Pot v neznano – Poglavje Adeline

Pot v neznano – Poglavje Adeline

Topel pomladanski vetrič je pihal po ulici in dvigal rjave liste, ki so pozimi odpadli.

Siva mačka je previdno pogledala skozi lino v ograji, potem pa hitro smuknila preko ceste na drugo dvorišče. Njen tek je spremljalo lajanje psa, ki je skušal vsiljivko ujeti, vendar je bil prevelik, da bi se lahko prerinil skozi čvrste deske v ograji. Na drugi strani se je mačka ustavila in ga izzivalno pogledala.

»Hej, Ruby, se bova danes igrali?« je Adeline zaklicala deklici na drugi strani žive meje.

»Deline, Deline,« se je je razveselila deklica, ki je očitno kljub svojim osmim letom imela še zmeraj težave z izgovarjavo in tudi njeni koraki niso bili preveč zanesljivi. In vendar, ko je Adeline zagledala Rubyjin nasmejani obraz in svetleče oči, je pozabila na vse njene napake in se je želela samo nekoliko sprostiti.

Med hišama je bila samo nizka živa meja, ki je pomenila, da sta se družini v obeh razkošnih hišah poznali in še celo več. Oboji so bili lastniki bančnih skupin, sicer konkurenčnih, vendar so bili kot sosedje zmeraj dobri prijatelji.

Ruby je stekla po žogo in jo vrgla, čez slab meter visoko živo mejo. Adeline jo je ujela, kar je Ruby pospremila z navdušenim vzklikom. Nekoliko je počakala, da se je deklica umirila, potem pa ji je nežno podala žogo, vendar je ta vseeno padla na tla. Ruby jo je z veselo lovila po trati. 

Adelina jo je opazovala in si želela, da bi tudi sama premogla toliko življenjske moči, kot jo je imela Ruby. Po petnajstih minutah igre je bila Ruby še zmeraj vsa razposajena, Adeline pa so roke začele počasi omahovati. Kljub trinajstim letom je bila drobne postave in videlo se je, da šport ni njena prva izbira.

»Deline, Deline, vrzi zogo!« je razposajeno klicala Ruby, a je Adeline le žalostno odkimala.

»Ne morem, Ruby, preveč sem utrujena.«

»Se bova jutri spet zogali?«

Adeline se je nasmehnila in ji pokimala.

»Kako se počutiš, vsa si bleda,« je Patricia zaskrbljeno pogledala hči.

»Z Ruby sva se žogali. Zunaj je tako lepo vreme, jaz pa se ne morem niti pol ure igrati z Ruby.«

»Ljubica saj bo bolje. Govorila sem z dr. Robertson. Obljubila je, da boš naslednji teden dobila najnovejšo imunoterapijo, ki je še v raziskovalni fazi. Zatrjuje, da je že na začetku pokazala zelo dobre rezultate.«

»Ljubica saj bo bolje. Govorila sem z dr. Robertson. Obljubila je, da boš naslednji teden dobila najnovejšo imunoterapijo, ki je še v raziskovalni fazi. Zatrjuje, da je že na začetku pokazala zelo dobre rezultate.«

Adeline jo je žalostno pogledala in naslonila glavo na blazino. Njeni svetli lasje so se kot slap razprostrli. Pogled ji je taval po sobi. Skozi okno, ki je bilo priprto, je pomladanski vetrič nežno kodral zaveso, ki je narahlo plapola. Kako si je želela, da bi bila lahka kot ta sapica in bi odletela. Bila bi metulj, ki bi na vrtu poletaval od cveta do cveta in potem bi se spremenila v nežno lastovko, ki bi zajadrala visoko na modrem nebu. Mogoče bi celo dosegla sonce in ga poljubila.

»Adeline, ali me slišiš?« je zaskrbljen mamin glas razbil njeno sanjarjenje.

Spet jo je pogledala in se rahlo nasmehnila. Z mislimi je bila še zmeraj visoko na modrem nebu in je čutila veter, ki je brzel pod njenimi krili.

