“Čeprav nas lahko politika gane, mislim, da se nas literatura dotakne na globlji, osebni ravni.”
Sedmega decembra 1970 se je pred Spomenikom herojem in žrtvam Varšavskega geta zbrala množica ljudi. “Neštetokrat manjša je kakor tista, ki je bila prisilno zaprta za zidove geta. Pa vendar je tam, z očmi, obrnjenimi na kanclerja Zvezne republike Nemčije. Po petindvajsetih letih je tukaj, ponovno tukaj,” zapiše pisateljica Laura Buzeti v romanu Posuj se s pepelom vaših očetov, ki je pravkar izšel pri založbi Litera (2023).
Morda se zdi nenavadno, da se je mlada pisateljica, rojena leta 2000, lotila zgodovinske teme, toda kot dipomirana psihologinja (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2022), ki študij nadaljuje tudi na drugi stopnji, očitno obvladuje ne samo atmosferskost, psihologijo junakov, ampak predvsem faktičnost. Preseneča tudi, da je jezik spet z zgodbo in vse to skupaj daje občutek, kot bi bila zgodba izpraskana iz skrajnih eksistencialnih globin. Nad vsem tem je mikropogled, ki velike zgodbe opisuje in gleda od strani in se osredinja na detajl, preko katerega se upovejo zgodba odnosov med Nemčijo in Poljsko, zgodba ugrabljenih otrok, zgodba trpljenja mater in seveda očetov, zgodba kolektivne travme … Z repeticijami dobimo tudi občutek, da se vse dogaja na črno-beli podlagi, iz katere sije ženska v rdečem plašču, hkrati pa je avtorica empatična do obeh strani, tako nemške kot poljske.
Prvenec Laure Buzeti Posuj se s pepelom vaših očetov deluje skoraj filmsko, občutek je celo, da smo ta film že gledali, Schindlerjev seznam morda, toda tu so tudi pesmi, napisane posebej za roman, pa prepovedana knjiga, kot je Živalska farma, opisi Varšave, za katero avtorica zapiše, da je bila po vojni kakor površje Lune …
Na vprašanje, kaj lahko naredi literatura, česar politika ne more, Laura Buzeti odgovori premišljeno. “Politika izziva,” pravi, “kot literatura, ampak osebno v literaturi ne vidim poskusov prevlade nad bralcem. Literatura bralcu daje prostor, da razišče sebe, da se za trenutek postavi v čevlje nekoga drugega, z njim najde skupno točko, kljub drugačnostim. Čeprav nas lahko politika gane, mislim, da se nas literatura dotakne na globlji, osebni ravni. Skratka, literatura nas premakne, globlje vase in hkrati v nekoga drugega.”
Kaj te je nagovorilo k pisanju romana Posuj se s pepelom vaših očetov?
Za to je kriva fotografija Willyja Brandta, ki je nastala ob obisku spomenika žrtev herojev varšavskega geta. Ne vem točno, kje in kako sem jo našla, lahko pa rečem, da sem jo videla ob ravno pravem času. Ravno takrat sem se znova želela posvetiti pisanju, saj sem ga v gimnaziji precej opustila. Vse, kar sem napisala takrat, so bili eseji za Cankarjevo tekmovanje ali kakšen scenarij. Skratka, kot da ustvarjam predvsem za druge. Pisanje tega romana bi zato skoraj imenovala kot sebično, ker je izhajalo zgolj iz moje fascinacije nad tisto fotografijo.
V bolj dobesednem smislu pa me je nagovarjal moj prijatelj Niko, ki je bil tudi moj prvi bralec. Edini je vedel, da sploh pišem roman. Vse skupaj se je začelo po tem, ko me je nagovarjal k ponovnemu pisanju, jaz sem mu pa želela dokazati, da sploh ne znam pisati. Mislim, da mi to ni ravno uspelo, mi je pa zato uspelo nekaj boljšega.
Kdo je Dorota Janowska? Vemo, da je Florianova sestra, da piše za poljski časopis Życie Warszwy, in še nekaj je, nam lahko razkriješ?
