Dan pred silvestrom, pozno popoldan, ko je Sara zapustila pisarno, se je z odločnimi koraki sprehodila mimo sodne palače do garaže. Zamišljena in zatopljena v pretekle dogodke, niti ni opazila, kako je vse okoli nje utripalo v soju novoletnih lučk. Sedla je v avto in se odpeljala. Na ulicah je bilo precej prometno, vsi so nekam hiteli in tudi njo je potegnilo v neprekinjen tok. Sprva je sklenila, da se bo najprej odpeljala do hotela, se osvežila in šele nato bo poklicala Drobniča.
Med vožnjo je ves čas razmišljala, kako ga nagovoriti, dokler pred prehodom za pešce ni sunkovito zavrla, ko je v zadnjem hipu zagledala pešca pred seboj. Vidno vznemirjena je še nekaj sekund zastala pred prehodom, dokler voznik za njo ni postal nestrpen in ji je z lučmi nakazal, naj se vendar že premakne. Končno je speljala naprej in na prvem odcepu zavila desno ter se ustavila na bližnjem parkirišču. Naslonila je glavo nazaj in naredila nekaj globokih vdihov in izdihov. Bila je vznemirjena. Najbolje, da ga kar sedaj pokliče, je še dovolj zgodaj, tudi če mu pokvari praznike, prva mu mora povedati, še preden ga utegne poklicati Starčič.
»Sara, kaj bo dobrega?« je Drobnič zvenel nekoliko presenečeno
»Nič kaj dobrega ti nimam za povedati …«
»Mora biti pa že nujno, da me kličeš pozno popoldan, v petek,« je prešel k igrivosti.
»Sam si nas tako navadil, da te obveščamo, če se v pisarni zgodi, kaj nenavadnega, o čemer bi si želel biti obveščen,« se je trudila odgovarjati Sara v podobnem tonu.
»No, kar z besedo na dan, ker nimam prav veliko časa,« je skoraj zahteval.
»Torej, danes sem dobila nenavaden obisk. V pisarno je prišla gospa Marlena Starčič in imeli sva zelo dolg pogovor.« Sara se je za sekundo dve ustavila, nato pa nadaljevala, saj se ji je zdelo, da Drobnič nestrpno pričakuje, kaj ima še za povedati.
»Torej, danes sem dobila nenavaden obisk. V pisarno je prišla gospa Marlena Starčič in imeli sva zelo dolg pogovor.« Sara se je za sekundo dve ustavila, nato pa nadaljevala, saj se ji je zdelo, da Drobnič nestrpno pričakuje, kaj ima še za povedati.
»Prišla je k meni,« to zadnje je Sara poudarila, »po nasvet, kako zapustiti moža, se v bistvu ločiti od njega.«
Drobnič še vedno ni reagiral, zato je nadaljevala s stavkom, ki ga je vznemiril, vsaj tako je slutila po barvi glasu.
»Podpisala je pooblastilo za vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze.«
»Nikakršne tožbe ne bo vložila naša pisarna v njenem imenu. Pooblastilo boš takoj v torek po praznikih preklicala,« je odločno odvrnil Drobnič. »Kaj ti sploh pade na pamet, da narediš, kaj takega,« mu je sedaj nekontrolirano zletelo iz ust.
Dobro, da sta govorila po telefonu, je pomislila Sara.
»Če dovoliš, bi ti razložila še nekaj okoliščin v zvezi z njenim obiskom. Ne bi te vznemirjala, če mi ne bi povedala, da bosta s sinom odpotovala za tri tedne neznano kam in da tega njen mož ne ve. Ko prideta iz tujine, se ne nameravata več vrniti k njemu.«
»Kaj govoriš, saj to ne gre in ti ji kar dovoliš, da vse to izpelje,« je bil osoren. Sara se ni spomnila, da bi kdaj z njo ali s kom drugim v pisarni govoril s takšnim tonom.
»Ja, gospa je polnoletna in še prav ima,« so sedaj začeli Sari popuščati živci in je kar prekinila zvezo, da bi si pridobila nekaj časa in bolj umirjeno pripeljala pogovor h kraju. Seveda ga je čez nekaj deset sekund ponovno poklicala, a telefon ji je pokazal, da je zaseden. Prav gotovo jo je tudi on skušal istočasno priklicati, vendar zaman.