»Lastovka bi želela biti,« je zašepetala, »imela bi čudovita modra krila, bel trebušček in okrog kljunčka bi imela zapeljiva rdeč puh.«

Mama je gledala svojo hčer in čakala, kaj bo še povedala. Zrla je v njene temne oči in v njih čutila bolečino, ki jo je njen otrok preživljal v zadnjih letih. Njeni vrstniki so rastli, doživljali prve ljubezni, Adeline pa je preizkušala eno terapijo za drugo za drugo. In po vsaki je sledilo tisto strašno čakanje in vprašanje. Ali se je bolezen umaknila? Včasih se je zdelo, da so jo premagali in izgnali iz njenega telesa. A se je samo potuhnila v skriti kotiček in se nekega dne spet zmagoslavno vrnila. Patricia je že poznala stavek, ki ga je ob vrnitvi levkemija zmeraj spregovorila skozi usta Adeline: »Mami, tako sem utrujena.«

»Si slišala, dobila boš najnovejšo imunoterapijo,« je mama skušala navdušiti Adeline.

Deklica jo je žalostno pogledala. Blesk v njenih očeh je že davno izginil. Njene tanke ustnice so skušale izoblikovati nasmešek, a zaslišal se je samo njen žalosten vzdih.

Patricia je v prsih začutila bolečino. Vse bi dala za to njuno edinko, ona in Dennis. A kljub vsem naporom je njena bolezen napredovala. Vsaka nova terapija je iz njenega telesa potegnila še nekaj preostale energije.

Patricia je v prsih začutila bolečino. Vse bi dala za to njuno edinko, ona in Dennis. A kljub vsem naporom je njena bolezen napredovala. Vsaka nova terapija je iz njenega telesa potegnila še nekaj preostale energije.

Zaslišal se je vhodni zvonec. Patricia je vstala in se napotila proti vratom. Adeline je spet zrla v zaveso, ki je rahlo plahutala ob priprtem oknu.

»Adeline, obisk imaš,« je od vrat zaklicala mama.

Dekle je dvignilo glavo in sedlo. Pogledala je proti vratom. Proti njej je nerodno tekla Ruby s šopkom rumenih narcis. Ustavila se je pred Adeline in ni vedela, kaj naj naredi z rožami. Adeline se je ob tem nasmehnila. Spet se ji je v lica vrnilo nekaj barve.

»Zame, Ruby?« je vprašala.

»Tebi sem prinesla roze. Sama sem jih trgala.«

»Hvala, Ruby,« se je Adeline sedaj nasmehnila, vzela šopek in objela svojo malo prijateljico. Življenje jo je prikrajšalo za normalnost življenja drugih otrok, za upanja, hrepenenja in vendar je vsak dan nasmejana gledala v svet in ga sprejemala s svojim optimizmom.

»Ruby, ne bodi predolgo, Adeline je utrujena,« je zaklicala mama od vrat.

»Pustite jo,« se je oglasila Patricia, »druženje z Ruby Adeline zmeraj dvigne energijo.«

»Sedaj pa moram iti, ker si utrujena,« se je Ruby izvila iz objema in s širokim nasmehom tekla proti vratom, kjer se je še enkrat obrnila in zaklicala: »Jutli, Deline!«

Vrata za njo so se zaloputnila. Patricia se je vrnila v sobo, kjer je sedela Adeline z nasmehom na licih.

V sobo je vstopil oče.

»Moja deklica je imela obisk,« je pozdravil in omenil, da je pred hišo srečal Ruby in njeno mamo.

Adeline se mu je nasmehnila.

»Princeska moja, zakaj nasmeh tvoj je žalosten?« se je nekoliko pošalil.

»Dennis, povedala sem ji, da bo naslednji teden lahko preizkusila novo imunoterapijo, ki je menda bolj učinkovita od dosedanjih.«

»To je čudovito, Adeline, mogoče pa bomo s to terapijo premagali bolezen,« se je nekoliko preveč glasno spregovoril Dennis.

V sobi je bilo čutiti napetost. Adeline je sedela in utrujeno zrla po sobi in potem spet očeta in mamo, ki sta se trudila ustvarjati sproščenosti, čeprav so boleče izkušnje zadnjih let govorile, da ni čudežnega zdravila, s katerim bi lahko premagali zahrbtno bolezen.