Doroto lahko opišem kot razmišljujoče dekle. Je pesnica, hčerka, sestra, je pa tudi, če si za trenutek izposodim besede Markusa Zusaka, dekle z varnimi, modrimi očmi. Skozi roman jo srečujemo predvsem kot nekoga, ki se mora znova spoprijeti z lastno usodo, z usodo svojega očeta, svoje družine. Tudi s prihodnostjo svojega naroda. Predvsem jo doživljam kot nekoga, ki si želi iskrenosti, kljub bolečini, ki jo ta prinaša.
Dorota je pozorna do ljudi okoli sebe in o njih veliko razmišlja. Za Magdine starše pomisli, da so umrli v taborišču, katerega imena si ni zapomnila. “In Jakub, čigar bratranec je šel med partizane in za to plačal najvišjo ceno. In Florian. Razumela jih je, bolečino, ki so jo prenašali.” Kako pomembno ti je bilo, da si razprla različne perspektive v odnosu do preteklosti?
Nujno se mi je zdelo, da zajamem različna doživljanja likov. Iz tega sem izhajala že od samega začetka, ko sem za zgodbo izoblikovala tri protagoniste, s tem pa tri različne perspektive. Hkrati se mi je zdelo pomembno, da nobeno doživljanje ni predstavljeno kot »bolj pravilno« od drugega. Če primerjam Doroto in Floriana, se recimo na prvi pogled zdi, da je Dorotino doživljanje preteklosti primernejše. Pa vendar sem želela pokazati, da ima Florian pravico biti jezen in Jakub nezaupljiv in tudi Dorota ima pravico biti zmedena, pri čemer izprašuje preteklost.
Seveda, obstajajo neka zgodovinska dejstva, ki sem se jih držala. Ampak vsak jih lahko doživlja na svoj način. Nekdo se bo odzval z jezo, drugi z žalostjo, spet tretji, recimo Otto, jo bodo doživljali kot opozorilo. Nobeno izmed teh doživljanj ni pravilno. Vsa preprosto so.
Zakaj je Dorotina poljščina prežeta z naglasom?
Njen naglas deluje kot ostanek njenega odraščanja med vojno. Osebno ji deluje kot opomin, da je bila na neki točki prisiljena opustiti materinščino, poljščino, s katero ima kompleksen odnos. Je jezik, ki jo je ranil, in hkrati jezik, ki ga ima rada, v katerem se lahko najbolj pristno izraža.
Nam lahko kaj več poveš o ugrabljenih otrocih? Torej otrocih, ki so jih oropali staršev, jezika, otroki, ki so odrasli z raztrganimi spomini …
Ugrabljeni otroci so bili med drugo svetovno vojno prepeljani v Nemčijo in prisilno germanizirani. Nameščeni so bili v nemške družine, naučiti so se morali nemško, živeti kot Nemci. Nekateri so pozabili na svojo materinščino ali da so imeli družine in življenje pred Nemčijo, pozabili so na svojo kulturo, na vse, kar so bili. Je oblika genocida, ki se mi zdi zamolčana, pa vendar se dogaja še zdaj, če pogledamo, denimo, ugrabitve otrok iz Ukrajine in njihovo prisilno rusifikacijo. Govorimo o izbrisu njihove identitete, o družinah, ki so prisilno ločene, navsezadnje o koncu brezskrbnega otroštva. Tudi konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida ugrabitev otrok in njihovo prisilno integracijo z drugim narodom opredeljuje kot genocidno dejanje.
Florian Janowski. Kako si gradila njegov lik?
Mislim, da je Floriana oblikovalo njegovo ime. Skozi zgodovino je sveti Florjan namreč veljal za zavetnika Poljske, danes pa med drugim za zavetnika Krakova. Posledično se je izoblikoval kot nekdo, ki se počuti obvezan zaščititi svoje najbližje, tudi svoj narod. Nastajal je kot neka protiutež Doroti. Medtem ko je njegova sestra umirjena, je Florian impulziven, skoraj mrzličen v svojem doživljanju in dejanjih. Vidim ga predvsem kot fanta, rojenega med vojno, ki še vedno ne razume koncepta miru.
Kaj je osrednji dogodek v romanu?
To je dogodek, ko kancler Willy Brandt pade na kolena pred spomenikom junakov varšavskega geta. Nekje sem zasledila, da ga je Brandt sam opisal kot nekaj, kar stori človek, ko besede ne zadostujejo več.
