Fotografija: Sinja Sita Ouattara (ALForum)
Tirana, 20. junij 2025
V času, ko se mednarodni forumi pogosto spreminjajo v platforme monologa, je 20. junija v Narodnem gledališču opere in baleta v Tirani zazvenelo nekaj drugačnega. Pogovor, ki ni bil zaznamovan s protokolom, neposreden in resničen. Mladi, vključeni v program Mediterranean Youth in Action, ki ga vodi Fundacija Anna Lindh, so spregovorili o tem, kar jih zadeva.. Odpirali so vprašanja vloge kulture, mobilnosti, pravičnosti, zaupanja. In predvsem vprašanje: ali je dialog še vedno mogoč – in komu je zares namenjen?
V osrčju razprave ni bila politika, temveč človeška izkušnja. Vsi zbrani – od predsednice fundacije, Princesa Rym Ali, do visokih predstavnikov Evropske komisije, kot je Stefano Sannino, in mladih predstavnikov civilne družbe – so se srečali v istem prostoru, kjer je bilo rečeno, da je kulturni dialog osnova vsega. In če želimo prihodnost, ki bo pravična in skupna, jo moramo začeti graditi z ljudmi.
»Pogovor je lep primer, kako se lahko odvija medkulturni dialog. Ta mora biti koristen za civilne družbe,« je v uvodnem nagovoru poudarila Princesa Rym Ali, predsednica fundacije Anna Lindh. Njena izjava nosi ključno sporočilo – kultura, dialog in mobilnost morajo znova postati srce evrosredozemskih odnosov. Ne kot abstraktni ideali, ampak kot konkretna politična in družbena praksa.
Princesa Rym Ali je spomnila na temelje, iz katerih je vzklila ideja evrosredozemskega partnerstva – na pravičnost, sodelovanje in človeško dimenzijo. Obenem je opozorila, da je pristop »od ljudi k ljudem« prevečkrat zasenčen z geopolitičnimi kalkulacijami in varnostno logiko. Danes, ko se ob robovih Sredozemlja znova poglabljajo razpoke, narašča polarizacija in z njo nezaupanje do Evropske unije, je še toliko pomembneje, da se ta okvir revitalizira. »People-to-people approach« mora znova postati nosilni steber.
Danes, ko se ob robovih Sredozemlja znova poglabljajo razpoke, narašča polarizacija in z njo nezaupanje do Evropske unije, je še toliko pomembneje, da se ta okvir revitalizira. »People-to-people approach« mora znova postati nosilni steber.
Fundacija Anna Lindh nima vseh odgovorov, vendar skuša iznajti orodja. Že dvajset let deluje kot največja mreža civilne družbe v Sredozemlju. Povezuje akterje iz različnih držav – med njimi tudi tistih, ki so pogosto pozabljene. »Svojo prisotnost širimo tudi v Sirijo. Gradimo znanje, povezujemo ljudi in razvijamo nove prakse sodelovanja,« je dodala Princesa Rym Ali. In pri tem so – brez izjeme – v ospredju mladi.
Ti niso le prihodnost, temveč pogoj sedanjosti. »Mladi ljudje po vsem Sredozemlju razvijajo različne pristope k preprečevanju konfliktov. S svojimi praksami iščejo enakovredno sodelovanje – skozi kulturo, umetnost, raziskave in medosebne izmenjave.« Toda za to potrebujejo več kot priznanje. Potrebujejo dostop, sredstva, vizume.
»Tudi na ALF Forumu so nekateri povabljeni ostali doma – zaradi administrativnih ovir. To so meje, ki jih moramo začeti presegati.«
»Tudi na ALF Forumu so nekateri povabljeni ostali doma – zaradi administrativnih ovir. To so meje, ki jih moramo začeti presegati.«
i»Prosim, poslušajmo mlade. In jih opolnomočimo. Vse, kar prosijo, je, da imajo orodje za delovanje,« je dejala Princesa Rym Ali. Na ta način je odprla poglobljeno diskusijo, kjer je beseda tekla o tem, ali bomo kot regija – in kot družba – znali stopiti onkraj simbolnega delovanja ter kulturo, dialog in mobilnost postaviti tja, kamor sodijo: v središče.