Sonce je sijalo skozi napol zastrto okno in zavesa je rahlo plapolala. V prostoru je vladala tišina. Nekje zunaj se je slišalo lajanje psa.

V njenih očeh so se začele nabirati solze in potem je zajokala. Patricia in Dennis sta se spogledala, potem je Patricia sedla zraven Adeline in jo objela.

»Ne jokaj, saj bova midva s tabo in ti bova pomagala.«

Adeline jo je odrinila in vsa v joku zakričala: »Nočem več terapij, nočem več zdravil, nočem več takšnega življenja, pustita me umreti!«

Adeline jo je odrinila in vsa v joku zakričala: »Nočem več terapij, nočem več zdravil, nočem več takšnega življenja, pustita me umreti!«

V sobi je zavladala tišina, slišal se je samo tiho jokanje in smrkanje. Starša sta se spogledala. Optimizem, ki sta ga skušala prikazovati pred hčerko, je ob njenem izbruhu izginil. Vedela sta, da so poskusili že vse, a bolezen je napredovala in telo Adeline je počasi umiralo.

Velika steklena vrata, ki so vodila v recepcijo bolnišnice, so se tiho odprla. Dennis se je napotil proti pultu, na drugi strani katerega je stala urejeno oblečena receptorka. Bil je zaskrbljen in v mislih se mu je vrtelo samo eno vprašanje. 

Avla recepcije je bila skoraj prazna. Redki obiskovalci so sedeli v udobnih naslanjačih in se pogovarjali z bolniki, ki so lahko prišli v ta prostor. Natakarica je neslišno krožila med gosti in ponujala pijačo in lahke prigrizke. Vse v tem prostoru je dajalo vtis odličnosti in LA Zdravstveni center odličnosti je bil res vrhunska ustanova, ki so si jo lahko privoščili samo ljudje z visokimi dodatnimi zavarovanji. In Dennis je spadal v to skupino, saj je vodil bančno skupino, ki je bila pretežno v njegovi lasti.

»Dogovorjen sem z gospo dr. Robertson.«

»Dobrodošli gospod Dennis, gospa dr. Robertson, strokovna vodja LA Zdravstvenega centra odličnosti, vas že pričakuje v svoji pisarni.«

Njegovi obiski v LA Zdravstvenem centru odličnosti so bili v zadnjih letih pogosti. Upanje, ki sta ga s Patricio gojila na začetku in se je zdelo nepremagljivo, je v zadnjih mesecih počasi ugašalo.

»Dober dan, dr. Robertson.«

»Dober dan, gospod Dennis. Obvestili so me, da se želite nujno srečati z mano. Kljub zasedenosti mi je uspelo najti termin in sedaj vas poslušam,« je z narejeno vljudnostjo spregovorila dr. Robertsonova. Njen obraz je bil kakor maska in iz njega ni bilo mogoče razbrati čustev, ki bi potrjevale njene besede. 

»Patricia mi je povedala, da boste naslednji teden pri Adeline uporabili novo imunoterapijo. Glede na to, da je še v fazi preizkušanja, me zanima, kakšno je tveganje za Adeline in kakšne rezultate lahko pričakujemo.«

Dr. Robertson je nekoliko pomolčala in s stisnjenimi ustnicami premišljevala, kaj naj odgovori. Donacije Dennisove bančne skupine v raziskovalni del LA Zdravstvenega centra odličnosti so bile visoke, vendar rezultata, ozdravitve njegove hčere ni bilo. Ob tem vprašanju je v sebi začutila, da mora povedati po resnici. 

»Žal mi je, gospod Dennis, vendar vam ne morem dajati prevelikega upanja. Telo vaše hčerke je izčrpano od številnih terapij in menim, da je verjetnost, da se bo njeno zdravstveno stanje izboljšalo skoraj nična. Prejšnji teden, ko sem se pogovarjala z gospo Patricio, je bila Adeline še precej živahna, sedaj pa lahko sami vidite, da se njeno življenje počasi izteka. Mi smo naredili vse, kar danes nudi moderna medicini, a žal je narava včasih močnejša od nas. Moje sožalje.« 

Dennis je hotel še nekaj pripomniti, vendar je lahko izdavil samo: »Hvala,« in se napotil proti vratom. Zadnje besede so kot udarec na zvon še zmeraj odmevale po prostoru. 

