Na vrsti za pospravljanje so bile omarice pod knjižnimi policami, v katerih so bili zloženi predvsem spomini. Tudi nekaj papirologije, škatla šivalnega pribora z babičinim starim naprstnikom in starinskimi škarjami, ki so služile le še za okras, zgoščenke iz drugega časa, brala je, da v modo ponovno prihajajo vinilke, namizne igre, ni se mogla spomniti, če jih je s seboj vzela iz obupa ali samozavesti, da si bo ustvarila novo poglavje z novimi prijatelji, in albumi fotografij.
Prve podobe so bile iz poznih srednješolskih let, ko je začela hoditi na zabave in počitnice s prijatelji, starejše je hranila mami. Na njih je bila sključena, nelagodno ji je bilo zavoljo majhnih prs, ki so vzbrstele kasneje kot pri njenih sošolkah. Na skoraj vseh slikah s faksa sta bili skupaj z Niko in zavedla se je kakšna teža se ji je odvalila z ramen, ko je prejšnji dan prejela njeno opravičilo, s katerim sta začeli gladiti kratek stik.
Kees in ona, na začetku njunega odnosa, kako mlada sta bila, še prav teličkasta! S telefonom je posnela posnetek in mu ga poslala. Takoj ji je odgovoril.
»Kaj zdaj, obujaš stare spomine ali mi hočeš
kaj namigniti 😉«
Enkrat na dva meseca sta šla skupaj na kosilo, vsakič se ga je razveselila. Med njima je visela nostalgija za dobrimi časi, ki je ustvarjala tudi nekaj iskric, ob katerih sta drug drugemu dvigovala samozavest. On je vedel za Dobruja, ona pa, da si je vzel premor od resnih romanc.
Ponovno ona in Nika, ponekod že Žiga. In potem Martin in ona. Med fotografijami kratka pisemca, raje sporočilca, ki sta si jih puščala na kuhinjski mizi, okenski polici, v košarici za ključe, ob žlici za obuvanje čevljev, bolj kot so bila skrita, bolj sta se jih razveselila. Sprva ljubezenske izpovedi, namigi strastnih noči, nato opravičila in obljube sprave, na koncu obvestila o poznih vrnitvah zaradi dolgega delavnika ali pijače s prijatelji. Slednja so bila z magneti pripeta na vidnem mestu na hladilniku.
Ugotovila je, da nima niti ene natisnjene fotografije Dobruja in se čudila v kako kratkem času je tehnologija spremenila navade ljudi. Ko so bili fotoaparati še analogni in se je zamrznjene podobe shranjevalo na film, ki ga je bilo najprej treba kupiti, nato pa odnesti v trgovino, kjer so ga razvili, so bile fotografije stalnica in mnogo bolj cenjene, morda prav zato, ker se je bilo treba za njih malo potruditi. V sedanjih časih, ko je imel vsak posameznik svoj fotoaparat na telefonu in tiskalnik doma, jih je vsak dan nastalo na milijone, a so te služile bolj kot orodje za razkazovanje v vzporednih virtualnih svetovih kot pa za ohranjanje spominov na mrtve trenutke in ljudi. Začela je brskati po zaslonu telefona in za tisk izbrala nekaj selfijev z Dobrujem, gasilsko sliko iz Keukenhofa in Beatrix ob kavici. Ter pogovor s Pietrom v knjigarni, kot prelomno točko za njen posel.
Ugotovila je, da nima niti ene natisnjene fotografije Dobruja in se čudila v kako kratkem času je tehnologija spremenila navade ljudi. Ko so bili fotoaparati še analogni in se je zamrznjene podobe shranjevalo na film, ki ga je bilo najprej treba kupiti, nato pa odnesti v trgovino, kjer so ga razvili, so bile fotografije stalnica in mnogo bolj cenjene, morda prav zato, ker se je bilo treba za njih malo potruditi.
