Po žalosti hodim

Vse najine zgodbe iz tistega časa

so ribe spomina že davno požrle.

Visijo zavese, bledijo zidovi,

še rože na vrtu so vstran se zazrle.

 

Z balkona so zdavnaj zleteli golobi. 

Nad poljem se včasih spreminjajo v vrane.

Nemir jih preganja, jih veter raznaša

čez barje in zarje v kraje neznane.

 

So zgoraj še zvezde, a spodaj je blato.

Po žalosti hodim, po kmíci panonski.

Kako naj povem ti, da včasih preklinjam,

izzivam usodo z občutkom norosti.

 

Tu stara dvorišča dišijo po kruhu.

Na vrvi do tepke suši se perilo.

Še zmeraj verjamem, da nosiš to s sabo.

Na tihem želiš si, kar ni se zgodilo.

 

Ko v sanjah se vračaš, spet čakam te v čolnu.

Vrtinci rojijo in reka je srečna.

Ne morejo sence ujeti se v mreže,

le v pesmi za dinar ljubezen je večna. 

 

So zgoraj še zvezde, a spodaj je blato.

Po žalosti hodim, po kmíci panonski.

Kako naj povem ti, da včasih še molim, 

spet prosim bogove za malo radosti.