Dr. Robertson je pokimala in z očmi spremljala njegovo postavo, ki je izginila za vrati, ki so se zaprla. Njen obraz še zmeraj ni kazal nobenih čustev, mogoče se je slišal samo droben vzdih, ki je označeval olajšanje, da je stranka, ki ji niso mogli zagotoviti ozdravitve otroka, odšla brez obtoževanja.

Dennis je sedel v svoji razkošni pisarni. Po stenah so bile dragocene slike in na tleh draga perzijska preproga. Njegov pogled je bil zamišljen in uprt proti oknu. Zunaj so se veličastne stavbe dvigale proti nebu. Zdelo se mu, da vidi njihovo vzpenjanje in težnjo, da bi dosegle nebo. Žalostno se je nasmehnil in popil požirek viskija. Denar, ki dviguje naše sanje pod oblake, je pomislil, a ne more rešiti življenja mojega otroka. Spet je popil požirek pijače. Na mizi se je prižgala zelena lučka. Razmišljal je, da je najbolje, da pritisne na gumb, da je zaseden, ko so se vrata pisarne sunkovito odprla. Zaslišal se je glas tajnice, ki je v ozadju s povzdignjenim glasom skušala zaustaviti vsiljivko.

Žalostno se je nasmehnil in popil požirek viskija. Denar, ki dviguje naše sanje pod oblake, je pomislil, a ne more rešiti življenja mojega otroka.

Dennis je dvignil pogled in že čutil, kako se mu na čelu nabirajo gube. Zdelo se mu je, da v njegovi korporaciji ni človeka, ki bi ga v tem žalostnem trenutku lahko motil. A pozabil je na edino osebo, ki je sedaj stala na vratih. Njune oči so se srečale in pohitela je k njemu. Dennis je vstal in objela ga je. Tajnica, ki je pogledala skozi odprta vrata, jih je tiho zaprla.

Njegova glava je počivala na njeni rami in nenadoma se je ovedel, da ihti. Hotel se je odmakniti, vendar ga je še nekaj trenutkov zadržala v objemu. Potem ga je spustila.

Nerodno si je obrisal solze in sedel v enega od naslonjačev za goste in njej pokazal drugega. Potegnila ga je bliže, sedla in ujela njegovo roko. Spet je zaihtel. V tistem trenutku je bil v svoji palači eden najbogatejših ljudi na svetu in hkrati najbolj osamljeno človeško bitje, ki je potrebovalo dotik in človeško bližino.

»Valentina,« je začel, vendar ga je pobožala po rok in mu odkimala, da naj ne govori.

»Vsem vem, Dennis, Patricia me je poklicala.« 

V sobi je vladala tišina in zunaj je bil sončen dan s čudovito modrim nebom.

»Adeline umira,« je zašepetal.

 Pokimala je in božala njegovo roko. Pomislila je, kako šibek je ta mož, pred katerim se tresejo konkurenti in borzni trgi.

»Adeline umira,« je zašepetal.

Pokimala je in božala njegovo roko. Pomislila je, kako šibek je ta mož, pred katerim se tresejo konkurenti in borzni trgi.

»Še nekaj dni, mogoče tednov in ne bo je več.«

Pogledal je proti oknu. Spomnil se je, da mu je Patricia pripovedovala, da se Adeline želi biti lastovka.

»Odletela bo kot lastovke, ki brzijo mimo,« je z roko pokazal proti oknu, kjer so se na modrem ozadju neba igrivo spreletavale drobne ptice s škarjastim repom.

