buskalce
da je vse izgubljeno
sem pomislila
one pa so bile tam
od vedno do vedno
in še so me čakale
majhne in osamljene
na robu goščavja
v trdni temi
poletne noči
brez lune
in svetlikajoče se
kot buskalce
Marianne Deganutti, pesniška zbirka: Moj jezik v tvojih besedah/La mia lingua nelle tue parole
(buskalca je narečni izraz za kresnico)
***
Po reki Idriji (it. Judrio) je dolgo časa tekla meja med Habsburžani in Beneško republiko. Po propadu Serenissime s pogodbo pri Campoformidu leta 1797 je Beneška Slovenija večkrat zamenjala gospodarja, po dunajskem kongresu pa se je od 1815 do 1866 oblast habsburške krone razširila tudi na to območje. Tako se je v drugi polovici 19. stoletja meja tu znova pojavila, in sicer med Kraljevino Italijo ter Avstro-Ogrsko, spet pa je padla po prvi svetovni vojni, ko je bila Primorska priključena Italiji. Ljudje, ki so živeli ob Idriji, so jo znova začutili po drugi svetovni vojni, ko se je vrnila na prejšnje mesto. Tokrat je ločila Italijo in Jugoslavijo, znova (že tretjič) pa je padla leta 2007 ob vstopu Slovenije v šengensko območje. Jasno je torej, da se je mejna spremenljivka že zdavnaj zapisala v DNK ljudi, ki prebivajo v dolini Idrije.
Zaradi njihove nedostopnosti in oddaljenosti od pomembnejših prometnih poti ter pomanjkanja delovnih mest, so se tu kraji po drugi svetovni vojni dodobra izpraznili, med vasmi na slovenski strani velja omeniti Mišček, v katerem po dostopnih podatkih živi le še en človek. Na italijanskem bregu bomo med drugimi našli zaselka Kras in Bodigoj, nad dolino pa kraljuje znano božjepotno svetišče Stara gora pri Čedadu.
Zaradi njihove nedostopnosti in oddaljenosti od pomembnejših prometnih poti ter pomanjkanja delovnih mest, so se tu kraji po drugi svetovni vojni dodobra izpraznili, med vasmi na slovenski strani velja omeniti Mišček, v katerem po dostopnih podatkih živi le še en človek.
V dolini Idrije korenini tudi del prednikov znanstvenice in literarne zgodovinarke Marianne Deganutti, ki je pri tržaški založbi Mladika v preteklem letu objavila dvojezično pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah/La mia lingua nelle tue parole. Dejansko gre za njen pesniški in hkrati literarni prvenec. Kljub italijanskemu priimku je njen oče Slovenec, rodila pa se je v Čedadu leta 1981. Pot jo je, kakor veliko njenih drugih sodeželanov, zanesla daleč od doma, najprej v Milano, potem pa še v Oxford, kjer je doktorirala iz književnosti. Deganutti je pred desetimi leti uredila knjigo esejev Rileggendo Fulvio Tomizza (Ponovno prebiranje Fulvia Tomizze), ki je izšla ob 15-letnici smrti istrsko-tržaškega avtorja, ki je s svojim literarnim ustvarjanjem močno zaznamoval kulturni prostor ob severnem Jadranu. Marianna Deganutti trenutno živi v Nemčiji. Zanimivo je, da se je slovenskega knjižnega jezika naučila na tečajih, ki jih prireja Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Ni slučaj, da je pesniški prvenec Marianne Deganutti posvečen vsem tistim, ki so izgubili svoj jezik. In morda ravno tako ni naključje, da pesniško tradicijo v Beneški Sloveniji danes gojijo predvsem ženska peresa. Izmed vseh najbolj izstopa dobitnica vileniškega kristala Antonella Bukovaz, ob njej pa pesnijo še Claudia Salamant, Andreina in Margherita Trusgnach, Marina Cernetig in mnoge druge. Nenazadnje pišejo v maternem jeziku oziroma jeziku prednikov in prednic, ki so ga zgodovinske neprilike skoraj zabrisale, a je kljub vsemu preživel. Nekaj o tem bomo izvedeli že v uvodni besedi, ki nam daje razumeti, da se je avtorica v svojih pesmih želela pokloniti predvsem noninemu jeziku.
In morda ravno tako ni naključje, da pesniško tradicijo v Beneški Sloveniji danes gojijo predvsem ženska peresa.
Da je meja za Slovence iz Italije, in med njimi posebej umetnike in literate, nekaj endemičnega, nam potrjuje prvi pesniški razdelek, ki nosi prav to ime. Meja je nekakšna „kvadratura kroga“. To v prvem pesniškem razdelku pripoveduje pesem moja meja (isti naslov nosi dobri dve desetletji star dokumentarec Nadje Velušček in Anje Medved), ki pravi takole: štirikotnik / brez stranic / brez kotov / krog / brez središča /brez polmera.
Da gre pri rojenih dvojezičnih govorcih prej za diglosijo kot za pravo dvojezičnost, priča naslov pesmi zamejci, ki je enak v obeh jezikih, saj je dejansko neprevedljiv. Čeprav zamejstvo nakazuje pogled iz središča navzven, Italijani izraza, ki bi nosil enak pomen, nimajo. Kot carmen figuratum pa deluje pesem besede ob meji, kjer avtorica preigrava prelivanje besed iz enega jezika v drugega (Grenze v granica, meja v med, sused v Nachbar itd.).
Naslov drugega pesniškega razdelka odhod nas hote ali nehote spomni na po vrsti tretjo zbirko goriškega verznega ustvarjalca Davida Bandlja iz leta 2012. Te pesmi so nekoliko bolj refleksivno obarvane in tudi tu se avtorica zavrne možnost, da bi za domače besede našla ustrezne italijanske izraze.
Avtoričin spomin na nono, kateri je pesniška zbirka posvečena, se najbolje izpiše v ciklu medve/noi due, kjer se med verze vrine medbesedilnost s citatom iz Cankarja in medjezikovnost, ki poleg slovenščine in italijanščine zaobjame še furlanščino, nemščino in francoščino. Očitno gre za jezike, ki so Deganutti oblikovale v ustvarjalko, karšna je danes. Čeprav avtorica pravi, da nona ni nikoli obiskala ne Rima ne Ljubljane, se lirskemu subjektu njeno obličje prikazuje tudi v neslutenih zemljepisnih širinah.
Avtoričin spomin na nono, kateri je pesniška zbirka posvečena, se najbolje izpiše v ciklu medve/noi due, kjer se med verze vrine medbesedilnost s citatom iz Cankarja in medjezikovnost, ki poleg slovenščine in italijanščine zaobjame še furlanščino, nemščino in francoščino.
Pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah sklepata razdelka izgubljene besede in zopet najdene besede, ki sta razpeta med domom in svetom. Željo po boljšem obvladanju maternega jezika zaslutimo v naslovu zadnje pesmi, ki se v obeh različicah glasi „Magari saperlo grammaticale“, kar je v opombi prevedeno z „Ko bi slovnično znali!“
Še kako aktualna pa zazveni misel, ki se znajde na zavihku platnic in se glasi: da meje ni več / mi pravijo // da jo prečkaš /ne da bi se zavedel // mogoče se je samo premaknila / – pomislim – / in se bo vrnila. Skratka, misel, ki spremlja ne samo Marianno Deganutti in njene lirske subjektinje, ampak tudi vse nas obmejce, ki se nam je meja zapisala v DNK, in ki bo tam še dolgo vztrajala, če se prej ne vrne v naš vsakdan.