Ali kanclerjevo dejanje lahko razumemo kot opravičilo?
Ne vem in ne vem niti, ali ga liki sami doživljajo kot takega. Zdi se mi predvsem kot nekakšen poziv, da naj si ne zatiskamo oči pred grozotami. Da naj smo pozorni, da naj sprejemamo odgovornost.
Kaj točno naj bi pomenil Ostpolitik? Nekje v romanu omenjaš, da gre za obnovo diplomatskih vezi z Jugoslavijo in jasno željo po izboljšanju odnosa z Vzhodno Evropo. Obisk Varšave in priznavanje predvojnih meja Ljudske republike Poljske s sporazumom, je torej del tega?
Tako je, Ostpolitik je temeljil predvsem na normaliziranju odnosov Zahodne Nemčije z Vzhodno Evropo, ki je bila ena izmed najhuje prizadetih območij med vojno. Zahodna Nemčija se je predstavljala kot edina prava predstavnica nemškega naroda, kar s sabo prinaša tudi zgodovino nacistične stranke, vojnih zločinov, zagrešenih v imenu nemškega naroda. Ostpolitik tako ni pomenil zgolj ponovne vzpostavitve mednarodnih odnosov, ampak ga vidim tudi kot začetek bolj iskrenega soočanja nemškega naroda z njihovo preteklostjo.
Brandt je bil prvi nemški kancler, ki je po drugi svetovni vojni obiskal republiko Poljsko. V kakšnem položaju je bila Poljska v tistem času?
Poljska je bila v obdobju miru, vendar ni bila svobodna. Poljska ljudska republika je bila vzpostavljena kot satelitska država Sovjetske zveze. Komunistična oblast je za mnoge pomenila zgolj novo obliko represije. Drugi so pač poskušali zaživeti znova. Je pa upanje za svobodno Poljsko republiko, kakršna je obstajala v obdobju med dvema vojnama, zmeraj ostalo živo.
Druga točka kanclerjevega obiska je bil spomenik herojem in žrtvam varšavskega geta, posvečen judovskim žrtvam, začetnikom oboroženega upora proti okupatorjem … Vemo, da žrtev nemške okupacije niso bili samo Poljaki, ampak je bilo teh žrtev več oziroma nam tvoj roman pripoveduje o tem, da je zgodovina izjemno kompleksna …
Težko bi naštela čisto vse žrtve nacistov. Najlažje bi jih bilo opisati kot »vsak, ki ni arijec,« ali našteti, katerim skupinam so pripadali, npr. Judje, Romi, Slovani, homoseksualci. Mislim, da resničnega števila žrtev sploh ne moremo dojeti. Zato bi poudarila zgolj to, da je bila vsaka žrtev človek, z upi, z načrti za prihodnost. Niso bili zgolj neki monolit, lahko so se znašli na preseku skupin, če naštejem samo nekaj primerov: poljski judje, madžarski Romi, slovanske kvirovske osebe. Doživljali so vse, kar doživljamo mi – srečo, žalost, jezo. Kompleksnost zgodovine tako lahko morda poskušamo razumeti skozi kompleksne zgodbe posameznikov in njihovega doživljanja.
Nocoj bo v Varšavo prispel kancler Willy Brandt, obvešča radio, ki bo sedmega decembra podpisal sporazum v imenu Zvezne republike Nemčije … Bi lahko rekla, da gre za zgodovinski roman? In če, v čem je tvoj roman vendarle poseben?
Če me kdo vpraša, povem, da je roman zgodovinski in tudi psihološki. Zame je v ospredju predvsem to drugo, torej doživljanje likov, njihovo spoprijemanje s preteklostjo in tudi, kako živeti naprej. Zgodovinski dejavniki res igrajo pomembno vlogo, ampak menim, da je moj roman konec koncev predvsem zgodba o žalujoči družini. Mislim, da moj roman izstopa ravno po tem, da sem pri orisu zgodovinskih dogodkov izhajala iz doživljanja posameznikov in njihove osebne zgodbe prenesla v širši kontekst.