Iz vizije v akcijo – kako dialog postane praksa
Na to sporočilo se je neposredno navezal Stefano Sannino, generalni direktor za Bližnji vzhod, Severno Afriko in Zaliv pri Evropski komisiji. Skušal je preseči diplomatske okvirje in poudaril, da si želi več kot le ohraniti status quo.
Stefano Sannino, Generalni direktor za Bližnji vzhod, Severno Afriko in Zaliv pri Evropski komisiji. Vir: alf.website
»Všeč mi je ideja, da ima EU transformativno vlogo, a ta se mora uresničiti skozi prakso. Ne skozi prazno govorjenje o politikah, ampak z ustvarjanjem politik, ki delujejo na terenu.«
»Všeč mi je ideja, da ima EU transformativno vlogo, a ta se mora uresničiti skozi prakso. Ne skozi prazno govorjenje o politikah, ampak z ustvarjanjem politik, ki delujejo na terenu.«
Sannino je poudaril razliko med politično retoriko in policy-based pristopi. Fundacijo Anna Lindh vidi kot unikatno nevtralno platformo, ki omogoča delovanje onstran vsakodnevnih političnih trenj. »Na politiko gledamo z distance, da bi lahko ustvarili akcije, ki učinkujejo. In učinek nas zanima zdaj – ne jutri.«
To izhodišče je evropsko delegacijo pred dvajsetimi leti vodilo k spremembam. Ni šlo več za zasnovo projektov iz pisarn v Bruslju, ampak za delovanje na terenu in poslušanje lokalnega prebivalstva. »Začeli smo iz nič. Govorili smo z ljudmi. Hodili smo do njih in jih spraševali: Kaj želite? Kaj potrebujete?« In iz teh pogovorov so izhajali konkretni predlogi – med njimi je nujno nasloviti tudi vprašanje viz in mobilnosti. To ni administrativno vprašanje, temveč človeško vprašanje, ki zareže v srž enakopravnosti.
»Človeška dimenzija je ena od prioritet naše organizacije,« je dejal. Ob tem je izpostavil še en ključen vidik: demografijo. Sredozemski prostor je mlad – statistično in kulturno. In če naj Evropa ostane relevantna partnerica regije, mora to dejstvo razumeti ne kot breme, ampak kot potencial. »Mladi so v središču našega zanimanja. In če želimo dolgoročno stabilnost, moramo investirati v njihove ideje, njihove povezave, njihove načine reševanja konfliktov.«
Sredozemski prostor je mlad – statistično in kulturno. In če naj Evropa ostane relevantna partnerica regije, mora to dejstvo razumeti ne kot breme, ampak kot potencial.
Ob tem se je Sannino dotaknil tudi finančnega aspekta. Voda, kmetijstvo, krožno gospodarstvo – to so področja, kjer se lahko iz idej porajajo konkretne spremembe. Vendar to ni nekaj, kar bi Evropa želela vsiliti – nasprotno. »Ne gre za to, kaj si mi želimo delati na tem območju, ampak kaj lahko naredimo skupaj z vami.«
Zato si Sannino želi, da bi se fundacija še tesneje povezovala s privatnim sektorjem. Kulturni projekti, ki imajo vizijo in so lokalno zasidrani, lahko privabijo tudi finančna sredstva. »Dobre ideje prinesejo denar. Povejte mi, kje delujete – pomagal vam bom poiskati prave poti za vašo skupnost.«
Kako torej iz koncepta mobilnosti ustvariti pogoje za enakopraven dialog? Kako se lotiti izzivov varnosti, ne da bi pri tem žrtvovali človekove pravice? Kako ponovno osmisliti partnerstvo, v katerem Evropa ne vodi, ampak posluša, sodeluje in omogoča? To niso vprašanja prihodnosti, pač pa sedanjosti, je poudaril Sannino.
Videti drug drugega – in začeti pri tem, kar nas povezuje
Besedo je nato prevzela Eliane El Haber, članica mladinskega svetovalnega odbora fundacije Anna Lindh, ki prihaja iz Libanona. »Želela sem si prostor. Prostor v kulturi. Prostor, kjer bi lahko bila slišana,« je dejala uvodoma.
