Vse najine zgodbe iz tistega časa
so ribe spomina že davno požrle.
Visijo zavese, bledijo zidovi,
še rože na vrtu so vstran se zazrle.
Z balkona so zdavnaj zleteli golobi.
Nad poljem se včasih spreminjajo v vrane.
Nemir jih preganja, jih veter raznaša
čez barje in zarje v kraje neznane.
So zgoraj še zvezde, a spodaj je blato.
Po žalosti hodim, po kmíci panonski.
Kako naj povem ti, da včasih preklinjam,
izzivam usodo z občutkom norosti.
Tu stara dvorišča dišijo po kruhu.
Na vrvi do tepke suši se perilo.
Še zmeraj verjamem, da nosiš to s sabo.
Na tihem želiš si, kar ni se zgodilo.
Ko v sanjah se vračaš, spet čakam te v čolnu.
Vrtinci rojijo in reka je srečna.
Ne morejo sence ujeti se v mreže,
le v pesmi za dinar ljubezen je večna.
So zgoraj še zvezde, a spodaj je blato.
Po žalosti hodim, po kmíci panonski.
Kako naj povem ti, da včasih še molim,
spet prosim bogove za malo radosti.