Fotografija: Pexels
Tu ni posploševanja: ni vsaka laž enaka. Normalno je in potrebno lagati, da si rešiš rit pred nekom, ki te življenjsko ogroža. Lagati čim več, čim bolje, s polno mero domišljije. Odvečno se mi zdi sploh to diferencirati. Ko si dejansko ogrožen(a), se dejansko rešuj.
Seveda pred osebo, ki ti jemlje pravico do življenja in življenju ne dolguješ prav ničesar, še najmanj resnico.
Kar pa je potrebno diferencirati, je prav to: ali si zares rešuješ življenje, ali pa gre za to, da si s pomočjo laži iščeš lažjo pot.
Kar pa je potrebno diferencirati, je prav to: ali si zares rešuješ življenje, ali pa gre za to, da si s pomočjo laži iščeš lažjo pot.
In, lahko se pretvarjamo, mar ne (?), ampak, to vedno veš. To vedno veš!
Jutro na Gorenjskem. Tiho, deževno, a kljub temu čudovito. Kaplje nežno padajo na okenske police, ustvarjajoč vzdušje skrivnostnosti in introspekcije. Prvo aprilsko jutro. Mnogi bi ga označili za sivino. V njem sem našla čudovitost. Zato sem zadovoljna. Sama sem. Jutro za razmišljanje o laži. Sploh ne vem, kako sem, po treh dneh borbe z glavobolom, po vsem delu, ki me dejansko čaka, in ki se ga dejansko veselim, prišla na razmišljanje o tem.
Otroci, moji otroci, moji punci, ki sem ju rodila, sta me naučili večino tega, kar znam. Lekcija, ki sem jo nekoč prejela od starejše hčerke Anje je, da resnica ni bejzbol palica, s katero lahko hodim okrog in mlatim ljudi. Samo da bi meni bilo lažje!
Lekcija, ki sem jo nekoč prejela od starejše hčerke Anje je, da resnica ni bejzbol palica, s katero lahko hodim okrog in mlatim ljudi. Samo da bi meni bilo lažje!
Pogosto ponovim to spoznanje, tako sebi kot tudi drugim. Ne vem za druge, pri meni še vedno ne učinkuje dovolj.
Vsak od nas ima svojo zgodbo o laži.
Nekateri so zviti mojstri, ki lažejo naravno, z lahkoto in spretnostjo, ki bi jo zavidali celo najboljši igralci. Drugi se trudijo ostati zvesti resnici, a se včasih znajdejo v situacijah, ko jim laž postane neizogibna rešitev. In potem so tu še tisti, ki se skušajo odreči laži, a vendar se vedno znova ujamejo v njen mrežasti objem.
In, čakaj, da ne pozabim na tiste, ki konstantno govorijo, da nikdar ne lažejo in da je njihova najslabša lastnost to, da so tako iskreni.
Laž je, žal, kot senca, ki nas nenehno spremlja, ne glede na to, kam se obrnemo. Včasih se zdi, da je laž edina pot, ki nam omogoča, da preživimo in se prilagodimo okolici.
Laž je, žal, kot senca, ki nas nenehno spremlja, ne glede na to, kam se obrnemo. Včasih se zdi, da je laž edina pot, ki nam omogoča, da preživimo in se prilagodimo okolici.
Laž je, žal, kot senca, ki nas nenehno spremlja, ne glede na to, kam se obrnemo. Včasih se zdi, da je laž edina pot, ki nam omogoča, da preživimo in se prilagodimo okolici.
A v resnici, ali nismo prav zaradi laži izgubili nekaj, kar je bilo nekoč sveto in neprecenljivo – našo integriteto?
Izjava: “Jaz lažem samo ko moram” je morda ena najbolj neumestnih izjav.
Slišimo jo pogosto.
Zakaj bi si prav ti ali jaz morala dovoliti manipulirati s resnico, ko pa so vsi okoli naju podvrženi istim moralnim zakonom?
Zakaj bi si prav ti ali jaz domišljala, da sva nad resnico, nad tistim, kar je pravično?
Morati se, opredeliti, na začetku.
V naših družbah, ki so že dolgo utrjene v kulturi laži, se včasih zdi, da je resnica postala le bleda senca svojega nekdanjega jaza. In ko se zavedamo, da smo vsi podvrženi istim skušnjavam in slabostim, postane jasno, da nas resnica lahko osvobodi le, če se ji popolnoma odpremo. Naša lastna. Ki izključuje druge.
Od laži same po sebi je morda še hujše vztrajanje pri njej, kljub temu, da ti kot tudi vsi okoli tebe, vedo, na kateri poti si.
Od laži same po sebi je morda še hujše vztrajanje pri njej, kljub temu, da ti kot tudi vsi okoli tebe, vedo, na kateri poti si.
To je tisti občutek, ko on ali ona laže, a te je sram zanj.
To je tisto, kar bi moralo vzbujati naše najgloblje občutke obsojanja.
Ne laž sama po sebi, ampak vztrajanje pri njej. Ko se zavestno odločimo, da bomo zavarovali svoje interese na račun resnice, ne da bi nam sploh bilo mar za posledice naših dejanj.
Za vse ljudi okrog nas.
Morda bi bilo bolje, če bi si priznali, da smo vsi, brez izjeme, nagnjeni k lažem v določenih okoliščinah.
In namesto da iščemo opravičila za naša dejanja, bi morali prevzeti odgovornost.
Nisem nobena izjema: kot večina ljudi, tudi sama mislim, da nisem neumna, a je del moje osebnosti tako neumno naiven, da me včasih sram. To je tisti del mene, ki občasno verjame, da so vsi ljudje dobri in da je vsakemu treba dati priložnost.
Pa ni tako.
Vem, čeprav občasno pozabim.
Nekateri ljudje so zavestno izbrali zlobo, koristoljubje, bedo.
Ne potrebujejo nobenega opravičila, ker se tudi ne opravičujejo.
In mi ne potrebujemo njih.
Nekateri ljudje so zavestno izbrali zlobo, koristoljubje, bedo.Ne potrebujejo nobenega opravičila, ker se tudi ne opravičujejo.In mi ne potrebujemo njih.
Človek ni popolno bitje. Na srečo.
Zabluzi lahko na različne načine. Ni tako hudo, ko izbira med dobrim in slabim, kot je, ko izbira med slabim in manj ali bolj slabim.
Najbližje popolnosti je, ko prizna svojo napako. In laž. In sebi, predvsem sebi, in tistemu, ki ga je prizadel. Ko se opraviči, ker res tako misli. Ko spremeni svoje obnašanje, ne glede na to, koliko ga bo stalo, da se ne pripelje v pozicijo, da znova prizadene.
Pri laži je morda najhuje ne to, da branimo sebe, saj je malo kaj bolj naravno od potrebe, da se zaščitimo, ampak to, da škodimo prav nič krivemu drugemu. Na koncu, ko smo soočeni s temno senco laži, se moramo spomniti, da je resnica vedno tista, ki nas osvobodi. Čeprav ne bomo zasijali v polnem sijaju.