Ko je prebirala kartice, ki sta jih z babico pošiljali staršem z njunih zimskih in poletnih pobegov v Portorož, nikoli ji ni govorila, kaj naj napiše ali popravljala njenih napak, ob katerih se je ob vsakem branju znova zabavala, je priletelo Nikino sporočilo.
»Ne vem, če si zasledila, ampak na netu so
našli sliko Ivane Kobilca, za smešen denar
jo je nekdo prodajal. Sem potem malo brskala
in ta ženska je bila huda, prav ni sledila
nobenemu pričakovanju tedanje družbe.
Poglej malo, zihr ti bo všeč 🙂«
»Pobrskam, ne vem prav veliko o njej …«
Razen njenih dveh slavnih slik, Kofetarice in Poletja, ter dejstva, da je bil njen portret na tolarskem bankovcu, ni znala veliko povedati o najbolj znani slovenski slikarki. Prav to je bil verjetno razlog, da je bila upodobljena na drugem največ vrednem bankovcu, edina ženska v družbi osmih velikih Slovencev, kar jo je spomnilo na kipe slavnih oseb, ki so stali v vseh evropskih mestih, in so skorajda v celoti upodabljali moške. Raziskovanje njenega življenja jo je tako pritegnilo, da je nepospravljene kupe prestavljala v omarice tik pred Dobrujevim prihodom dan kasneje.
»Ti moram prav povedati, kaj sem včeraj odkrila,« mu je hitela povedati po tem, ko so jo njegove roke stisnile v tesen objem, »zanimivo življenje slovenske slikarke Kobilca, njen priimek je v slovenščini skoraj identičen imenu živali kobilica. Umrla je pred skoraj stotimi leti, rojena pa je bila okoli tisoč osemsto šestdesetega. Mimogrede, narisala je tudi sliko ženske, ki jo je poimenovala Holandka. Skratka, ženska je pri svojih devetnajstih letih sama šla na Dunaj, brez spremstva staršev ali moža, kot bi se verjetno za tista leta spodobilo.« (kako je sovražila to družbeno omejujočo besedo) »Prestopila je torej državne meje, čeprav tehnično gledano je bila Slovenija takrat del Avstroogerskega cesarstva, pa tudi meje tradicionalnega ženskega prostora. In zakaj? Da bi se učila slikati.« Živa se je zasmejala: »Je rekla, da je začela v domačem mestecu slikati, se mi zdi kar duhovito, si niti ne morem misliti kakšna dolga vas je bila takrat Ljubljana, ko že sedaj ni ravno velemesto … No, do leta tisoč devetsto se ženske niso smele vpisati na likovno akadamijo, bog ne daj, tam bi ne le cele dneve preživele z moškimi, kako pregrešno, ampak bi risale gole ženske in, kaj hujšega, nage moške! Seveda skrbniki morale niso mogli dopustiti, da bi krhke mladenke kaj tako neetičnega počele, to pa že ne … Ženske tako niso imele druge izbire kot privatne šole in Kobilca se je preselila v München, kjer je sedem let obiskovala tako šolo. Živela je tudi v Parizu, kjer je trikrat razstavljala na Pariškem salonu, nihče od njenih sodobnikov ni bil tako uspešen. V Budimpešti, kjer je tudi razstavljala, pa še drugod po Evropi, je hotel njen avtoportret kupiti takratni cesar Avstroogerske, ampak ona mu ga ni hotela prodati! Pomisli na to predrznost! Namesto tega mu je ponudila drugo sliko in cesar jo je sprejel!«
Ženske tako niso imele druge izbire kot privatne šole in Kobilca se je preselila v München, kjer je sedem let obiskovala tako šolo. Živela je tudi v Parizu, kjer je trikrat razstavljala na Pariškem salonu, noben njen sodobnik ni bil tako uspešen.
»Slišati je kot zelo samosvoja ženska,« se je zasmejal Dobru.