Opozorila je na tisto, kar pogosto pozabimo: da smo vsi človeška bitja. »Ko govoriš z ljudmi – iz oči v oči – ugotoviš, da imamo veliko skupnega. In da razlike, ki jih sicer vidimo kot nepremostljive, postanejo mostovi.«
Eliane El Haber, Članica mladinskega svetovalnega odbora ALF Vir: alf.website
Refleksijo je podkrepila z naslednjo metaforo: »Predstavljajte si dva človeka, ki sedita v Parizu in se pogovarjata o drugih kulturah. Diskutirata o idejah, si pripovedujeta zgodbe. Zakaj je to pomembno? Ker se učimo drug od drugega. In ker dialog deluje.«
V času, ko se regija sooča s številnimi izzivi, se Eliane ni zatekala k floskulam, pač pa je skušala prodreti globlje: »Razlog za nasilje je, da ne vidimo drug drugega kot ljudi. Ne vidimo drugega kot soseda, kot brata, kot sočloveka. Kultura je tista, ki nam lahko vrne to zmožnost – da se spet prepoznamo.«
V času, ko se regija sooča s številnimi izzivi, se Eliane ni k floskulam, pač pa je skušala prodreti globlje: »Razlog za nasilje je, da ne vidimo drug drugega kot ljudi. Ne vidimo drugega kot soseda, kot brata, kot sočloveka. Kultura je tista, ki nam lahko vrne to zmožnost – da se spet prepoznamo.«
In ravno zato ima kultura – kot je že poudarila Princesa Rym Ali – središčno vlogo. Nima zgolj simbolične vloge, ampak deluje kot temeljna infrastruktura za sobivanje. Kultura kot prostor, kjer se ljudje učijo drug od drugega. In kot prostor, kjer ni nujno, da se strinjamo, a se vseeno zavežemo dialogu.
Eliane je odpirala – prostor, kjer človeškost ponovno postane skupna vrednost. In v tem smislu nas je spomnila, da lahko šele, ko v drugem zagledamo sočloveka, zares začnemo govoriti o miru.
Ko postanejo zgodbe most – in ne orodje razkola
Diskusijo je nato povzel Abdulatif Sleibi, udeleženec programa Mediterranean Youth in Action (Sredozemska mladina v akciji) in analitik pri organizaciji PAX for Peace. Njegov nagovor je preusmeril perspektivo. »Z vprašanjem varnosti sem se začel ukvarjati, ker varnost ni le odsotnost nasilja. Varnost pomeni, da si slišan. Da si priznan. Da obstaja prostor, kjer tvoje izkušnje štejejo.«
Abdulatif Sleibi, program ALF Mediterranean Youth in Action, višji analitik podatkov pri organizaciji PAX for Peace. Vir: alf.website
Deluje znotraj organizacije, ki si prizadeva za mir, a ta mir se ne gradi v praznem prostoru. Graditi se mora iz lokalnih kontekstov, iz vsakodnevnih napetosti, krivic in upov. »Pomembno je, da se osredotočamo na lokalne partnerje. Strategije, ki bodo uspešne, so tiste, ki so zakoreninjene v realnosti ljudi. Tistih, ki nosijo posledice odločitev in napačnih interpretacij politikov.«
Ob tem je opozoril še na eno raven nevarnosti in to so dezinformacije. »Med nami krožijo napačne pripovedi. Ko govorimo o Palestini na primer, a pogosto slišimo zgodbe, ki niso v celoti resnične. In če ne poznamo dejstev, ne moremo delovati etično. Ne moremo izgrajevati miru.«
Ob tem je opozoril še na eno raven nevarnosti in to so dezinformacije. »Med nami krožijo napačne pripovedi. Ko govorimo o Palestini na primer, pogosto slišimo zgodbe, ki niso v celoti resnične. In če ne poznamo dejstev, ne moremo delovati etično. Ne moremo graditi miru.«
Zato je Abdulatif poudaril moč pripovedi. Ne v propagandnem smislu, ampak kot priložnosti: »Zgodbe imajo težo. In partnerstvo – pravo partnerstvo – je prostor, kjer se zgodbe ne izključujejo, ampak poslušajo.«
Ko je bilo govora o partnerstvu, se je merilo na enakovredno sodelovanje, kjer mladi postanejo sogovorniki. »Aktivno predstavljam mlade – posebej v sredozemski regiji. Verjamem, da so spremembe mogoče. A samo, če jih gradimo skupaj. In samo, če so temelji teh sprememb resnični.«
Poudaril je, da ni mogoče ločiti miru od resnice, varnosti od priznavanja. Če se sprašujemo, kako naj dialog postane del rešitve, potem mora biti zgrajen na poslušanju tistih, ki že dolgo govorijo – a so jih drugi šele zdaj pripravljeni slišati.