Posebno pozornost v tvojem romanu imajo tudi ženske …
Osebno sem zadovoljna tudi s tem, da je eden izmed mojih glavnih likov ženska, ki ni potisnjena zgolj v vlogo ljubice ali mame, ampak predstavlja pomembno akterko v celotnem romanu.
Kakšna je podoba Nemcev v tvojem romanu? Florian se pogovarja z Doroto o podobi Nemcev na Poljskem …
V romanu lahko vidimo več podob Nemcev. Florian jih dojema kot grožnjo. Otto je prikaz mlajše generacije Nemcev, ki si želijo boljšo prihodnost za svojo državo. Spet Brandt je prikaz naroda, ki se mora spoprijeti s svojo preteklostjo. Trudila sem se, da bi Nemce upodobila večplastno.
Kako so Poljaki tedaj gledali na kanclerjev prihod?
Težko govorim za vsakega posameznika. Predstavljam si, da je prevladoval občutek skepticizma, morda tudi jeze, neodobravanja. Za politike je bil največji prispevek verjetno sporazum s priznavanjem predvojnih meja. Ne vem, ali je kdo bil pretirano zadovoljen, da bodo Varšavo ponovno obiskali predstavniki Nemčije.
Kako Poljaki nekaj desetletij po vojni gledajo Nemce? “Narod, zibelka morije, sovraštva in vojne, ni dober narod. Noben njegov pripadnik ni dober. Gniloba se širi do srca in tam ostane,” pomisli eden od junakov.
Ponovno moram poudariti, da ne morem govoriti za ves narod. Tudi desetletja po vojni, leta 1970, so bile rane še vedno sveže. Takrat so na Nemce verjetno še vedno gledali z velikim nezaupanjem. Danes težko govorim za Poljake, se mi pa zdi, da se Nemčija svojo zgodovino obravnava iskreno, brez olepšav.
Nemci so Varšavski sporazum poimenovali Warschauer Vertrag. V romanu zapišeš, da bodo nemški starši pripovedovali o groznih možeh, s puškami in jeznim obrazom, ki so jih izgnali iz njihovega doma. Povedali jim bodo, da so Poljaki kradli, saj drugega ne vedo. Ne znajo biti pošteni kot oni. Ne znajo biti taki kot oni.” Pomembno se mi zdi, da Poljakov nisi prezentirala samo kot žrtev. To drži?
V očeh Nemcev, ki so bili izgnani, to gotovo niso bili. Ali v očeh Sovjetov, ki so na Poljake gledali bolj kot na narod, ki si ga je treba podrediti. Tudi za Doroto so bili sorojaki tisti, ki so jo ozmerjali. To pa, po mojem mnenju, ne izključuje njihovega statusa žrtve. Menim, da večplasten prikaz ljudi prispeva k razumevanju avtonomije posameznikov. Med vojno najdemo posameznike, ki so kolaborirali z agresorjem. Imamo ljudi, ki so zgolj opazovali. In hkrati imamo posameznike, ki so se upirali. Če bi jim strogo pripisali zgolj eno oznako, bi po mojem mnenju izničili kompleksnost človeškega odločanja, tudi samo dejstvo, da so imeli odločitev. To ne izniči tega, da so bili žrtve vojne ali okupacije. Hkrati so pa lahko, poleg tega, izpolnjevali še drugo vlogo.
V roman si vključila tudi pesmi … Si jih napisala posebej za roman?
Napisane so bile za roman. Ob pisanju se mi je utrnila misel, da lahko Dorotino doživljanje poglobim skozi poezijo. Čeprav sem v pesmi vključila precej simbolizma, so zame še najbolj iskreni opisi preteklosti ali vsaj zgodbe družine Janowski.
Elwira Janowska … Nam lahko več poveš o njej …
Elwira me je med pisanjem pogosto presenetila. V prvi različici romana je obstajala zgolj kot stranski lik mame, ki je močna, a hkrati nežna, torej kot nekdo, ki predvsem nudi oporo, ki neguje. Skozi popravke, ponoven pregled, pa se mi je Elwira predstavila kot ženska, ki vztraja kljub vsemu. Ne zgolj zaradi moža ali otrok, ampak ker si želi ponovno zaživeti tudi sama.
