“Nekega jutra sem se zbudila in te nisem več imela rada”
Per Petterson: Moški na mojem mestu (Litera, 2022)
Roman norveškega pisatelja Per Pettersona Moški na mojem mestu (Litera, 2022) je prežet s posebno melanholijo, v njem je mogoče najti občutke krivde, zvezane z resentimentom, ki jih stereotipno povezujemo s temačnim severom. Toda ker govorimo o mojstrsko spisanem delu, ki na način dolgih stavčnih struktur, in predvsem skozi detajle razkriva človeško identiteto, ki premaguje občutek razdrobljenosti, celo samomorilsko željo in tesnobo pred smrtjo, je to v resnici zelo berljiv roman. Pettersonovi moški, kot so zapisali v Los Angeles Times (Nina Renata Aron, februar 2022), nikoli niso bili preprosti. Pettersonov osmi roman, ki ga je poslovenila Marija Zlatnar Moe, pripoveduje zgodbo Arvida Jansena, 38-letnega pisatelja, očeta treh otrok, in ne več tako svežega ločenca. Nekega večera ga pokliče bivša žena Turid, ki joče v telefon in trdi, da ne ve, kje je. “To je bilo njeno življenje, ne najino,” pomisli Arvid, ki nam razkriva njuno nekoč skupno življenje. Vsakič, ko Arvid pomisli na Turid, se v njem pojavi nekakšen krč, skoraj avtomatično prekrije njeno posamičnost in s tem njeno telo, osebnost, z množico detajlov, ki zastrejo vsakršno možnost vrnitve k družinskemu življenju, ki je bilo na neki točki srečno, potem pa to ni bilo več.
Jasno je, da ima Petterson rad svojega junaka, čeprav ga ne poveličuje, pač pa je na delu dekonstrukcija. Ko Turid svojemu nekdanjemu možu reče, da si želi, da bi ostal, on začuti nenadno hrepenenje po njej, ne po takšni, kakršna je bila, ko sta bila skupaj, pač pa po takšni, kakršna je bila zdaj – ko je bil on močan in ona šibka. Pisatelj operira z različnimi časovnimi pasovi: sedanjostjo, v kateri skoraj filmsko sledimo Arvidu, ki tava med bari v Oslu in išče pozornost različnih žensk, z njimi presenetljivo hitro vzpostavi stik, zdi se celo, kot bi se jim skušal prepustiti v oskrbo, ali pa se vozi naokoli s svojo Mazdo oziroma sedi doma, kadi cigarete Blue Master brez filtra in posluša Mahlerjev pogrebni marš, katerega ritmi služijo kot zvočna predloga za neko strašno dvoumnost, ki jo Arvid nosi v sebi; potem so tu še fragmenti preteklosti, ki vdirajo v njegovo realnost. Ko Arvid večkrat ponovi stavek – “ko se je Turid poslovila”, imamo vendarle občutek, da Petterson želi izreči neko polemično razsežnost svojega junaka, ki pa se zaradi tega kakršen je, počasen, nezainteresiran, predvsem pa se mu stvari dogajajo, dokler se mu ne dogajajo več, in samo še strmi skozi okno, izmika resničnemu svetu. Na delu je designacija, ki je napolnjena z nekim stanjem stvari in to stanje stvari je praznina.
