Matija mi je včasih pripovedoval o svojih mladostnih vragolijah, ki sta jih uganjala s prijateljem Andrejem.
Njegov najljubši predmet v šoli je bila zgodovina. V petem in šestem razredu je bil bolj majhen, najmanjši med fanti, in ga je razredničarka Marjana večkrat pobožala po svetlih, skodranih laseh. V takšnih trenutkih je bil videti srečen. Predpostavljalo se je, da je bil teh nežnosti vesel, ker ga mati ni nikoli pobožala ali pohvalila. Še danes, ko spregovori o Marjani, na njegovem obrazu zasije zadovoljstvo in blažen pogled.
Petošolci so zrasli v devetošolce …
Marjana, učiteljica za zgodovino na Osnovni šoli Jurija Plemenitega, je znala z nami, mulci, ki smo si včasih dovolili preveč. Njen pogled je bil resen, le malo kdaj se je nasmehnila. Njene ustnice so bile našminkane z živo rdečo šminko, dišala je po parfumu, ki je napolnil tudi zadnji kotiček učilnice in dišalo je še eno uro po pouku matematike. Četudi smo bili petnajstletniki, smo že vedeli, da na svetu obstajajo moški in ženske, in Marjana je bila lepa ženska. Čudno se nam je zdelo, da je spet samska pri svojih tridesetih, že tri leta njenega motorista ni bilo na spregled, njene kolegice so imele moža in enega ali dva otroka, ona pa je med razlago hodila po razredu, kot da hiti nekomu v naročje, na koncu stavka je večkrat ponovila: »A ne,« in včasih se je prvo uro pogledovala v ogledalo nad lijakom, ker so bile njene lepe modre oči zardele, pod njimi podočnjaki kar niso hoteli izginiti in videlo se je, da je v službo prišla zadnje minute, pridrvela je s svojo rdečo Škodo, nenaspana.
Marjana, učiteljica za zgodovino na Osnovni šoli Jurija Plemenitega, je znala z nami, mulci, ki smo si včasih dovolili preveč. Njen pogled je bil resen, le malo kdaj se je nasmehnila. Njene ustnice so bile našminkane z živo rdečo šminko, dišala je po parfumu, ki je napolnil tudi zadnji kotiček učilnice in dišalo je še eno uro po pouku matematike
Takrat smo jo raje pustili pri miru, da je samo razlagala in hodila, govorila svoj:« A ne,« tudi spraševati se ji ni dalo.
Njena razlaga me je omamljala, me popeljala v namišljen čas, mi zbujala slabo vest, ker sem se zagledal vanjo in imel zaradi nje mokre sanje. Če je kdo razigrano vrgel sošolcu papirček s sporočilcem, sva mu midva z Andrejem pokazala batine s pestmi. Ozko krilo je poudarjalo njeno lepo postavo, lepo zaobljeno zadnjico, visoke noge, obuta je bila v salonarje s petami, mogoče se je v zbornici preobula iz toplih škornjev, ker so bili salonarji vedno isti – lakasti, odprti – in pozimi ne bi mogla stopati z njimi po snegu.
Fantje in dekleta smo trepetali, kadar je prišla v razred, položila razredni dnevnik na kateder, iz njega vzela redovalnico in rekla:
»Bliža se konferenca, sprašujem.«
Fantje in dekleta smo trepetali, kadar je prišla v razred, položila razredni dnevnik na kateder, iz njega vzela redovalnico in rekla:
»Bliža se konferenca, sprašujem.«
Bilo je tik pred zaključkom prvega konferenčnega obdobja.
To je bilo še v tistih časih, ko učiteljem ni bilo potrebno napovedati ocenjevanja za več mesecev vnaprej. Dandanes učitelj ne more nenapovedano poklicati k tabli učenca in ga vprašati za oceno, kje pa, starši bi zagnali cel halo. Takrat pa so halo zagnali, če je Mulec domov prinesel cvek.