Varšava se pojavlja kot stična točka … Otto Varšavo opazuje z zunanjimi očmi … V nekem trenutku pomisli, da bo svojemu prijatelju Macieju povedal, da ima Varšava očarljive majhne knjigarne … Si mesto tudi sama obiskala?
Varšavo sem s prijatelji obiskala za eno noč in pol dneva, na poti iz Krakova do Berlina. Ko gledam za nazaj, mi je jasno, da to ni bilo dovolj, da bi dobro raziskali mesto. Že nekaj časa si govorim, da se bom vrnila. Opise glavnega trga sem črpala predvsem iz spomina, spomnim se našega posedanja ob Visli in obupanega iskanja rojstne hiše Marije Skłodowske Curie. Varšava je eno izmed tistih mest, ki ga ne pozabiš zlahka.
Otto je deležen tudi neljubega sprejema, in to ravno v knjigarni, ko ga knjigarnar ozmerja … »Mogočna arijska rasa, mogočen narod, pa si niti knjige ne upa vzeti.« Ali Otto kdaj občuti krivdo?
Ko Otto prispe v Varšavo, se sicer zaveda grozot, ki jih je Poljska doživela med vojno, ampak je osredinjen predvsem na prihodnost. Prispe z nekim naivnim optimizmom, da bo Nemčija svojo preteklost lahko pustila za seboj. Njegov sprejem v knjigarni se mi zdi ključen za njegovo prevzemanje odgovornosti. Bolj kot kolektivno krivdo moramo nositi kolektivno odgovornost.
Ali je sploh mogoče nositi kolektivno krivdo?
Otto ni kriv za dejanja svojih prednikov, za svoja dejanja so krivi vršilci. Ampak je odgovoren, kot njegovi sodržavljani, navsezadnje kot vsi mi, da preteklosti ne pozabimo in je ne ponovimo. Je breme, ki ga moramo prenašati skupaj.
Otto skozi fotografijo piše zgodovino. “To dela, pomisli. Slikar je. V črnem in belem ter sivem upodablja hipe življenja, ki se v objektiv ujamejo le zanj. Na izraze, geste, oblačila, gube in svetlobo, odbijajočo se iz oči njegovih subjektov, ki se za trenutek ustavijo le zanj. Intimno vzdušje za vsako fotografijo. Njegovo srce prav v vsaki. Boji se, da ga bo nekega dne dokončno razkosalo.” Zakaj si izbrala prav medij fotografije?
Fotografija je tako način dokumentacije kot tudi umetniški medij. Sama se z njo sicer ne ukvarjam, ampak me je vedno fasciniralo, kako lahko fotografija zajame zgodbo ravno v trenutku, ko se dogaja, kot če bi zamrznil čas. S fotografijo lahko zajameš nekaj neponovljivega, česar se Otto dobro zaveda. Z njim si delim svoje občudovanje.
“Mesto, zdesetkano, načrtno izbrisano z zemljevidov. Mesto, zgrajeno iz pepela.” Pomisli Otto. Kaj natančno se je dogajalo z Varšavo v drugi svetovni vojni in po njej? Nekje v romanu praviš, da je bila Varšava po vojni kakor površje Lune. “Bila je prah, ki so ga vdihavali gradbeniki, zaslužni za njeno ponovno vstajenje.”
Varšava je bila med vojno skoraj popolnoma uničena. Načrtno so jo uničevali nacisti, da bi izničili poljsko kulturno dediščino, ki so jo tudi izropali. Velik del uničenja je sledil varšavski vstaji. Po vojni so Varšavo ponovno zgradili prostovoljci iz celotne Poljske, in sicer po vzoru slik iz 18. stoletja. Sovjetske oblasti so želele Varšavo pustiti uničeno, da bi bila nekakšen opomnik na vojno. Pobuda ljudi, pa tudi potreba po bivališčih, je spremenila njihove načrte.
Večkrat se pojavi tudi roman Živalska farma. S čim te je fasciniral?
Živalsko farmo sem morala prebrati v okviru mature iz angleščine. Navdušila me je s poglobljenim prikazom vzpostavitve in delovanja totalitarnih režimov, zaradi česar sem se za temo začela zanimati tudi sama. Še zanimivejši se mi je zdel, ko sem ugotovila, da je bil roman v Sovjetski zvezi prepovedan. V romanu je knjiga predstavljena kot dragocenost, nekaj neprecenljivega, hkrati pa predstavlja nevarnost, kot tarča na hrbtu.
