Fotografija: Miklós Déri / Wikimedia Commons / Licenca CC BY-SA 4.0
László Krasznahorkai – sodobni madžarski mojster apokalipse in novi Nobelov nagrajenec za književnost
Madžarski pisatelj László Krasznahorkai, znan po svojem hipnotičnem slogu, dolgih stavkih in apokaliptičnih podobah, je prejel Nobelovo nagrado za književnost 2025. Švedska akademija mu je priznanje podelila »za njegovo prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti«.
Krasznahorkai (1954, Gyula) je po Imreju Kertészu (nagrajenem leta 2002) drugi madžarski prejemnik Nobelove nagrade. Njegova ustvarjalnost izhaja iz srednjeevropske tradicije, ki jo zaznamujejo absurd, groteska in kontemplacija, a se hkrati odpira tudi Vzhodu – k tišini, meditativnosti in počasnosti pripovedi.
Njegova dela pogosto povezujejo s Kafko, Bernhardom, Gogolom in Dostojevskim, a Krasznahorkai ustvarja povsem svoj, izjemno napet literarni prostor med apokalipso in transcendenco.
Apokaliptični svet Krasznahorkaija
Ko sem pred leti v časopisu Delo pisala o romanu Vojna in vojna ((Háború és háború, Cankarjeva založba, prevod Marjanca Mihelič, 2015), sem poudarila, da Krasznahorkai ni zgolj kronist propada, temveč pisatelj, ki s »poblaznelo strogostjo jezika« razpira robove resničnosti in išče mejo med umetnostjo in življenjem.
V središču romana je György Korim, uradnik, »mali nesrečnik s fiksno idejo v glavi«, ki po naključju odkrije star rokopis in se odloči, da ga bo ohranil za večnost – na internetu, ki ga dojema kot »prvo stvar v zgodovini, ki omogoča nesmrtnost«. Ko bo rokopis zapisan v večnost, bo po njegovem tudi njegov samomor dobil smisel.
Korim se kot lik nahaja med veličastjem in propadom – obseden z idejo lepote, obenem pa zaznamovan z občutkom izginjanja sveta. V enem najmočnejših prizorov izjavi, da »Madžarov ni več, hungarian no exist, they died out«. Motiv izumiranja narodov in spomina je eden najbolj pretresljivih simbolov sodobne Evrope: sveta, v katerem se zgodovina in identiteta razblinjata v prah globalnega kaosa.
V enem najmočnejših prizorov izjavi, da »Madžarov ni več, hungarian no exist, they died out«.
Krasznahorkai dogajanje preliva iz realnega v vizionarsko, iz pripovedi v metafizični tok. V Vojni in vojni se zgodba o Korimu prepleta z zgodbo štirih renesančnih mož, ki se skušajo vrniti domov po vojni vihri – alegorija o človekovi večni potrebi po smislu, ki se izmika v času in prostoru. Roman s tem preseže zgodbo posameznika in se razširi v razmislek o sami naravi pripovedi – o tem, kako zgodbe gradijo in razgrajujejo svet.
V Krasznahorkaijevem jeziku se razkriva »statika, ki proizvaja transcendenco« – trenutek, ko se čas ustavi in ostane le še besedna gmota, nekakšna neskončna molitev jezika samega vase. Prav zato v njegovih romanih ni pomembno, kaj se zgodi, temveč kako se zgodi. Bralca ne vodi napetost fabule, ampak napetost jezika.
Od Satanovega tanga do svetovne slave
Krasznahorkai je literarni prvenec Satanov tango (Sátántangó, slovenski prevod Marjance Mihelič, Beletrina, zbirka Žepna Beletrina, Ljubljana, 2023) izdal leta 1985 – temačno, vizionarsko delo o propadajoči vasi, ki nasede lažnemu preroku. Režiser Béla Tarr je po njem posnel sedemurni črno-beli film, ki danes velja za kultnega. V Melanholiji upora (1989) je nadaljeval z raziskovanjem družbene razgradnje in človekove notranje samote.
Krasznahorkai je literarni prvenec Satanov tango izdal leta 1985 – temačno, vizionarsko delo o propadajoči vasi, ki nasede lažnemu preroku. Režiser Béla Tarr je po njem posnel sedemurni črno-beli film, ki danes velja za kultnega.
Roman Vojna in vojna mnogi vidijo kot vrhunec njegovega ustvarjanja. Pisal ga je med potovanji po Evropi in ZDA, deloma tudi v newyorškem stanovanju pesnika Allena Ginsberga, ki mu je bil v veliko oporo. »Ginsbergovi nasveti so bili neprecenljivi,« je pozneje dejal pisatelj.
V kasnejših letih se je Krasznahorkai večkrat umaknil v Berlin in raziskoval vzhodnoazijsko filozofijo ter estetiko počasnosti, kar se pozna v njegovih kasnejših delih, kot so Destruction and Sorrow Beneath the Heavens, The Prisoner of Urga in Baron Wenckheim hazatér.
Nobelov nagrajenec 2025
Po poročanju MMC RTV Slovenija (A. P., M. K., 9. oktober 2025) je Švedska akademija Krasznahorkaija označila za »velikega epskega pisatelja srednjeevropske tradicije, ki s svojim natančno odmerjenim tonom obrača pogled tudi proti Vzhodu«.
Njegova dela, prežeta z melanholijo, humorjem in globoko moralno refleksijo, so vplivala na številne sodobne avtorje. Kritiki ga imenujejo »sodobnega madžarskega mojstra apokalipse«, Susan Sontag pa je zapisala, da njegova proza »vrača veličino literaturi«.
Kritiki ga imenujejo »sodobnega madžarskega mojstra apokalipse«, Susan Sontag pa je zapisala, da njegova proza »vrača veličino literaturi«.
Pisatelj, ki je že prejel Man Booker International (2015), nagrado Vilenica (2014) in Brücke-Berlin (2010), živi med Berlinom in Trstom, odkrito pa nasprotuje politiki madžarskega premierja Viktorja Orbána. V slovenščino so doslej prevedeni njegovi romani Satanov tango, Vojna in vojna in zbirka zgodb Svet gre naprej (Megy a világ, slovenski prevod Marjance Mihelič, Beletrina 2020).
Ob razglasitvi nagrade je izjavil: »To je moj prvi dan kot Nobelov nagrajenec. Sem srečen, miren in hkrati živčen.«Nagrado bo prejel 10. decembra v Stockholmu.
Viri:
-
Gabriela Babnik, Apokaliptična atmosfera in junaki z družbenega dna Lászla Krasznahorkaija, Delo, 2. november 2015.
-
A. P., M. K., Nobelovo nagrado prejme madžarski pisatelj László Krasznahorkai, MMC RTV SLO, 9. oktober 2025.
