Upanje
Noč je bila temna. Hodil je ob robu ceste in se spotikal ob kamnih in zaplatah trave, ki je silila na cestišče. Vedel je, da mora slediti poti in potem bo že prišel do cilja. Tako so mu naročili in ga usmerili.
Nočni veter mu je kuštral lase in mraz mu je počasi bistril misli. V daljavi je na osamljeni kmetiji lajal pes. Spomnil se je opozorila, ki ga je slišal, ko so ga poslali na pot.
»Pazi na jarek, da ne padeš vanj!«
Kakšen jarek? je pomislil.
In potem ga je zaslepila svetloba. Začutil je udarec in vrglo ga je skozi grmovje. Na drugi strani je bil ta prekleti jarek. Kotalil se je po pobočju navzdol in končno pristal na dnu. V blatu in smradu. Spet je bilo temno, vendar tokrat na drugačen način. Pokazale so se zvezde.
Kje so bile prej te vražje zvezde, da sem sedaj obležal v tem jarku? je pomislil.
Kje so bile prej te vražje zvezde, da sem sedaj obležal v tem jarku? je pomislil.
Vendar na nebu niso bile samo zvezde, občasno se je pojavil sij, kot pri novoletnih raketah. In potem je sledila eksplozija.
Hudiča, kaj je bilo to? je slišal odmev v glavi.
Bliski in eksplozije so se izmenično menjavali. Vmes se je slišalo tudi žvižganje krogel, klici ranjencev in vojaška povelja.
Hotel je odpreti usta in poklicati na pomoč. Vendar se ni mogel premakniti. Le oči je imel odprte in opazoval je lahko bliske granat in poslušal kričanje in eksplozije.
»Druga četa v napad! « se je zaslišalo povelje in potem krike mladih fantov, ki so se pognali iz strelskega jarka. Streli, posamični in iz mitraljezov so napolnili noč. Raketa je razsvetlila nebo in spet je priletela granata. Tokrat je padla bliže, tako da so ga poškropili delci blata.
O Bog, kje sem? Zakaj mi nihče ne pomaga? je prestrašeno razmišljal.
Skušal je odpreti usta in zakričati na pomoč, vendar so usta ostala zaprta in samo oči in ušesa so lahko spremljala grozo, ki jo je doživljal.
Ležal je v strelskem jarku. Bitka se je umirjala, še en neuspeli poskus preboja. Slišalo se je stokanje ranjencev in klici na pomoč. Nekateri so obležali na bojišču, spet drugi so se privlekli do strelskega jarka.
Noč se je poslavljala. Zvezde so začele počasi bledeti in jutranja zarja je osvetlila griče v okolici. In s svetlobo je prišlo tudi razkritje nočne bitke. Mrtvi, ranjeni, odtrgani udi, razmetana oprema in vrane, ki so na bojišču iskale koščke mesa.
Noč se je poslavljala. Zvezde so začele počasi bledeti in jutranja zarja je osvetlila griče v okolici. In s svetlobo je prišlo tudi razkritje nočne bitke. Mrtvi, ranjeni, odtrgani udi, razmetana oprema in vrane, ki so na bojišču iskale koščke mesa.
»Prekleti mrhovinarji, poglej, kako so se namnožili v teh treh mesecih, odkar gnijemo v teh jarkih,« je vojaški bolničar skozi zobe zamrmral proti kolegu.
Bila sta bolničarja, mrliška oglednika in grobarja. Vendar je bilo mrtvih toliko, da jim nista mogla niti oči zapreti, samo vojaško značko sta jim strgala iz verižice, da bodo njihovi starši in dekleta lahko objokovali te mlade fante, ki so padli na koti 750.
»Hudičeva vojna! Poglej te uboge mrtve, pohabljene vrage, ki ležijo tukaj in čakajo, da jih zakopljemo.«
»Franz, malo tiše. Saj veš, da so povsod okrog naju ovaduhi in hitro se lahko znajdeva na vojaškem sodišču ali pa že kar pred strelskim vodom.«
Zrl je v nebo. Še nikoli ni imel toliko časa, da bi ležal na hrbtu in opazoval bele oblake in meglice, ki se podijo po nebu. In vmes so bile visoko na nebu lastovice, ki so jadrale po širnih modrinah neba. Zazdelo se mu je, da sliši žvrgolenje škrjančka, vendar je krakanje vran preglasilo njegovo petje. Zavedel se je, da je v strelskem jarku in da se ne more premakniti. Skušal je misliti nanjo. Vedel je, da je povezan s tem dekletom, vendar se zaradi poškodbe ni mogel spomniti njenega imena. Videl je njene oči, nasmeh, jamico v bradi in celo duhal je njene lase.