Glasovi, ki manjkajo – in tisti, ki vztrajajo
Nazih Toubal, projektni vodja in raziskovalec, ki prihaja iz Alžirije in živi v Španiji, je spregovoril o migracijah: »Nekateri moji kolegi danes niso tukaj. Njihovi glasovi in zgodbe so morda pomembnejši od naših. A niso mogli priti. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zaradi omejitev. In to ni pravično.«
Nazih Toubal, Prejemnik sredozemskega mladinskega programa ALF, vodja projekta (REVOLVE) in raziskovalec (Avtonomna univerza v Barceloni) Vir: alf.website
Nazih je od svojega četrtega leta živel v sedmih različnih državah. Kot je povedal, ga je prav izkustvo mobilnosti naučilo, da (ne)pripadnost ni samoumevna, a je hkrati dragocena: »Ostal sem povezan s Sredozemljem. In to mi pomeni ogromno. To je moj dom, četudi je razpršen.«
Zdaj kot raziskovalec ve, da kultura, okolje, tehnologija – karkoli počnemo – ne more obstajati brez dialoga. »Mobilnost je način komunikacije. Premikanje ni razkošje, ampak temeljna potreba družb, ki se želijo razumeti. Če se ne moremo srečati, kako naj se poslušamo?«
»Mladi raziskovalci nimamo enakih možnosti. Nekateri kolegi ne morejo potovati. Ne morejo predstaviti svojih idej. Kako naj govorimo o enakovrednem Sredozemlju, če niso slišani vsi?«
»Mladi raziskovalci nimamo enakih možnosti. Nekateri kolegi ne morejo potovati. Ne morejo predstaviti svojih idej. Kako naj govorimo o enakovrednem Sredozemlju, če niso slišani vsi?«
Denia Nicolas – mladinska delavka in voditeljica, ki je odrasla med jeziki, kulturami in se posledično čuti izkoreninjeno, je opozorila na izkušnjo nepripadanja. Njena mati je begunka, kar je, kot je sama povedala, »oblikovalo izkušnjo sveta.« Ta razpršenost, občutek izključenosti, je postal njen notranji kompas.
Denia Nicolas, Prejemnica programa ALF Mediterranean Youth in Action; strokovnjakinja za delo z mladimi in vključevanje skupnosti Vir: alf.website
»Ko sem pri svojih dvajsetih začela raziskovati, sem ugotovila, da pripadam skupnosti ljudi, ki se nahajamo v vmesnem prostoru. Ter da iščemo prostor, kjer nas bodo jemali resno.« Namesto da bi iskala zaposlitev in uresničitev v velikih mednarodnih organizacijah, se je odločila za ustvarjanje varnih prostorov. Krajev, kjer lahko padeš, se pobereš. In preživiš.
Denia Nicolas ne romantizira svojega dela. »Ukvarjamo se z birokracijo, s pomanjkanjem sredstev, s pomanjkanjem zaupanja. Smo podplačani. A še vedno trdo delamo.«
In to delo ni samo reakcija na obstoječo realnost. Je vizija. »Mladi si zaslužijo skupnosti. Priložnosti. Veselje. Ne gre za to, da nekdo drug definira prostor in nas povabi vanj. Gre za to, da prostor ustvarimo skupaj.«
In to delo ni samo reakcija na obstoječo realnost. Je vizija. »Mladi si zaslužijo skupnosti. Priložnosti. Veselje. Ne gre za to, da nekdo drug definira prostor in nas povabi vanj. Gre za to, da prostor ustvarimo skupaj.«
Denia Nicolas je glas mladih, ki ne čakajo na dovoljenje. Ki že gradijo. Ki že vodijo. In ki vedo, da prihodnost ni nekaj, kar bo prišlo od zgoraj – ampak nekaj, kar že vznikne tam, kjer so slišani vsi. Tudi tisti, ki so prevečkrat ostali zunaj.