Fotografija: Ana Kalin
»A ni zanimivo, kako beseda samosvoj nima ravno pozitivne konotacije, vsaj v slovenščini je tako. Da ne cenimo oseb, verjetno še toliko manj, ko govorimo o ženskah, ki razmišljajo s svojo glavo in upajo biti zvesti sami sebi. Spet sem zašla … Torej Kobilca je, ko je bivala v Parizu, živela je v stanovanjski komuni, s še tremi ženskami in enim playboy-em, ki je dvema izmed njih naredil otroka. In tudi Kobilca naj bi se bila strašansko zaljubila vanj. Sicer se je preživljala s svojim delom, kar je bil velik uspeh za takratni čas, si mislim, da tudi dandanes to ni ravno samoumevno, ampak za žensko je takrat to bil čisti podvig. No, v Parizu naj bi v veliki meri živeli od denarja ene od žensk iz komune, Kobilčine prijateljice Rose, ona je bila ena izmed dveh, ki je zanosila. V dokumentarcu, ki sem ga gledala, je bilo rečeno, da so ženske trpele zaradi tako imenovnega svobodnega umetniškega pristopa do odnosov, a če mene vpašaš, v tem odnosu ni bilo nobene umetnosti, ena sama manipulacija. Kajti, ko je Kobilca nekemu pariškemu pomembnežu razkrinkala, da gospodič živi na Rosin račun, ji on tega nikoli ni oprostil in je prekinil priliv denarja zanjo. On! Kot da je bil vir dohodkov njegov!« je prhnila Živa. »Kasneje se je preselila v Sarajevo in ko so njeni moški avstroogrski kolegi slišali, da prihaja, so komentirali, da ne potrebujejo stare slikarske device. Ker seveda neporočena ženska ne bi mogla biti drugega kot zadrgnjena devica.«
»Kasneje se je preselila v Sarajevo in ko so njeni moški avstroogrski kolegi slišali, da prihaja, so komentirali, da ne potrebujejo stare slikarske device. Ker seveda neporočena ženska ne bi mogla biti drugega kot zadrgnjena devica.«
»Vidim, da te je čisto prevzela tale slikarka. Če pomisliš kdaj je živela, je bilo njeno življenje res netipično za tiste čase.«
»Ja, točno to! Mislim, že danes ni lahko ženskam, ki ne grejo po pričakovani poti, ampak ona je morala biti pa prav neverjetna! Nena prijateljica Rosa je o njej napisala, da je bila temperamentna, da je znala biti tako krasno pijana, če pa je bila razdražena je ‘pokazala zobe kot karpatska volkulja’,« se je zasmejala, »sem šla prav Googlati, če je to kakšna posebna vrsta volkulje. Se pa na fotografijah vidi, da so ji iz oči švigali hudički. Neredko je bila slikana s cigareto v roki, kot bi hotela povedati, da se požvižga na okostenela prepričanja.«
»Od kod si pa prišla do nje, si v svojih omarah kaj takega odkrila, da si celo študijo naredila …« je z zanimanjem vprašal Dobru.
»Ne, ne, tam sem našla samo stare fotografije, ti moram eno s faksa pokazati, da se boš malo zabaval. Nika mi je napisala naj malo pobrskam o njej, da mi bo sigurno všeč,« je njeno ime izgovorila prvič od Kraljevega dne, ob tem pa jo je iznenada preplavil občutek kot bi jo dobili z rokami v marmeladi.
V trenutku je nastala glasna tišina, izraz na Dobrujevem obrazu je zaledenel: »Aha.«
Morda je bil zanos ob Kobilčini zvestobi lastnim prepričanjem tisti, ki ji je dal pogum, da je poskušala razrešiti nastala nesoglasja med njima: »Pa ja ne moreš biti jezen name, ker sem se pobotala s svojo najstarejšo prijateljico. Še manj pa si lahko name jezen za besede, ki jih je ona izgovorila.«
»Nima veze, več kot očitno ne razumeš,« so iz njegovih ust izletele besede, kot bi bile izgovorjene skozi filter, ki je njegovemu glasu odvzel vso toplino.