Ko sta končno po nekaj neuspelih poskusih ponovno vzpostavila zvezo, sta nadaljevala v enako povišanem tonu, v nepovezanih stavkih, ob tem pa sploh nista poslušala, kaj imata za povedati drug drugemu in sta si ves čas skakala v besedo.
Kje je sedaj Drobničeva umirjenost, po kateri je slovel, je pomislila Sara in za nekaj sekund prenehala govoriti, kot bi želela z molkom nakazati, da je sedaj le napočil čas, da se v miru pogovorita. Še naprej je molčala in srce ji je ob tem kaotično razbijalo.
Spomnila se je nasveta za tovrstne situacije, ki ga je slišala še v svoji prejšnji službi na usposabljanju za pogajanja in komunikacijo in se je glasil: »Smeti naj odplavajo naprej!«
Drobnič je razumel njen molk in se očitno tudi sam zavedel, da na ta način ne bosta prišla daleč in da se na dan pred prazničnim večerom res ne gre kregati s svojimi sodelavci.
»Kje pa se nahajaš trenutno?« je z vprašanjem skušal zapeljati pogovor v mirnejše vode.
»Ustavila sem se na enem parkiršču izven centra,« mu je odvrnila še bolj spravljivo. Odločila se je počakati in mu prepustiti, da on vodi pogovor.
»Kaj ti je še povedala gospa Starčičeva razen, da si želi ločitve?« ga je zanimalo.
Sari je že ves čas, odkar je poklicala Drobniča, blodilo po glavi, kaj neki se sedaj dogaja z Marleno, predvsem pa se je spraševala ali se bo res vrnila, kot je obljubila.
Sari je že ves čas, odkar je poklicala Drobniča, blodilo po glavi, kaj neki se sedaj dogaja z Marleno, predvsem pa se je spraševala ali se bo res vrnila, kot je obljubila.
»Veliko tega mi je povedala o njunih odnosih, predvsem pa o ravnanjih Starčiča do nje, od katerih so nekatera precej skrajna in tudi obremenilna zanj.«
»V kakšnem smislu,« je sedaj želel izvedeti Drobnič.
Sara mu je začela govoriti o vsem, kar je slišala od Marlene: kako si jo je podrejal, jo podcenjeval, prisil, da je nehala delati, omalovaževal njeno delo, predvsem pa jo nadzoroval in ji omejeval svobodo.
»Sliši se neverjetno,« se je na koncu pripovedi izrekel Drobnič, »meni osebno je deloval pretirano samozavestno, kot da mu nihče ne more do živega, a da je bil v odnosu do žene tak kot si ga opisala, tega mu pa ne bi mogel prisoditi. A je bilo tudi kaj fizičnega nasilja posredi?« ga je še zanimalo.
»Starčičeva je to zanikala, čeprav sem na njenem obrazu takoj opazila dobro vidno podpludbo, ki bi lahko bila tudi od udarca. Kategorično je zanikala, da bi jo kdo poškodoval, pač pa naj bi šlo le za njeno nerodnost.«
»Hvala, da si me obvestila. Se ti opravičujem, ker sem sprva odreagiral tako burno. Bova videla, kako se bo zadeva razpletla. Predpostavljam, da me bo želel kontaktirati takoj, ko bo ugotovil, da ni ne žene ne sina v hiši.«
»Si prepričana, da se bosta s sinom vrnila s počitnic?«
»V to njeno izjavo sploh ne dvomim,« mu je zagotovila Sara, »a dokler se ne vrne, ne bomo stoodstotno prepričani,« je še dodala, »meni je delovala njena obljuba verodostojno.«
»Prosim, da do takrat ne ukrepaš oziroma opustiš vsa dejanja v zadevi,« ji je zelo spravljivo svetoval Drobnič.
»Obljubim,« je odločno odgovorila Sara in ga s tem vsaj za silo pomirila.
