere, ki svoje otroke razumejo kot stvaritve.«
In ob tem lahko zapišemo, da je Agirrein roman izjemno raziskovalen, saj razburka razmišljanje o tem, kaj materinstvo je in kaj ni, kaj se od ženske pričakuje in kaj ne; zapisan v nekakšnem žurnalističnem slogu obravnava kompleksnost detomora, ki je širše od dogajanj na sodišču ali iz razbiranja medijskih naslovov. Vsekakor tema vredna velike pozornosti, tudi pri nas.
* Zidar Borja Živa, Diplomska naloga Detomor – očrt detomorilskega vedenja, FDV, 2012