Arvid živi toliko kot v neresničnem svetu in bolj ko se trudi, da bi zapolnil manjko, ki ga nosi v sebi, bodisi je temu tako, ker ne pozna pravega razloga, čemu ga je Turid zares zapustila, še bolj verjetno pa je, da zaradi neke bolj temeljne nezmožnosti, da bi – kot pisatelj – izrazil vsebine, ki jih nosi v sebi, bolj se mu življenje izmika. Arvid izhaja iz tega, da je izredno težko proizvesti resnično podobo, ki bi jo bilo mogoče povezati s prav tako resnično besedo. Nekajkrat si resda pomaga z reminiscencami na druga pisateljska imena ali pa na prizore iz filmov, svojo vlogo v romanu pa oddigra tudi glasba, toda ves čas nas ta asociativna proza, ki pa ima zelo trdno vertikalo, opominja, da je v fokusu neko splošnejše stanje (junaka), ki najlepše pride do izraza v poetičnih pasažah, ko se zdi, da tekst nekako zalebdi ali pa, da dogajanje opazujemo iz zraka; ali pisatelj skuša poudariti moč neresničnega, recimo tudi moč samega pisateljskega procesa, je stvar ugibanja, še bolj pa je stvar ugibanja, ali je Petterson v romanu skušal uprizoriti razpad “moškosti”, saj je junak izpraznjen izkazovanja dominantne vloge. Vse ženske s katerimi prihaja v stik oziroma dekleta od njega pričajujejo več akcije, celo uporništva, toda Arvid je zazrt nekam vase in so mu pomembne stvari, ki jih ne pozna pojasniti; preteklost, posebej tragična usoda njegovih družinskih članov se mu vrača kot prikazen.
“Kdo je ženska, ki me je držala za roko?” se vpraša, ko se zbudi iz svojih sanj. Občuti celo žalost, da trdna roka, ki ga je držala v sanjah, ni bila Turidina. Za hip nas celo zmede: “Turid na območju sanj ni obstajala, ampak v resničnosti,” zapiše. “V budnosti je napolnila vse prostore, napolnila je jutro in večer, tam je napolnila vzhod in zahod.” Tisto, kar je bilo prej zamolčano, na plano pride na drug način – Turid je Arvida zapustila, ker se je nekega jutra prebudila in ugotovila, da ga nima več rada. Arvid se je torej od njenega odhoda začel samoopazovati, postal je gledalec samega sebe, popisuje preizkušnje, pred katere je postavljen. Dalo bi se reči celo, da se loči od sebe in da je tisti, ki ga vidi onstran zavese dnevne svetlobe, njegov resnični jaz, medtem ko je njegov tukajšnji jaz le nekakšen odsev. Arvid si v tem opazovanju izmisli celo teorijo: Turidin odhod si razlaga s tem, da pripadata različnima svetovoma. “Le kaj imajo barviti, česar jaz nimam?” se vpraša. Barviti so imeli Turid. In kdo so barviti? Ljudje, ki nosijo barvita oblačila, ki na veliko gestikulirajo, in namesto klasične glasbe poslušajo pop.
Dekletu, ki leži na kavču in kadi, pravi, da barviti ne morejo biti njeni prijatelji, saj sicer ne bi sama in žalostna posedala na balkonu. Toda potem nas Arvid opomni še na nekaj: barviti pripadajo meščanskemu svetu, imajo meščansko samozavest. “In le kaj sem bil jaz zanjo, jaz sem bil tisti, ki ga lahko poljubiš in pač odideš,” pomisli Arvid in jasno je, da tekst sredi nalaganja vseh teh resničnosti vsebuje tudi določen emancipacijski moment- ne samo v smislu razrednosti in pripadnosti junaka delavskemu razredu, pač pa tudi v smislu popisovanja norveškega podeželja, ki je Arvidu očitno bližje od Osla, v katerem je živel družinsko življenje.
Petterson je do te mere profiliran avtor, da namesto o “ženskem” in “moškem” polu, raje spregovori o bistveni človeški podobnosti in bližini, oziroma o razlikah in razdaljah. Ljubitelji Pettersona, ki je od romana Konje krast, ki ga je napisal leta 2003 in za katerega je prejel številne nagrade, nazadnje International IMPAC Dublin Literary Award, New York Times pa ga je leta 2007 uvrstil tudi med deset najboljših leposlovnih del, bodo Arvida zagotovo prepoznali. Ta je namreč v središču večine njegovih knjig. Arvidovo življenje je na nek način podobno Pettersonovemu: avtorjevi starši in brat so umrli v požaru na trajektu, ki je leta 1990 terjal 159 življenj. O Arvidu pa je Petterson leta 2009 za Guardian povedal: »On ni moj alter ego /…/. Zgodijo se mu stvari, ki bi se lahko zgodile meni, pa se niso.”