»Kaj je v središču človeškega zanimanja?« – Opomin k zaupanju
Princesa Rym Ali je potem spregovorila kot soudeleženka procesa, ki se ne dogaja v zaprtih sobah, temveč v življenjih posameznikov. »Takšne diskusije dajejo smisel tovrstnim forumom,« je dejala. Poudarila je tudi tisto, kar je bilo med vrsticami že mogoče slišati – obžalovanje zaradi odsotnih nekaterih povabljenih. »Žal mi je, da določeni kolegi niso mogli biti prisotni. Vem, da gre za pravni kontekst, za postopke. A to ne spremeni dejstva: njihovi glasovi manjkajo.«
S tem je opozorila na strukturo neenakosti, ki še vedno določa, kdo sme sodelovati v dialogu – in kdo ostaja zunaj njega. »Vsi vaši pogledi in prispevki so pomembni. Upam, da lahko delujemo v skupno dobro.«
Nato se je vrnila k tistemu, kar presega konkretne teme mobilnosti, kulture ali vizumov – k vprašanju vrednot. »Kaj je v središču človeškega zanimanja?« Poudarila je, da verjame v tiste vrednote, na katerih je bila fundacija Anna Lindh zasnovana: pravičnost, dostojanstvo, medsebojno spoštovanje.
Nato se je vrnila k tistemu, kar presega konkretne teme mobilnosti, kulture ali vizumov – k vprašanju vrednot. »Kaj je v središču človeškega zanimanja?« Poudarila je, da verjame v tiste vrednote, na katerih je bila fundacija Anna Lindh zasnovana: pravičnost, dostojanstvo, medsebojno spoštovanje.
»Pomembno je, da se mladim zaupa,« je zaključila. Ne gre za popuščanje ali prijazno ali celo pokroviteljsko potezo, temveč za nujen politični in etični korak. Brez tega zaupanja – brez prostora, kjer mladi niso samo povabljeni, ampak tudi slišani in pooblaščeni – ni dialoga, ni partnerstva, ni prihodnosti.
Migracije kot prostor za srečanja – ne kot razlog nadzora
Stefano Sannino je ponovno spomnil, da je pomembno pozorno spremljati civilna gibanja na terenu. Verjame namreč, da so šele tako mogoče spremembe.
»V neki točki je pomembno, kako se ta gibanja povežejo s politiko. Politična participacija ni dodana vrednost. Je pogoj za demokratizacijo družbe.«
Izjava ni delovala kot prazna fraza, pač pa kot temeljna postavka razmisleka o mobilnosti.
Tu se je ponovno oglasil Nazih Toubal: »Rad bi spregovoril o migracijah,« je dejal. »Ta beseda je danes obtežena. Ima negativni prizvok. Posebej, ko govorimo o migracijah iz globalnega juga na globalni sever.«
Tu se je ponovno oglasil Nazih Toubal: »Rad bi spregovoril o migracijah,« je dejal. »Ta beseda je danes obtežena. Ima negativni prizvok. Posebej, ko govorimo o migracijah iz globalnega juga na globalni sever.«
Nazih je govoril kot pričevalec realnosti, ki je prepogosto izbrisana. »Migracije vidimo v luči ekonomije in varnosti. Toda migracija je najprej izmenjava. Je način, kako so se družbe od nekdaj razvijale. In to se dogaja na način mobilnosti. Kajti mobilnost je bistvo dialoga.« A dialog je vse bolj onemogočen. »Danes se osredotočamo na nadzor meja, na prisilno delo. In s tem spregledamo tisto, kar je zares dragoceno – medčloveško izmenjavo.«
Govoril je o mladih, o raziskovalcih, o ekspertih, »ki imajo znanje in voljo, a jim je onemogočeno sodelovanje, ker prihajajo z napačne strani meje.« Vendar ni bil le kritičen. Ponudil je tudi konkretne rešitve in izpostavil tri točke, ki so nujne, če želimo resno govoriti o mobilnosti: Poenostavljeno in pravično izdajanje viz; širitev področja delovanja programov, kot je ALF mobilnost; zagotovitev stabilnega financiranja za izmenjave.