Poslovila sta se in si zaželela le še prijetno praznovanje. To sem opravila, si je rekla Sara in se vsaj za nekaj časa počutila olajšana, čeprav je skoraj ves čas mislila na Marleno. Poskušala je pregnati obsesivne misli, a ker so obsesivne, niso nujno nerealne ali nepomembne, njej so bile pomembne in gnale so jo naprej.
***
Drobnič je vse to dojemal drugače. Kljub temu, da je odvetniška pisarna morala preživljati njegove odvetnike, je bila tu še sinova advokatura, ki naj bi nadaljevala družinsko tradicijo še iz časa, ko je njegov oče vse skupaj postavil na noge, a se sin le ni toliko gnal kot on sam.
»Joj, kakšno sranje,« je samemu sebi v brado zavzdihnil Drobnič in še nekaj trenutkov zrl v ekran telefona. Ni opazil, da se mu je izza hrbta približala žena Nevenka, med tem ko je v svojem kabinetu stal pred oknom s pogledom na vrt in se še malo prej z nekom pogovarjal.
»O kakšnem sranju govoriš?« jo je zanimalo.
»Ah, ena zadeva, ki smo jo začeli reševati pred prazniki, se je nekoliko zapletla,« ji je odgovoril. Več ji ni hotel povedati, čeprav sta delila veliko njegovega dela, se ji tokrat ni želel izpovedati. V njunem zakonu je veljalo nepisano pravilo, da se službenih zadev ne nosi domov, a je imela Nevenka izostren občutek, da je zaznala, kdaj je tako slabe volje ali nerazpoložen zaradi kakšnega primera, da je iz njega izvabila, kar mu je ležalo na duši. Bila je tudi sama pravnica z dolgoletnimi izkušnjami, vrsto let je bila zaposlena v večjem podjetju kot direktorica splošno pravnega področja. Ko so prišli vnuki, se je iznenada odločila, da pusti službo, kar je tudi njega presenetilo. Ob pogovorih, ki so se nanašali na zadeve iz advokature, ga je vedno pozorno poslušala brez prekinjanja, nato pa na koncu zastavila kakšno tehtno vprašanje, ki je primer osvetlilo z drugega zornega kota. Njena odlika je, da zna opazovati stvari in razmišlja o njih večplastno. »To je življenje, Miha,« mu je včasih servirala, »ne gre zgolj za paragrafe in kako briljantno utemeljiti kakšno odločitev ali predstaviti dokaz nasprotni strani, sodišču, ampak kako narediti, kaj dobrega za ljudi, pravo mora služiti predvsem ljudem. Da jim pomaga pravično razrešiti nesoglasja med njimi, pokaže pravo pot.« To je bila le ena od njenih mnogih misli, s katerimi ga je skušala prizemljiti v iskanju poti iz pravnih labirantov. »Ni nujno, da je tvoj cilj v kakšni pravdi le zmaga, ga je pogostokrat prepričevala.«
V njunem zakonu je veljalo nepisano pravilo, da se službenih zadev ne nosi domov, a je imela Nevenka izostren občutek, da je zaznala, kdaj je tako slabe volje ali nerazpoložen zaradi kakšnega primera, da je iz njega izvabila, kar mu je ležalo na duši.
Seveda bi ji tudi tokrat z največjim zadovoljstvom zaupal, kaj ga muči. Prepričan je bil, da bi mu znala pravilno svetovati.
Počakal bo, da se zadeva nekoliko ohladi, morda pa le ne izgleda tako, kot mu jo prikazuje Sara, čeprav je vedel, da ona ne pretirava in da zna dokaj stvarno oceniti situacijo. Kljub temu, da ga je precej vznejevoljilo njeno ravnanje glede podpisa pooblastila za zastopanje, je že menila, da je morda to najboljša rešitev v danem trenutku. Zadeve lahko izpeljejo tudi drugače. Še vedno je možen umik, če pa bo že vztrajala, bo obema predlagal sporazum, brez dolgotrajnega postopka na sodišču in razgaljanja vseh podrobnosti.
»Miha, prosim, sva se dogovorila, da v dneh pred in med prazniki ne boš sprejemal klicev strank in bomo imeli mir pred službenimi zadevami« ga je roteče pogledala. Tokrat je bil svoji dragi hvaležen, da ni poskušala iz njega izvleči kaj več.