Prosim, o Bog, pomagaj mi, da jo spet srečam in se rešim iz tega pekla smrti. Prošnjo je ponavljal kot molitev. Hotel je moliti, vendar mu možgani niso hoteli poslati pravih besed.
»Hej Franz, tukaj imava še enega,« je Hubert poklical kolega. »Vojak, ali me slišiš?« je Hubert tresel negibno telo.
Hotel je zakričati, da ga sliši in čuti, vendar so bila usta negibna.
»Tudi tega je zadelo. Srce mu še bije, tudi oči ima še žive. Vendar je popolnoma hrom. Franz, kaj naj narediva z njim? Nima smisla, da ga pošiljava v lazaret, ker ne bo preživel, hkrati pa ga živega ne moreva pokopati.«
»Huber, pusti ga tam. Tukaj imava še nekaj deset mrtvih in ranjenih. Z njimi se bova ukvarjala še celi dan in mogoče tudi jutri. In ko končava z drugimi, bova videla, če bo še živ. Upam, da vmes ne bo še kakšnega napada, dva pa res ne zmoreva takega števila mrličev. In kdo bo danes kopal jamo, da jih zvlečeva tja, preden jih vrane oglodajo do kosti?«
Slika: ustvarjeno z Microsoft Copilot
Sonce je počasi lezlo proti najvišji točki. Če ga je prej blatnega in mokrega zeblo, mu je bilo sedaj vroče. Muhe, ki so se pasle po truplih, so našle tudi njega. Lezle so mu po obrazu, in ena ali dve sta znesli svoja jajčeca na ustnico in v nos. Ni se mogel braniti, samo mežikal je lahko, da se niso približale očem.
Zaslišal je krakanje, potem je priletela vrana. Počasi je stopicala okrog njega in si ga ogledovala. Čutil je njen pogled, ki se je zadrževal na obrazu, prstih, nogah. V svoji nemoči je zadrževal dih in upal, da se ga ne bo lotila. Po nekaj mučnih trenutkih je ugotovila, da nima nobene rane, kjer bi lahko začela trgati meso in je odletela naprej.
Zaslišal je krakanje, potem je priletela vrana. Počasi je stopicala okrog njega in si ga ogledovala. Čutil je njen pogled, ki se je zadrževal na obrazu, prstih, nogah. V svoji nemoči je zadrževal dih in upal, da se ga ne bo lotila. Po nekaj mučnih trenutkih je ugotovila, da nima nobene rane, kjer bi lahko začela trgati meso in je odletela naprej.
Mislil je nanjo, na njene svetle lase, v mislih je slišal njen smeh in melodijo njenega glasu. Besed se ni mogel spomniti. Videl je prizor, ko sta tekla po spomladanskem travniku, se lovila in smejala. V teku jo je ujel in skupaj sta padla. Njune ustnice so se srečale, in čeprav se še zmeraj ni mogel spomniti njenega imena, se je spominjal okusa tega poljuba, toplega, mehkega in omamnega. Takrat se mu je zazdelo, kot da se je svet ustavil in se potem spet zavrtel v vrtincu ljubezni in sreče. In tudi v njenih očeh je videl, da sta oba na vrtiljaku ljubezni.
Na ustnicah in nosu je začutil srbenje. Pomislil je, koliko časa traja, da črvi začnejo prodirati v meso. Koža se mu je naježila, vendar se še zmeraj ni mogel premakniti.
Na nebu so se začeli zbirati nevihtni oblaki. Kmalu je bilo vse nebo temno, le strele so se iz oblakov poganjale proti tlom.
Strele ali granate, oboje ubijajo, je pomislil.
Začelo je deževati. Zemlja v strelskem jarku je dobila drugačen vonj. Smrad razpadajočih trupel in eksploziva je zamenjal vonj po mokri prsti. Dež je bil zmeraj močnejši. Voda mu je tekla v nos in komaj je dihal. Potem so začeli padati prvi koščki ledu. Sprva manjši in potem vse večji. Toča. Padala mu je po obrazu, nosu, ustnicah in bradi. Začutil je, kako so se pojavile rane in začel je krvaveti. Dež je spiral kri, ki je počasi polzela z njegovega lica. Spomnil se je, kakšen okus ima kri, vendar jo je tokrat lahko samo vonjal in občutil njeno toploto. Nevihta se je umirila. Zaslišal je korake vojaških škornjev, ki so čofotali po blatu v strelskem jarku.