Nazih ni govoril o privilegijih. Pač pa o pogojih, v katerih bo dialog mogoč. »Učitelj iz Hrvaške in inženir iz Alžirije morata imeti možnost, da sedeta skupaj nekje v Mediteranu. In da si izmenjata ideje. Misli. Skupno človeškost.«
Ob tem je Sannino dodal: »Ko nekomu preprečimo prihod, ne izgubi le ta oseba. Izgubi tudi Evropa. Izgublja talente, možnosti, prihodnost, kakršna bi lahko bila.«
Tako sta se v tej točki politika in praksa ponovno srečali. Ne kot nasprotji, temveč kot zaveznici. Če bomo znali mobilnost razumeti kot pravico do srečevanja, potem bo Evro-sredozemska regija več kot le geografski prostor. Postala bo prostor, kjer se lahko gradi prihodnost – in to s skupnimi močmi.
Mladi, ki že delujejo, kljub izključenosti
Denia Nicolas je podala iskreno in neposredno kritiko družbe, ki govori o vključevanju, a v resnici izključuje. »Mladi so pogosto vabljeni, naj spregovorijo, vendar se jim ne zaupa. Še posebej tistim iz migrantskega ali delavskega ozadja, ki jim sistem odreka vizume in možnosti.«
Denia Nicolas je podala iskreno in neposredno kritiko družbe, ki govori o vključevanju, a v resnici izključuje. »Mladi so pogosto vabljeni, naj spregovorijo, vendar se jim ne zaupa. Še posebej tistim iz migrantskega ali delavskega ozadja, ki jim sistem odreka vizume in možnosti.«
Ob tem je opozorila, da sama kljub temu ostaja privilegirana – ker govori izvrstno angleščino, ker lahko dela, čeprav je podplačana. »A ne smemo govoriti o vključevanju, če tega ne izvajamo. Kultura ni simbol. Je jezik preživetja. Je način, kako ustvarjamo prostore varnosti.«
Njeno ključno sporočilo: potrebno je investirati v mlade, ki že zdaj delujejo na terenu. Tudi če niso prepoznani – delujejo. In bodo delovali še naprej.
Eliane El Haber je ob tem izpostavila odgovornost institucij: »Če nekaj obljubimo, moramo to tudi uresničiti. Preveč je tistih, ki bi morali biti tukaj – pa jih ni. Vzeli smo jim priložnosti, da bi razvijali svoje ideje.«
Po njenem prepričanju je medkulturna izmenjava pogoj za mir, ne le dodatna vrednota.
Abdulatif Sleibi pa je razpravo sklenil z opozorilom, da dialog in človekove pravice nista več sekundarni vprašanji. S konkretnim podatkom – danes 70 % mladih ne zaupa institucijam – je skušal pokazati, da je čas, da se mladi začnejo odzivati. »Nahajamo se v posebnem trenutku. Kulturna mobilnost je ključna. Če želimo varnost, moramo vlagati v dialog, v lokalne pobude. Organizacije, kot je Anna Lindh Foundation, so danes bolj potrebne kot kdajkoli prej.«
Abdulatif Sleibi pa je razpravo sklenil z opozorilom, da dialog in človekove pravice nista več sekundarna vprašanja. S konkretnim podatkom – danes 70 % mladih ne zaupa institucijam – je pokazal, da je čas, da se mladi začnejo odzivati.
Skupno sporočilo vseh udeležencev diskusije je jasno: mladi niso prihodnost – so sedanjost. In brez njihovega glasu ni legitimne rešitve.
Na ta način je bilo nastavljeno zrcalo. Dialog, ki ne pomeni preoblikovanja realnosti, ni dialog. Je performans. In tega si ta generacija – preprosto – ne more več privoščiti.
Iz mobilnosti v pravičnost – in iz vizije v delovanje
Ob koncu razprave je znova spregovoril Stefano Sannino. Ponovno je opozoril na kontradikcije, ki oblikujejo realnost evrosredozemske regije. »Mobilnost, kaj naj rečem? Gre za dolgotrajno bitko.« A s tem ni mislil le na papirje in politike. Mislil je na zlomljena življenja in odvzete priložnosti.