»Meni se pa zdi, da kar veliko razumem. In da gre za nekaj čisto drugega.«
»Ha, samo še to manjka, da mi poveš, da sem prenapet.«
»A lahko prosim nehaš meni pripisovati nekaj, kar ni moje?«
Porogljivo se je nasmehnil, zamahnil z roko in se obrnil stran od nje.
Reakcija jo je sprva zabolela, nato pa zjezila: »Ok, ali si sploh slišal kar sem ti pred tem pripovedovala o Kobilci ali sem govorila sama sebi?«
Nepotrpežljivo je izstrelil: »Kaj ima pa to veze?«
»Seveda jo ima, še kako. Včasih ženske niso smele na akademijo in so si morale plačati precej dražje izobraževanje, če so se želele izšolati, čeprav so imele bistveno manj denarja. Kobilca se je sedem let šolala, kar so v igranem dokumentarcu o slikarki opredelili kot za žensko relativno temeljit študij. Poudarek na za žensko, ker moški študij je tudi trajal toliko let, samo za njih je bilo to normalno. In tudi po tem enako dolgem in dražjem študiju so slikarji slikarke odkrito prezirali in jim rekli diletantke. Da bi imela enake možnosti kot njeni moški kolegi, je namesto svojega polnega imena uporabljala inicialko I., kar je pomenilo, da je niso že vnaprej izključili na podlagi njenega spola. Ne pravim, da je danes ženskam tako, ampak če misliš, da smo enakovredne moškim, se prekleto motiš. Celo življenje se soočam z manj in bolj prikritimi seksizmi in diskriminacijami, moje delo je cenjeno manj, čeprav se od mene zahteva več, ob različnih priložnostih so me moški šlatali in nikomur od njih ni padlo na pamet, da to ni ok. Mene je bilo pa sram, ker se mi je to zgodilo, kot da je bila moja krivda. Tako, da tudi jaz vem reč ali dve o diskriminaciji. Verjetno ni enako kot to, kar se dogaja tebi, ampak ne pustim pa, da mi rečeš, da pojma nimam. In da ne poskušam razumeti, kako se počutiš in da ti pravim, da tvoja travma ni pomembna. Ker je. Ampak jaz nisem rasistka in ne moreš besed drugih projicirati name. Sovražim, da se ne pogovarjava, da se ogibava določenim temam, četudi so boleče. Lahko se tudi kregava o njih, ampak tako si vsaj poveva kaj čutiva in lahko poiščeva srednjo pot. Biti tiho …, to pa je začetek konca.«
Da bi imela enake možnosti kot njeni moški kolegi, je namesto svojega polnega imena uporabljala inicialko I., kar je pomenilo, da je niso že vnaprej izključili na podlagi njenega spola. Ne pravim, da je danes ženskam tako, ampak, če misliš, da smo enakovredne moškim, se prekleto motiš. Celo življenje se soočam z manj in bolj prikritimi seksizmi in diskriminacijami, moje delo je cenjeno manj, čeprav se od mene zahteva več, ob različnih priložnostih so me moški šlatali in nikomur od njih ni padlo na pamet, da to ni ok.
Besede so lile iz nje in ko je zaključila, se je tresla od izčrpanosti. Sprva je upala, da bo kaj odgovoril, a ko se je nemost poglabljala, si je želela vsaj njegovega dotika, če že ne objema. Da bi zapolnila praznino, je dodala: »Kobilca je rekla, da človek vedno hoče več kot je mogoče.«
Skoraj neslišno je sapo, ki jo je zadrževal, v dolgem izdihu spustil iz sebe, pogledal Živo, mišice okoli ust so trzale, v pričakovanju njegovega odgovora se mu je nasmehnila: »Moram iti. Se slišiva za petek.«
Še nekaj časa po tem, ko so se za njim zaprla vrata, je stala in strmela v njih. Že si je nadela rokavice, v roko vzela gobico in jo prepojila s čistilnim sredstvom, ko je ugotovila, da nima energije. Da je čiščenje ne bo privedlo do odgovora. Usedla se je na kavč, vzela knjigo v roke in se umaknila v drug svet.