»Franz, pogledava še tega pred nočjo. Zanimivo, še zmeraj se ni premaknil in še zmeraj ima živ pogled. Sedaj mu je še toča ranila obraz.«
»Franz, pogledava še tega pred nočjo. Zanimivo, še zmeraj se ni premaknil in še zmeraj ima živ pogled. Sedaj mu je še toča ranila obraz.«
»Pusti ga, sva rekla, da ga bova jutri pogledala in se odločila. Pomagaj mi poiskati nogo, ki spada k temu vojaku.«
Noč se je počasi spustila. Oblaki so se razkadili in zvezde so spet umirjeno migotale na nebu. Nočna sapica ga je prijetno hladila in zdelo se mu je, da ga je začela zdelovati vročica.
Hvala, ljubi Bog, da sem preživel ta dan in prosim pomagaj mi, da jutri ne bom končal v skupinskem grobu.
Veter je vel po dolini, slišalo se stokanje ranjencev, nekje se je oglašala sova. V daljavi je lajal pes.
Ne boste me še dobili mrhovinarji, je kljubovalno pomislil. Še zmeraj upam, da jo bom srečal, objel in za zmeraj ostal v njenem objemu.
Nekaj je zašumelo. Spreletelo ga je, da sta se bolničarja vrnila, vendar je bilo šumenje bolj pritajeno.
Le kaj me še lahko doleti?
Zaslišal je, kako so drobni kremplji praskali po uniformi. Nekaj mu je zlezlo na trebuh. In potem je zagledal dvoje črnih oči in svetleč smrček.
Podgana, je pomislil, če me ni ubila granata, me bo sedaj podgana.
Počasi in previdno je lezla proti njegovemu obrazu in ves čas pričakovala, da jo bo prepodil. Potem je spoznala, da je nemočen. Z vlažnim smrčkom ga je začela ovohavati po obrazu. Bilo ga je strah. S široko odprtimi očmi je nemočno strmel vanjo. V nosu in ustih je še zmeraj čutil srbenje in tudi že skelenje. Črvi so začeli počasi razkrajati meso. Podgana se je približala nosu. Začutil je njen vonj in sapo, ki je vela iz njenega smrčka. Poskušal je še enkrat zakričati ali se obrniti, vendar je lahko samo strmel v zvezde in vonjal podganjo sapo. In potem je začela lizati njegov nos.
Črvi so začeli počasi razkrajati meso. Podgana se je približala nosu. Začutil je njen vonj in sapo, ki je vela iz njenega smrčka. Poskušal je še enkrat zakričati ali se obrniti, vendar je lahko samo strmel v zvezde in vonjal podganjo sapo. In potem je začela lizati njegov nos.
Podgana se je približala nosu. Začutil je njen vonj in sapo, ki je vela iz njenega smrčka. Poskušal je še enkrat zakričati ali se obrniti, vendar je lahko samo strmel v zvezde in vonjal podganjo sapo. In potem je začela lizati njegov nos.
Sedaj me bo ugriznila, je pomislil.
Vendar so jo bolj kot nos zanimali črvi, ki so gomazeli ob njegovi nosnici. Hlastno jih je polizala in potem poiskala še črve na ustnici. Videl je, kako se je obliznila, ga ošinila s pogledom, potem pa izginila v noč.
Od utrujenosti je zaspal. Spet je sanjal o njej, videl je, kako ga išče in kliče in slišal je njen glas, vendar ji ni mogel odgovoriti.
Slika: ustvarjeno z Microsoft Copilot
Zjutraj ga je prebudilo ptičje petje. Jutranja zarja se je razlila po gričih in življenje se je spet vračalo v dnevni cikel.
Še zmeraj se ni mogel premikati, rane na obrazu so ga skelele in celo telo mu drhtelo v vročici. In potem je zaslišal korake. Bilo jih je več. Vedel je, da prihajajo z nosili. Že prej so hodili mimo njega in prenašali mrtve in ranjene. Sedaj je bil on na vrsti.
»Poglej Franz tega ubogega vraga. Ne more živeti in ne umreti. Kaj bova naredila?«
»Sporočili so mi, da je lazaret že poln in naj ne pošiljava več ranjencev.«
»Kaj zaboga pa naj narediva?«
»Hubert, poglej ga, hrom je, z ranami po obrazu, ki kažejo že obliko mrtvaških lis. Nič ne moreva narediti. Vbrizgaj mu morfij in ga odnesiva v jamo.«
»Hubert, poglej ga, hrom je, z ranami po obrazu, ki kažejo že obliko mrtvaških lis. Nič ne moreva narediti. Vbrizgaj mu morfij in ga odnesiva v jamo.«
Ni mogel verjeti svojim ušesom.