Natanko petindvajset let po premirju so prvi Nemci spet vkorakali na poljsko ozemlje. “Nihče ni pozabil na grozote, na trpljenje Poljske,” pomisli Dorota. “Vsak Poljak ima vsaj eno zgodbo o tem, kako so mu nacisti nekoga ubili. Florianove besede donijo v njeni glavi. Res je, vsak, prav vsak.” To so precej težke misli, pa vendar gre v tvojem romanu za preplet nemško-poljske zgodovine …
S preteklostjo se je težko sprijazniti, še posebej, ko se pogovarjamo o zločinih proti človeštvu. In vendar sem mnenja, da se s preteklostjo pač moramo spoprijeti, vsi. Če zgodovino zanemarimo, jo bomo ponovili, zato se iz nje moramo naučiti, nelagodju navkljub.
Florian, Elwirin sin, se sprašuje ali tudi njegova mama bere tisto, česar ni tam. “Beli tisk. Če je tudi ona prebrala novico o zmanjševanju količine obrokov za zdrav način življenja. Prijeten članek, ki se je znašel na prvi strani ene izmed revij. Ampak Florian se je naučil, od mame, ki ga je prva učila brati vse, česar ni tam, je vedel, da se članki lahko berejo tako ali drugače – pripravite zaloge, je prebral, kmalu jih bo v trgovini premalo.” O kakšnem pomanjkanju govori tu Florian?
S tem se navezuje na omejen dostop do vsakdanjih živil in potrebščin, ki je bil med obstojem Poljske ljudske republike bolj ali manj očiten. Zgolj teden po kanclerjevem obisku, denimo, so se cene živilskih produktov skokovito dvignile, kar je presenetilo marsikoga in sprožilo nasilne proteste proti vladi. Čakanje v vrstah pred trgovinami je bila stalnica.
Kaj se je zgodilo s Florianovim očetom? V eni izmed pesmi spregovoriš o liku očeta:
Spomin na očeta je bežen,
sestavljen iz pripovedi mame
in starih fotografij.
Spomin na očeta: sva njegovi majhni miški, ki ju mačke niso ujele.
Oče, Felicjan, je med vojno ubit. Pa vendar se mi zdi skozi roman nasploh prisoten, v spominih Dorote, Elwire, in v Dorotini poeziji. Spomin na Felicjana je vsekakor še živ, predstavlja pa tudi gonilno silo za njegove svojce. Felicjan živi naprej preko svoje družine: Elwire, Dorote in Floriana.
Florian se odpravi tudi na očetov grob … “Felicjan Janowski, 1916–1944. Ob imenu je pritrjena očetova fotografija. Pred očetovim grobom ga oči pečejo in grlo boli, čeprav se zaveda, da tam ni očeta. Da je krsta pod zemljo prazna in da je bil pogreb le banalnost. Ritual za običajne ljudi.” Kako Florian sploh žaluje?
Vprašanje je, ali si Florian sploh pusti žalovati. Oče je zanj obstajal zgolj na fotografijah in v pripovedi, obstajal je zgolj v njegovi domišljiji. Tako se mu ob očetovi smrti zdi, da je žalovati dovoljeno samo mami in sestri, ki sta z očetom živeli, z njim ustvarili spomine. Sam si ne zasluži žalovati. Skozi roman lahko vidimo, kako odriva opomnike na očeta, ampak ga hkrati išče v svojih potezah, še vedno odhaja na njegov grob. Florian je razpet med svojim prepričanjem, da sam ni doživel izgube, in z željo po tem, da bi imel očeta, kot ga je imela Dorota. Zdi se mi, da se Florianovo žalovanje resnično začne komaj ob koncu romana.
Dorota si je šele zdaj, starejša, pogumnejša, svojo mamo upala vprašati o tem, kaj je bilo. “Šele zdaj, ko je del nje, prikrit in zamolčan, postajal glasnejši, nelagoden. Izpisati ga je morala. Spraviti v črnilo in papir.” Kaj je tisto, kar je v romanu zamolčano?