Vsakršen poskus prizmeljitve se torej izneveri, k čemur svoje doda tudi Arvidova samoironija. Navsezadnje ločitev in nezadovoljstvo nista nič posebnega, bolj gre za to, da se Arvid predaja pasivizmu, ki meji že na samodestruktivnosti, pri čemer nad celotnim dogajanjem ali pa nedogajanjem, visi nedavna groza: smrt štirih članov Arvidove družine v požaru na trajektu.
Zanimivo je, kako Petterson, in kljub že omenjenemu pasivizmu, svojega junaka ves čas poganja naprej: v romanu Moški na mojem mestu, ki bi ga lahko prebirali tudi kot roman ceste, se junak ves čas premika – bodisi s svojo Mazdo, bodisi z vlakom ali avtobusom oziroma taksijem, kot da s tem potrjuje Arvidovo identiteto in željo, ki jo on sam zanika. “Vse odhaja in vse izginja in jedro v meni ne drži ničesar in vse se rahlja,” pomisli odtujeni Arvid, ki ne ve, zakaj počne stvari, ki jih počne. “Sredi prazne žareče ceste sem tudi jaz izgubil sebe in sem postal nekdo drug, kot sem bil prej, postal sem drug oče,” pomisli Arvid malo za tem, ko mu starejša hči sporoči, da s sestrama ne bo več prihajala k njemu. Arvid je prizadet, vendar dekletom ničesar ne očita.
O njih piše celo s posebno nežnostjo, čeprav je jasno, da stvari pušča v zamolku. “Ves čas sem imel občutek, da mi hoče nekaj povedati, ampak potem ni rekla nič,” pomisli na izletu z Vigdis, ki od treh hčera najbolj izstopa in spričo Arvidovih ponesrečnih ljubezenskih razmerij, postane njegova gravitacijska točka. Arvid, ki prehaja meje, pa ne samo geografske, pač pa tudi narativne, Moški na mojem mestu je namreč roman, ki na izjemno subtilen način demonstrira prekrivanje mnogoterih prostorov in časov, namreč išče nekaj česar bi se oprijel. Morda je eden od vrhuncev romana ravno prepoznanje, da njegovo čustveno stanje ni žalost, pač pa naveličanost. Naveličan je vsega, vključno s puncami. “In takrat so se mi odpovedale.”
Roman doživi preobrat ob koncu, ko najstarejša hči Vigdis potrebuje njegovo pomoč. Instrumentalistično branje bi predpostavilo, da je Pettersonov roman tudi poskus prezentiranja posledic, ki jih utegne ločitev imeti na otroka. Turvid, ki je bila tista, ki je iz tega zakona odšla, pri čemer izvemo zelo malo o njej, le tu in tam kakšen indic, nov avtomobil, nov plašč, nobene gube na njenem obrazu, zaradi česar skupaj z osrednjim junakom predpostavimo, da si je našla drugega moškega, odloči, da lahko Arvid naredi tisto, česar ni mogel narediti nihče drug. “Breme je zdaj ležalo na mojih ramenih,” prizna Arvid, ki na psihiatričnem oddelku, kamor je odpeljal šestnajstletno Vigdis, pomisli, da je krivda na njem. “Jaz sem kriv, očitno, to so mislili vsi v tistem prostoru, to sem lahko čutil, ampak česa natančno sem kriv, pa nisem ugotovil.” S tem ko Arvid prevzame odgovornost za razpadlo razmerje, ko sprejme, da je bil vse to zanj test, se zdi, kot da se je v njegovem krčevitem življenju nekaj odprlo, ali pa celo, da se je postavil na pravo stran. Ob vsem spominjanju, puščanje dogodkov iz preteklosti v sedanjost, Arvid prepozna, da se mora življenje “utelesiti”, da ga je mogoče prepoznati kot realnega; tista neznana stvar, ki je surovo vdrla v njegovo življenje, naj bo to ločitev ali smrt njegovih bližnjih, je premagana, in ko roman zaključi s stavkom: “Vigdis, kurc gleda vse skupaj, greva s taksijem na Skjetten. Saj sem vendar pisatelj, kup denarja imam,” pomislimo, kakšen mojster je Petterson in kakšno moč ima njegova umetnost!