V mislih je kričal: živ sem, živ, vendar ni bilo glasu iz njegovega grla. Potem je začutil rahlo bolečino, ko so mu strgali vojaško značko in vbod injekcijske igle. Vse se je začelo dogajati počasneje. Naložili so ga na nosila in ga nesli po strelskem jarku. Glavo je imel obrnjeno proti nebu.
Občudoval je ples oblakov, slišal je veter v vejah dreves ob poti, kjer so ga nosili. Pomislil je, to je moj pogrebni sprevod. Oblaki, veter, ptice in ona v mojih misli, ki je ne bom več videl. Ena, dva, tri so odmevali koraki vojakov, ki sta držala nosila. Včasih je slišal, ko je škorenj potonil v blato in spet drugič zadel ob kakšen kamen.
Prinesli so ga do jame in odložili nosila na tla. Bolničar Franz je sklenil roke in zamrmral molitev, potem pa pomignil nosačema. Dvignila sta nosila in jih obrnila tako, da je telo padlo v jamo. Padec ga je nekoliko prebudil. Začutil je vonj razpadajočih teles. Zdelo se mu je, da v množici sliši še stokanje, vendar je počasi zamrlo. Nastala je tišina. Potem je zaslišal Franza:
»Trupla že razpadajo, posipajte po njih apno in potem zasujte jamo.«
Ležal je tam, z obrazom obrnjenim proti nebu. Gledal je oblake, poslušal veter in padanje lopat zemlje.
Ležal je tam, z obrazom obrnjenim proti nebu. Gledal je oblake, poslušal veter in padanje lopat zemlje.
***
V prostoru je vladala tišina. Slišalo se je brnenje strojev, ki so vzdrževali negibno telo pri življenju. Svetloba je bila pritajena. Ob postelji je sedela mlada žena, ki je imela od joka pordele oči. Že dva dni ni zatisnila oči, ko je bedela ob postelji svojega zaročenca. V sobo je stopil zdravnik in z njim dva bolničarja.
»Dober dan gospa, današnji izvidi so ugodni, tako da bomo gospoda poskušali zbuditi iz kome.« Nasmehnil se ji je, da bi ji vlil upanje. Vedel je, kaj prestaja, saj je preživetje bolnika bil pravi medicinski čudež.
Nenadoma se je pojavila svetloba in čuden hrup. Pomislil je: ali še ni konec? Ali sedaj granate padajo še v skupinski grob? In potem je zaslišal glas:
»Gospod, zbudite se, ali me slišite?«
Počasi je odprl oči. Bil je v bolnišnični sobi. Ležal je na postelji in bil priklopljen na aparate. Pogled je imel zamegljen. Ob postelji je stal bolničar in ga nežno tresel. Z naporom je pogledal obraz, ki mu je govoril in ga hipoma spoznal. Ta obraz mu je pomenil upanje in obup. Odprl je usta in izdavil:
»Seveda vas slišim, Franz. Ne kričite tako.«
Presenetil ga je zvok lastnega glasu. Zavedel se je, da lahko govori, začutil je roke in noge in solze so ga oblile. Obrnil je glavo in jo zagledal, njo, ki ga je spremljala na poti smrti in mu je pomagala, da se je spet vrnil nazaj v življenje. Počasi se je obrnil k mladi ženi in jo nežno vprašal:
»Veronika, kaj se mi je zgodilo?«
Nasmehnila se mu je, ga nežno poljubila in ga prijela za roko. Potem je začela pripovedovati:
»Prejšnji vikend, pred najino poroko, si imel fantovščino s prijatelji. Ko ste končali, si se pozno ponoči peš odpravil domov po Cesti v lazaret. Neznani voznik te je zadel, tako, da si padel v jarek. Nismo vedeli, kaj se ti je zgodilo in smo te iskali celi naslednji dan in vso noč in potem te je slučajno našel sprehajalec s psom. Bil si že v komi in takoj so te priklopili na aparate. Tri dni so te ohranjali pri življenju, dokler ni prišlo do preobrata.«
»In sedaj se bova lahko poročila« ji je zašepetal. In skozi spomin se mu je pojavila molitev. Prosim, o Bog, pomagaj mi, da jo spet vidim in se rešim iz tega pekla smrti.
Nasmehnila se mu je in razumel je, da je njuna največja sreča, da sta spet skupaj na vrtiljaku ljubezni.
V sobi na intenzivni negi so brneli stroji, pritajena svetloba je umirjeno osvetljevala prostor in vsako uro je prišel v kontrolo bolničar Franz.
