Fotografija: Pexels – Norma Mortenson
Dotik malih
Sedela je na podrtih oknih upanja.
Sedela – in solze so ji tekle v prazno naročje.
Umrlo je iskanje Fortune.
Njeno telo so žrli črvi žalosti.
Vse, kar je mislila, da jo bo osrečilo,
vse je izzvenelo. Vedela je, da je drugačen,
kot bi naravi kljuboval –
morda zaradi primarnih travm, morda …
Okna so razpadla, solze so oprale dlani iskanja.
On nikoli ne bo vedel, da je bil njena Fortuna rožnatih odtenkov.
Bil je simfonija ekstaz in tantrični dotik malih nevidnih iskanj.
Roza
Še vedno se spominja trapastega roza puloverja,
z neznano lepoto nekih sijočih oči …
Saj je vedela, pa ji možganski korteks ni sledil.
V največji praznini časa je sanjala in sanjala.
Roza pulover je v omari.
Sanje – iluzija – pokopana praznina.
In trapasta je stala tam, čeprav bi najraje zbežala.
Roza je najlepša – vedno le na njenih golih prsih, v bližini srca.
Jok Marije iz Magdale
Zlorabljena je pila gnev testosterona,
pila sodbo sodnikov.
Pripravili so ji Božji otroci grmado nezaželjenih.
Prišel je On, jo pred vsemi objel, jo poljubil,
da je dih izgubila v odrešilnem joku svetih.
V Njegovem naročju poljub Večnega dobila.
Ljubi jo, poljublja – v joku svetih in iskanih.
Simorgovo pero
Čakalo jo je pero, čakalo, da ga pobere in zažge.
Vrh gore je gnezdil, videl dim in jo v letu popotnikov poiskal …
Ona je bila tam, objemala je svoje hrepenenje, naga je ihtela.
S krili jo je – nago – v naročje vzel.
Si-morg, bajna ptica vrh gora.
Razpoke nekega dne
Nekega dne bom sedela na obali
in moja duša bo lebdela nad penami morja.
Nekega dne bom poslušala: moje iskanje, moja vsa.
Nekega dne bom drsela skozi razpoke tvoje mišice
in ti boš v izdihu ekstaze iskal trdnost.
Ta pa se bo v kristal kalcita obdala
in bova legla v milimeter nekega časa, nekega dne – ko bova midva.
Zdaj
Zdaj, zdaj je čas.
Zdaj šepetaj.
Zdaj poljubi.
Zdaj ne dihaj.
Zdaj dovoli, da se to nikoli ne konča.
Saj niti ne veš, kje je zdaj ostal?
Nekdo, ki šepetati ne zna!
Amore mio, amore.