»Saj ni bila stranka, poklicala me je Sara in me samo obvestila o enem obisku v pisarni, ki me sedaj malo skrbi,« ji je hitel razlagati.
»A Sara, odvetnica, ki je k tebi prišla iz Kopra, se je spomnim, bila je tudi pri nas na večerji.«
»Ja, ta, ki si ji ti skušala igrati ženitno posrednico in povabila tudi Bojana,« je z nasmeškom dodal Miha.
»A veš, da sta bila z Bojanom na kosilu. Povabil jo je nekaj dni po večerji, vzbudila je precejšnje njegovo zanimanje.«
A z Bojanom sta se dobila, tega mi pa ni omenila, je pomislil sam pri sebi. Bojan je bil družinski prijatelj, nekaj let mlajši od njega. Ni bil odvetnik, niti pravnik, pač pa njihov arhitekt. Skupaj sta redno igrala tenis. Saro bi mu gotovo privoščil, ne glede na to, da je bil nekoč davno tudi sam zagledan vanjo. To je bilo v časih, ko je še hodil na obravnave po Sloveniji, najraje se je odpravil do Kopra, pa tudi v Maribor je šel večkrat in občasno na Dolenjsko. Zelo ljubo mu je bilo hoditi na obravnave v Koper, pa ne zgolj zaradi morja in prijetnega vzdušja, tudi Saro je rad videval. Priznal si je, da mu je ugajala, kljub njeni odločni drži je izžarevala neko milino, govorila je umirjeno, izbirala besede, ko je nagovarjala sodišče in stranke. Skratka, bila je pravnica na mestu. Vedno jo je z veseljem rad pogledal, a ni si upal kaj dosti več, saj je vedel, da ima moža sodnika. Nekoč si jo je drznil poklicati, čeprav nista imela skupne obravnave, povabil jo je na kosilo. Začuda se mu je odzvala in izbrala izvrstno restavracijo. Po koncu kosila je začutil, da bi se vse skupaj lahko nadaljevalo k njunemu zbližanju. A še sam ne ve, kot da bi ga ustavila neka nevidna roka, prišepnil glas razuma, naj ne rine naprej. Z Nevenko imata urejeno življenje, še to se manjka, čustvenih pretresov, čeprav si je vsake toliko priznal, da bi mu prijalo, če bi ga kakšna ženska ponovno spravila na obrate. Lahko bi to bila Sara.
To je bilo v časih, ko je še hodil na obravnave po Sloveniji, najraje se je odpravil do Kopra, pa tudi v Maribor je šel večkrat in občasno na Dolenjsko. Zelo ljubo mu je bilo hoditi na obravnave v Koper, pa ne zgolj zaradi morja in prijetnega vzdušja, tudi Saro je rad videval. Priznal si je, da mu je ugajala, kljub njeni odločni drži je izžarevala neko milino, govorila je umirjeno, izbirala besede, ko je nagovarjala sodišče in stranke. Skratka, bila je pravnica na mestu.
Ni bila ženska z oblinami, prej suhica, elegantna gospa, a to kar ga je privlačilo, je bil njen intelekt, način razmišljanja, večni optimizem in empatija. Pa tudi nežnost, ženstvenost, ki jo izžarevala. Pomislil je, da bi se prepustil njenim rokam. Tistega dne ob zaključku njunega skupnega kosila, ko si je z obema dlanema podpirala glavo, ga je skoraj ganila. Gledala ga je čez mizo, zdržal je njen pogled, dokler nista na koncu naročila še kavo. Spomni se, da je zavzdihnila, kako jo je kozarček preveč popitega vina malo »ošamutio«, kot je označila svoje stanje, in je pri tem za hip naslonila glavo naprej na mizo, a jo je hitro dvignila.
Če bi vztrajala vsaj še kakšno sekundo več, bi stegnil svojo roko čez mizo in jo pobožal.
To je bilo pred leti, sedaj je odvetnica v njegovi pisarni. Danes je njuna relacija povsem drugačna, se je prepričeval Drobnič. Ne sme si dovoliti, da bi ga premagala nekoč tako izrazita naklonjenost do Sare. Skupaj morata razrešiti primer v korist, kolikor je mogoče, vseh vpletenih.
