Fotografija: Teatri Kombëtar i Operas dhe Baletit; Narodno gledališče opere in baleta v Tirani (največja in osrednja institucija za opero, balet in klasično glasbo v Albaniji, kjer je potekal ALF)
Tirana, junij 2025
Drugi dan mednarodnega foruma Anna Lindh Foundation (ALF), je postregel z razpravo, ki je deloval kot politični in moralni poziv. V dogodku z naslovom Bridging Cultures and Religions in the Euro-Mediterranean Region: Reflecting on the UNAOC Two Decades of Dialogue for Humanity, ki je potekal v sodelovanju z Zavezništvom civilizacij Združenih narodov (UNAOC), so sodelovali nekdanji voditelji držav, visoki diplomati in predstavniki civilne družbe – z namenom, da preučijo, kako daleč smo prišli z dialogom med kulturami in religijami, ter kaj še moramo storiti, da bi dialog postal temelj politike, ne pa njen dekorativni dodatek.
Dialog kot odločitev, ne kot retorična gesta
Razpravo je odprl nekdanji grški premier George Andreas Papandreou. Spomnil je na trenutek, ko je sodeloval v procesih pogajanj. »Odločitev za mir mora biti zavestna,« je dejal. Spomnil je, da politika ni tekmovanje v prevladi nad sogovornikom, temveč sposobnost poslušanja in argumentacije – sposobnost videti drugega kot sogovornika, ne nasprotnika.
Razpravo je odprl nekdanji grški premier George Andreas Papandreou . Spomnil je na trenutek, ko je sodeloval v procesih pogajanj. »Odločitev za mir mora biti zavestna,« je dejal.
Podobno je razmišljal tudi nekdanji član predsedstva BiH Mladen Ivanić, ki je opozoril, da se politiki prevečkrat ravnajo po logiki ponovne izvolitve, ne pa dolgoročne odgovornosti. »Pred tridesetimi leti smo v Bosni izgubili tri odstotke prebivalstva, štirideset odstotkov se jih je izselilo. Danes vemo: vojna ne vodi nikamor. A sporočilo Bosne se še vedno ne sliši dovolj glasno.«
Tudi Egemen Bağış, nekdanji turški minister za evropske zadeve, je opozoril, da EU kljub vsemu ostaja prostor, ki mora zagotavljati mir – čeprav je ta v zadnjih letih vse bolj ogrožen. »V Evropi se znova povečuje vlaganje v orožje. Zakaj? Evropa je bila ustvarjena za mir, ne za vojno,« je dejal in opozoril, da diskriminacija, islamofobija in rasizem predstavljajo resnične grožnje enotnosti.
»We, the Mediterranean People« – spomin na Barcelonski proces
Razprava se je neizogibno dotaknila tudi dediščine Barcelonskega procesa – ključne politične pobude, ki se je začela leta 1995 v Barceloni in skušala vzpostaviti območje miru, stabilnosti in skupne blaginje med državami Evropske unije in državami južnega in vzhodnega Sredozemlja. Prof. Michele Capasso, predsednik Fundacije Mediterraneo, je spomnil, da je bila takratna vizija konkretna: vključevala je politike, civilno družbo, medije, mlade in zasebni sektor.
Razprava se je neizogibno dotaknila tudi dediščine Barcelonskega procesa – ključne politične pobude, ki se je začela leta 1995 v Barceloni in skušala vzpostaviti območje miru, stabilnosti in skupne blaginje med državami Evropske unije in državami južnega in vzhodnega Sredozemlja
»Danes imamo Srebrenico, imamo mrtve v Sredozemskem morju. Kaj se je zgodilo z idejo skupne usode? Zakaj dovoljujemo, da velike sile določajo našo prihodnost?« se je vprašal. Po njegovem mnenju se je politika odmaknila od civilne družbe, izgubila stik z mladimi in prepustila prostor populizmu. Spodbudil je premislek o tem, kaj pomeni biti prebivalec sveta, ne le državljan neke države.
Barcelonski proces, ki se je kasneje razvil v Unijo za Sredozemlje (UfM), je bil eden redkih poskusov, da se Evropa in MENA regija povežeta ne le ekonomsko, temveč tudi kulturno in politično.
Med vsakdanjimi ljudmi in jedrskim orožjem
V razpravi je bilo slišati tudi ostre kritike globalnega sistema moči. »Nesmiselno je, da se velike sile igrajo z jedrskim orožjem. Imamo znanje, vire in pogum. Sami moramo zagotoviti mir,« je dejal Capasso.
Ivanić je bil jasen: »Mladi morajo postati aktivnejši, si vzeti besedo. Če bodo dialogi ostali domena elit, potem se bomo znova vrteli v spirali izključevanja.«
Ob tem je izpostavil, da se v Evropi pogosto govori o dialogu, a se le redko zares prakticira. »Prevečkrat je mir prisoten samo simbolno. A prav tam, kjer se ljudje zares srečajo, se začne mir,« je sklenil.
Bosna kot glas spomina, razuma in solidarnosti
Sporočilo razprave je jasno: Evropa, ki je pozabila, zakaj je bila ustanovljena. Politika, ki se ukvarja z lastnimi reitingi, in diplomacija, ki je odmaknjena od vsakdanjih zgodb, ne bosta preprečili novih konfliktov. Bosna, kot država, ki je sama nekoč prestopila iz vojne v mir, ima pri tem posebno odgovornost – biti glas spomina, razuma in solidarnosti.
Bosna, kot država, ki je sama nekoč prestopila iz vojne v mir, ima pri tem posebno odgovornost – biti glas spomina, razuma in solidarnosti.
Forum je odprl prostor za pomembna vprašanja: Kaj pomeni biti Evropejec ali Evropejka danes? Ali imamo pogum, da verjamemo v dialog tudi takrat, ko se zdi skoraj nemogoč? In končno – kdo bo zagotovil mir, če ne mi sami?