Dorota je verjetno edina, ki se nam v romanu popolnoma razkrije. Medtem se mi zdi, da je med njo in njeno mamo, kot tudi njenim bratom, še vedno veliko nedorečenega. Florian se, recimo, sploh ne more pogovarjati o očetu, Wojciechu ne more razkriti svojih čustev. Mama Doroti le v grobem razkriva svoje lastno doživljanje vojne. Pri Doroti sami je bilo nekaj časa zamolčano njeno življenje pod imenom Dorothea, dokler ga ni zapisala v obliki poezije. Mislim, da v romanu drug drugemu ostanejo zamolčani liki sami, vsaj do neke mere.
Kaj je pomenilo pisati na Poljskem v 70. letih? Kakšen je bil status pisatelja? Primerljiv s slovenskim?
Verjetno precej slabši. Jugoslavija je v primerjavi s Poljsko dopuščala več kreativne svobode, čeprav so se tako na Poljskem kot v Sloveniji morali spoprijemati s cenzuro. Na Poljskem in v drugih sovjetskih satelitih se je v času cenzure razvila aktivna scena ilegalnega samozaložništva, tako imenovana Bibuła. Pisati na Poljskem je pomenilo ustrezati cenzuri in pazljivo izbirati besede.
V romanu se ves čas omenja zvežčič… “Teža zvežčiča z rumenimi platnicami je večja kot kdaj koli prej.” Kaj je njegov skriti pomen?
V zvežčič je Dorota zapisala svoje pesmi. Ponazarja to resnico, o kateri je težko spregovoriti, preteklost, s katero se je težko sprijazniti.
O Ottu ̶ fotoreporterju, nemškem novinarju, ki je nekoč tekel za protestniki v Zahodni Berlin in v svoj objektiv ujel trenutek, ko zavpijejo proti vojni, sva nekaj že rekli … Zdaj bo nenadoma fotografiral kanclerja med podpisovanjem sporazuma … Otto nekako ostane z nami tudi, ko zapremo roman …
Z Ottom si deliva to, da sva v Varšavo šla naivna – jaz, ko sem roman naivno začela pisati z nekim površinskim znanjem določenih zadev, Otto pa s prepričanjem, da bodo na Poljskem dobrovoljno sprejeti. Zato lahko rečem, da sva se skupaj naučila marsikaj. Otto je optimist, čigar namere so dobre, je lik, ki se gleda proti prihodnosti, ki hoče biti v koraku s časom. Naučiti se mora marsičesa, je pa predvsem dobrosrčen in odprt.
Otto večkrat omeni, kako si je nekoč kupil prvi izvod Der Spiegla … Po svoje je vernik časopisnega vesolja … Dovoli mi, da te kot predstavnico mlajše generacije vprašam, imaš tudi ti afiniteto do časopisov?
Z veseljem prelistam kakšen časopis, čeprav priznam, da se to zgodi bolj redko. Članke prebiram predvsem na spletu, zadnje čase predvsem v tujih jezikih, imam pa veliko spoštovanje do dobrega novinarstva. Nekako so mi bolj pri srcu kakšne strokovne revije.
Dorotea je tista, ki verjame v kanclerja, ki se kesa. Ona je tista, ki ne more vedeti, ali kancler misli resno, ko skloni glavo in sklene roke. Ne more vedeti, ali je to le igra, izvrstna politična manipulacija v zagotovitev podpisa sporazuma. Prikaz nove Nemčije. Kaj lahko naredi literatura, česar politika ne more?
V politiki se stvari vrtijo okoli pridobivanja moči, zmage nad drugo stranko, prevlado, širjenje neke agende. Politika izziva, kot literatura, ampak osebno v literaturi ne vidim poskusov prevlade nad bralcem. Literatura bralcu daje prostor, da razišče sebe, da se za trenutek postavi v čevlje nekoga drugega, z njim najde skupno točko, kljub drugačnostim. Čeprav nas lahko politika gane, mislim, da se nas literatura dotakne na globlji, osebni ravni. Skratka, literatura nas premakne, globlje vase in hkrati v nekoga drugega.
“Rdečina plašča, packa na sredini sivin in črnin množice, se je premaknila do bara in naročila kar koli že.” To je Ottovo razmišljanje. Na kaj se navezuje?