Učenci smo se tresli, ker tisti dan po športnem dnevu pa res nismo nič znali, prejšnji dan je bil še pustni torek in le kdo bi se učil?
Učiteljica Marjana se je usedla tako, da je prekrižala svoje dolge noge, s stolom obrnjena proti učencem, in midva z Andrejem, ki sva sedela v prvi klopi, sva imela razgled do njenega mednožja. Videla sva, da se spodaj pod krilom skriva kombineža kožnate barve, nogavice so bile čisto prosojne, na vrhu pa so bile hlačke, ki so se videle skozi nogavice.
»Kaj bi ji delal?« je zdihoval Andrej.
Z Andrejem sva ustvarila svoj krog, ta krog pa je bil popolnoma drugačen od tistih, ki so ga povezovali z družino, šolo in drugimi prijatelji.
Jaz sem si mislil: »Bebec, boš zakoličil, potem boš pa lahko delal …«
Učiteljica je verjetno slišala Andrejevo opazko in ga poklicala k tabli. Njen pogled je bil nekako drugačen kot običajno, manj strog, kar malo zapeljiv, Andreju pa se je videlo, da ga obhaja slabost, pod nogami so se mu ves čas majale tla, ni se imel česa oprijeti, ni se smehljal, tako kot ona. Ni mogel priklicati v spomin Marjanine razlage iz prejšnjega tedna in še tedna poprej, samo to je vedel, da je hodila po razredu in govorila, on pa si jo je predstavljal v sanjah kot kraljico v svojem objemu …
Najprej si jo je predstavljal, kako sedita na zofi, se mečkata, njegova roka je večino časa pod njeno oblekico, potem se odloči preveriti še jedrost njenih lepih joškov. Popolna je, ob vsem tem pa še tako hudičevo potrebna. Med mečkanjem mu je odpela hlače, razprla zadrgo in segla po nabreklem korenjaku.
Najprej si jo je predstavljal, kako sedita na zofi, se mečkata, njegova roka je večino časa pod njeno oblekico, potem se odloči preveriti še jedrost njenih lepih joškov.
»Je pa res trd,« je rekla, »kot mladi žrebec.«
»Že celo popoldne, draga moja.«
Potem je njen obraz izginil in lahko je le še opazoval njene razmršene lase, kako plapolajo v njegovem naročju. Njena vroča usta so posesala njegovega korenjaka vase, on pa se je le naslonil nazaj in užival. Prste ji je zapletel v lase in opazoval čudež, ki se mu je dogajal med nogami. Marjana je bila naravnost sestradana. Objemala je njegovo premoženje s svojimi usti, ga sesala kot za stavo.
Tudi njej je začel slačiti hlačne nogavice in spodnjice hkrati, potem se je umirila, zato je delal čisto počasi.
»Lahko si misliš, kako sestradana je bila dobrega fuka. Tri leta brez seksa naredijo žensko skrajno potrebno«, mi je šepetal prejšnji teden med njeno razlago.
Ko jo je slačil, jo je poljubljal po venerinem hribčku, notranji strani stegen, kolenu, goleni, nartu, in na koncu ji je poljubil še prste na nogi. Vsi ti gibi in poljubi so bili kot droga, zadeli so jo direkt v njeno vagino, da je postala skrajno sestradana po korenjaku. Ko jo je dvigal, ji je storil še enkrat isto in na koncu se je lotil njene češpljice. Pacek, ni je takoj razprl in polizal soka, o, ne. Najprej jo je poljubljal in z vlažnim jezikom pobožal njene sestradane sramne ustnice, polizal žgočo razpokico, se željno nasmehnil, jo razprl in polizal, da je zakričala od ugodja. V trenutku ji je prišlo tako silovito, da so ji prišle solze na oči. Kar ni nehal, njo pa je treslo od ugodja. Zvilo jo je od lepega. Prvič je lizal češpljo in zelo užival. Redki so, ki to tako dobro obvladajo. S prsti je nežno božal njeno češpljico. Nežno, z občutkom, je pritiskal dva prsta v luknjico, poljubljal jo je po venerinem hribčku in spodnjem delu trebuha, s prosto roko pa jo je božal po stegnu, vsake toliko se je zmagoslavno nasmejal, njej pa je kar prihajalo in prihajalo … Ni mogla več, želela si je njegovega korenjaka, takoj zdaj. Potegnil jo je kvišku in se zapodil v njeno češpljico ter s počasnimi gibi potunkal svojega korenjaka v vagino. Božanski občutek, ki ga težko opišeš z besedami.