Njegov razmislek je bil načelen in pragmatičen: »Prihaja trenutek, ko se bomo morali soočiti ne le z vprašanjem mobilnosti, temveč z vprašanjem pravice do ostajanja. Mnogi ljudje nimajo enakih priložnosti. Mnogi so izkoriščani. In družbe razpadajo, ko ne izpolnimo obljub.«
Sannino ni želel, da bi govor o mobilnosti ostal ujet med sever in jug, med elite in nadzor. »Mobilnost ne sme biti privilegij tistih, ki že imajo. Potrebno jo je omogočiti tudi tistim, ki še nimajo – pa imajo voljo. Željo. In odgovornost.«
Izpostavil je napetost, ki v političnem prostoru vse bolj določa razpravo: varnost proti odprtosti. In dodal: »Številne države – Alžirija, Maroko, Sirija, Jordanija – se danes borijo s temeljnimi vprašanji človekovih pravic, povezanimi z mobilnostjo. To je naš izziv. In hkrati priložnost.«
Izpostavil je napetost, ki v političnem prostoru vse bolj določa razpravo: varnost proti odprtosti. In dodal: »Številne države – Alžirija, Maroko, Sirija, Jordanija – se danes borijo s temeljnimi vprašanji človekovih pravic, povezanimi z mobilnostjo. To je naš izziv. In hkrati priložnost.«
A izziv mora imeti konkretno podlago. Zato je Sannino poudaril pomen preoblikovanja vizije v dejansko delovanje. Povedal je za navdihujoč primer iz Egipta – organizacijo, ki je sredi kaosa zgradila kulturni center. Tripoli Fair. Kjer ljudje ustvarjajo, živijo, gradijo. »Obstajajo prostori, ki povezujejo. In mi jih moramo podpirati – z delom, ne le z besedami.«
Enako velja za področje kmetijstva: »Nevladna organizacija, ki je začela z majhnim eksperimentom v biološkem kmetijstvu, je sčasoma postala vpliven akter v svoji skupnosti. Zakaj? Ker so imeli vizijo. In ker so imeli pogum, da iz teorije preidejo v prakso.«
Sannino je govoril kot zaveznik. Ni pridigal, pač pa je predvsem postavljal vprašanja: »Kako bomo to naredili? Bomo obsojali? Ali bomo iskali priložnosti za dialog?« In potem priznal: »Nimam vseh odgovorov. A verjamem v povezovanje – ne v izolacijo. Verjamem, da rešitve prihajajo iz skupnosti. Ne od zunaj.«
Princesa Rym Ali se je za ta razmislek zahvalila: »Hvala za to globoko analizo. Vrednote, o katerih govorite, so tiste, ki morajo oblikovati tudi naše delovanje.« Nato je dodala: »Fundacija Anna Lindh je bila ustanovljena na podlagi jasnih vrednot. Kaj pomeni biti človek? Kako razumemo pravičnost in varnost? Ne kot nasprotji – temveč kot pogoja za dialog.«
Nato je dodala: »Fundacija Anna Lindh je bila ustanovljena na podlagi jasnih vrednot. Kaj pomeni biti človek? Kako razumemo pravičnost in varnost? Ne kot nasprotji – temveč kot pogoja za dialog.«
Sledila je misel: »Normalizirali smo neenak dostop do mobilnosti. Toda to ni nekaj, kar ne bi mogli premostiti. Vse je odvisno od tega, ali se želimo vrniti k EU vrednotam.«
Princesa Rym Ali je delila osebno izkušnjo in se spomnila trenutka, ko sta v Jordanijo prispela prva siriska begunca. »Ko imaš takšen forum kot ga imamo danes, se zaveš, da so spremembe mogoče.«
Zaključila je s pozivom k ukrepanju: »Uporabite nas. Uporabite potencial mladih. Vsi verjamemo v moč dialoga. Vrednote, ki so zgrajene v Sredozemlju, niso regionalne – so univerzalne. In če ima EU moč, ki ji jo pripisujemo, potem ima tudi odgovornost, da te vrednote povrne.«
Spomnila je na srečanje v Marseillu leta 2002 – kot začetek neke poti. »Upam, da je to, kar ustvarjamo tukaj – začetek novega prijateljstva. Ne samo med nami – temveč med regijami, med ljudmi. In morda tudi med svetovi, ki si jih moramo skupaj še zamisliti.«
S tem se krog ni zaprl. Le razprl se je v novo smer.