Nanaša se na osebo, ki jo je videl ob kanclerjevem prihodu na letališču. Morda se mu najprej res zdi kot packa, spozna jo takrat, ko se sam ukvarja z največjimi dvomi. Pa vendar ta rdeča packa postane oseba, s katero lahko Otto iskreno spregovori, ko to najbolj potrebuje.
Izjemno pomembno in fascinantno se mi zdi, da je jezik sredstvo asimilacije, kako si zaobjela vse nemške in poljske izraze? In tudi sicer je tvoja pripoved poetična, počasna, izjemno pazljiva do medija, kot je jezik …
Jezik zame predstavlja pomemben del posameznikove identitete. Preko jezika izgradimo naše doživljanje sveta, naš notranji svet. Poljske in nemške izraze sem zaobjela ravno iz tega razloga. V svojem izvirniku mi delujejo bolj resnični bolj pristni. Poljščina mi je predstavljala večji izziv, saj poznam samo neke osnove, mi je pa jezik od nekdaj všeč. Nemščina mi je bila lažja, ker sem se jo učila. Poetičen slog pisanja pa mi je najbolj naraven, mislim, da lahko tako najbolje opišem, kar želim povedati.
Fascinantno je, kako si opisala množico … Morda kakšen nasvet, kako se tega lotiti?
Osebno mi je bilo v pomoč predvsem opazovanje ali pa razdelitev množice v neke enote. Znotraj množice se zmeraj dogajajo manjše interakcije, recimo, da se osebe pogovarjajo med sabo. Hkrati mi je zanimiv razmislek, kako prisotnost množice vpliva na vedenje posameznika, in obratno, kako lahko posameznik vpliva na vedenje množice.
Bi lahko rekla, da na koncu romana pride do sprave? Kaj sploh pomeni sprava? To, da naj bi Nemčija priznala predvojne meje Poljske, brskanje po zgodovini, razkrivanje zgodovine, ali sprava pomeni, da neki politik poklekne pred spomenikom, ali je sprava nekaj bolj intimnega? Pri spravi je vedno potrebno misliti tudi na nevidne žrtve, na matere, ženske, otroke …
Sprava zame ne pomeni zgolj priznanje krivde in sprejetja opravičila. Sprava pomeni tudi obljubo, da na preteklost ne bomo pozabili. Zavzema pa lahko veliko oblik. Mislim, da je nekaj bolj intimnega, kot pa uradni sporazumi. Za vsakega posameznika pomeni drugače. Florian se boji, da sprave nikoli ne bo dosegel. Otto se komaj začenja spravljati z zgodovino svojega naroda. Je proces, ki se ne končna pri enkratnih političnih gestah.
Se ob koncu romana obe strani ne toliko spravita, ampak pomirita sami s seboj? Misliš, da je sprava sploh realna možnost, tudi za tukajšnji prostor in tukajšnjo zgodovino?
Sprava lahko po mojem mnenju sledi dvema pogojema: prvič, da kriva stran sprejme odgovornost za svoja dejanja in naredi spremembo. Drugič, da je oškodovana stran pripravljena sprejeti opravičilo, ponovno zaupati. Mislim, da za spravo nismo vedno pripravljeni. Kot tudi ni vedno na mestu. Tako mislim, da se na koncu romana ne doseže sprave, ampak zgolj pomiritev. Vojna je takrat še vedno preblizu, za nekatere še vedno živa. Mogoče bo za nekatere zmeraj preblizu, kar je po mojem mnenju razumljivo. Sprave ne moremo prisiliti.
Nam lahko kaj več poveš o svojem novem romanu?
V novem romanu bom zgodovino uporabila predvsem kot kuliso za zgodbo glavnih likov, ki sta v moji glavi na zgodbo čakala vsaj kakšnih pet let. Spremlja Vero in Viktorja v iskanju izginule umetnine Verine babice. Ob tem raziskujem tematike umetnosti, kaj pomeni biti umetnik, prepletam jih tudi s tematiko duševnega zdravja in našim dojemanjem tega. Lahko rečem, da si tokrat dopuščam več umetniške svobode. Posebej me veseli to, da bom vanj vključila prekmurščino.