Redki so, ki to tako dobro obvladajo. S prsti je nežno božal njeno češpljico. Nežno, z občutkom, je pritiskal dva prsta v luknjico, poljubljal jo je po venerinem hribčku in spodnjem delu trebuha, s prosto roko pa jo je božal po stegnu, vsake toliko se je zmagoslavno nasmejal, njej pa je kar prihajalo in prihajalo …
Oba sta vzdihovala od ugodja. Nagnil se je k njej, da jo je poljubil, ji zarinil jezik v usta, potem se mu je med poljubom počasi usedla na korenjaka, da je čutil, kako lovi sapo in kako ne more na glas izraziti zadovoljstva. Čisto ju je obnorelo. Čutil je, da je bila povsem obnorela zaradi velikega trdega korenjaka v sebi in bila srečna, ker je imela ob sebi mladega moškega, ki je tedaj, ne da bi se zavedal, prestopil prag med otroštvom in svetom odraslih, pojem njene avtoritete pa je bil postavljen pod vprašaj.
Andrej je vedel, da se je v mislih in željah nahajal v drugi dimenziji, kjer je spoznal, da odrasli vendarle niso tako zelo drugačni od otrok.
Andrej je vedel, da se je v mislih in željah nahajal v drugi dimenziji, kjer je spoznal, da odrasli vendarle niso tako zelo drugačni od otrok.
Vedel je, če ne bo nič rekel, če ne bo kmalu našel opore, bo padel v globino. Matija je vedel, da se Andrej ni nič učil.
Pa kaj bi s tem. Še en cvek. Bilo je prepozno.
Matiji se zdi, da prehitro odraščata. Tam nekje pred njima je odraslost, ki je že na dosegu roke, a še vedno skrita za zaveso.
»Kaj veš o oktobrski revoluciji, Andrej?«
Barva na Andrejevem obrazu se je spremenila, imel je občutek, da stoji na vrhu pečine z osupljivo lepim razgledom na gozdove in prostrana ruska polja. Kot da bi se zasvetila potna sraga na njegovem čelu, se je zazdelo Matiju, ki meni, da se prav zdaj trgajo tanke niti časa. Skušal je pomagati svojemu najboljšemu prijatelju, zato je zašepetal:
»Vstaja delavcev, ki so s pomočjo boljševikov zrušili vlado v Petrogradu, v noči iz 24. na 25. oktober 1917.«
Marjana je čakala odgovor, a ker ga ni bilo, je poklicala sošolko Manco. Tudi ona ni vedela vzrokov in posledic tega dela zgodovine, lovila se je celo z letnicama prve svetovne vojne.
»Kdo je bil Lenin?« je bilo Marjanino naslednje vprašanje, na katerega Andrej ni znal odgovoriti. Srce mu razbija, v želodcu ima lužo cementa.
Tudi o Slovencih med drugo svetovno vojno ni vedel skoraj nič.
»Spomnil sem se, da sva se z Andrejem hihitala med njeno razlago,« razmišlja Matija mnogo let kasneje, »in si govorila, da je včasih bolje pustiti, da preteklost ostane preteklost, ampak tega Marjani nismo mogli dopovedati, sploh ker nas je morala oceniti iz zgodovine.«
»Obstajale so stvari, ki niso bile namenjene drugim, in nama z Andrejem se je včasih zdelo, da na njih stoji cel svet.«