»Ne bo odletela, Dennis, ljudje verjamejo v nekaj več, v svoj spomin, kjer ohranimo osebe, ki jih ljubimo, verjamemo tudi v duhovni svet, ki nas tolaži, ko smo v stiski.«

»Vse to vem, ampak ta bolečina, ta nemoč, ko vidim, da umira moj otrok in vem, da ne morem nič narediti.«

Tedaj se je zaslišala velika stenska ura, ki je odbila. Začudeno se je zavedla, da je bila pisarna tako nabita s čustvi, da ure sploh ni slišala. In sedaj, ko se je oglasila, je zaslišala njeno enakomerno tiktakanje. Dolgo nihalo se je enakomerno premikalo levo in desno in neusmiljeno štelo trenutke človeškega življenja.

»Dennis, obstaja še nekaj, kar lahko narediš,« je tiho začela Valentina. 

V korporaciji je bila Valentina zadolžena za pravne zadeve in je bila glede na ostalo osebje rosno mlada. Vendar je njena biološka ura tekla drugače kot pri njenih vrstnikih. Ko so se ti še igrali na igrišču otroške igrice, je ona že z velikim zanimanjem prebirala knjige o rimskem pravu in tako tudi nadaljevala in bila pri dvajsetih letih ena najmlajših habilitantk za doktorat znanosti. 

»Verjemi mi, Valentina, vse smo naredili in vendar umira,« jo je prekinil Dennis.

»Dennis, prosim, poslušaj me. Smrt je zadnji korak v človeškem življenju. Vendar je smrt otroka za nas nepravična in pomeni izgubljena leta, ki bi jih ta otrok preživel, z nami drugimi ljudmi, si ustvaril družino in na koncu v starosti umrl.«

Dennis jo je začudeno gledal in ni razumel, zakaj mu to pripoveduje. Vedel je za njeno genialnost, ki jo je že pogosto pokazala tudi pri problemih, ki so se vsem zdeli nerešljivi, vendar ni vedel, kam vodi ta pogovor. 

»Sedanji razvoj znanosti omogoča, da se čas smrti prestavi. Ne, ni to, kar misliš. Bolnika, ki ga sedanja medicina ne more pozdraviti, ne moremo ohraniti pri življenju. Vendar lahko ob njegovi smrti telo globoko zamrznemo in s tem zaustavimo postopke razgradnje. V naslednjih desetletjih, ko se bo medicina še bolj razvila, pa se to telo spet odtaja in se z novimi medicinskimi postopki pozdravi.«

Bolnika, ki ga sedanja medicina ne more pozdraviti, ne moremo ohraniti pri življenju. Vendar lahko ob njegovi smrti telo globoko zamrznemo in s tem zaustavimo postopke razgradnje. V naslednjih desetletjih, ko se bo medicina še bolj razvila, pa se to telo spet odtaja in se z novimi medicinskimi postopki pozdravi.«

»Tole zveni tako fantastično, da sploh ne morem verjeti, da kaj takega obstaja.«

»Pred kratkim sem se pogovarjala z dvema čudovitima človekoma, Jean Paulom in njegovo partnerko Eloino, ki sta lastnika Krio inštituta.«

»Kakšnega inštituta?«

»Inštituta za krioniko, to je veda, ki se ukvarja s krioperzerviranjem, kar pomeni, da ustvarjajo pogoje, da telo mrtvega človeka ostane ohranjeno tako dolgo, dokler ga ne bo mogoče spet obuditi in ozdraviti.«

»In zakaj ta krionika ni bolj znana, jaz o njej še nisem slišal?«

»Gre za mlado znanost s področja biofizike, ki se razvija v okviru filozofije transhumanizma. Ampak kratek odgovor se glasi, kapital je tisti, ki ustvarja nove poti v znanosti in življenju ljudi. In Adeline bo nekoč mogoče ozdraviti in boste spet skupaj.«

Dennis je zrl v Valentino in za trenutek ni bila prepričana, kako bo odreagiral. Potem se je nasmehnil.

»Valentina, hvala, hvala. Proti smrti se ne morem boriti, ampak, to upanje, ki si mi ga dala, mi omogoča, da se spet začnem boriti, ne samo za Adeline, ampak tudi za vse druge, ki jih smrt pred njihovim časom skuša odpeljati.«