Tina Vrščaj je za svoj roman Na Klancu (Cankarjeva založba, 2022) prejela leta 2022 nagrado modra ptica, ki pa ni njena edina. Med drugim je leta 2019 nagrajena za najboljši slovenski esej – Srečno pospravljeni, revije Sodobnost. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 2010 zaključila študij primerjalne književnosti. Deluje kot urednica na založbi Beletrina. Poleg romanopisja se ukvarja še s pisanjem literarnih kritik, esejev in prevajanjem.
Na Klancu ni njen prvenec, že pred njim je napisala dva romana Zataknjena v pomladi in Odradek. Napisala je tudi nekaj literarnih del za otroke.
Roman Tine Vrščaj Na Klancu je v prvi vrsti pripoved o ženskah, Evi in njeni materi, upornosti in strasti na eni strani ter zadržanosti in zmoti na drugi strani. Tu so še drugi ženski liki, kot na primer Svetlana ali pa Anka, ter seveda tudi majhni deklic, hčeri Gregorja in Eve. Tudi moškim je Tina Vrščaj namenila precej prostora, a imajo postransko vlogo, predvsem kot protiutež močnim ženskam, zlasti glavni junakinji Evi.
Roman Tine Vrščaj Na Klancu je v prvi vrsti pripoved o ženskah, Evi in njeni materi, upornosti in strasti na eni strani ter zadržanosti in zmoti na drugi strani.
Pisateljica simbolno prvi del dogajanja v romanu postavi na klanec, s katerim še dodatno poudari, kako zapleteno in težavno je lahko življenje. A pri Tini Vrščaj klanec ne simbolizira vdanosti v usodo, če ga v tem delu smemo primerjati s Cankarjevim. Prej nasprotno, Eva in deklici so klanec nazadnje le premagale. Ko so se od njega poslovile, se jim ni zdel niti več tako strm kot sprva. “Njihova noga je osvojila naklon in zdaj je lažje hoditi gor kot po ravnem.”
Pisateljica v romanu hkrati prepeleta tri zgodbe in v vsaki v ospredje postavi človeški odnos. Pripoveduje o partnerskem odnosu sodobnega mladega para na začetku srednjih let. V to pripoved spretno vpleta svojo mladost, ki je zaznamovana z odsotnostjo očeta. Slednje je močno vplivalo na odnos glavne junakinje do matere. Kot rdeča nit pa se skozi celoten roman vije temeljna misel odnosa človeka do narave. Tukaj imamo še Klanec, ki za razliko od cankarjanskega pooseblja okolje, planet zemljo.
Trikotnik: ženska – moški – klanec
Klanec si lahko predstavljamo tudi kot ljubezenski trikotnik, ki je živ toliko časa, dokler se po njegovih stranicah pretaka vroča kri strasti, ko ta zlagoma usiha, postane naklon klanca za žensko in moškega vse večja ovira. Kot lahko ima klanec za oba skupaj rušilno moč, se Eva z grizenjem strmine v klanec vse bolj krepi.
Kljub temu, da je Gregor tisti, ki zapusti družino, Eva premore dovolj samokritičnosti. Ko brska po svojem spominu, se tudi sama zave trenutka, kdaj je med njo in Gregorjem zazevala praznina in ga preprosto ni več hotela objeti. “Bežala je od njega.” Moški zato nekega dne preprosto odide in ji pusti poslovilno pismo, ki ga Eva najde šele čez nekaj časa po njegovem odhodu. V njem ji razloži, da ni mogel več živeti z njo, ker si je želel “v korak s časom”.
V prizorih iz družinskega življenja zaznamo mestoma zapleten odnos med glavnima junakoma, a gre za precej tipičen mlad par, ki mu ne uspe živeti skupaj niti desetletje. Pogosta odsotnost očeta v družinski dinamiki, predvsem pa pri vzgoji otrok, preprosto vodi k udtujenosti. Ko telesna privlačnost ugasne, ko žensko vse bolj vleče v notranji svet družine, se pri moškem dogaja ravno obratno, oddaljuje se od družine v zunanji svet. A ta zunanji svet je v bistvu virtualna resničnost, v katero je Gregor ves čas ujet. Ta sila je tako močna, da jo niti dve prikupni deklici, njuni hčerki, ne uspeta premagati.
Ko telesna privlačnost ugasne, ko žensko vse bolj vleče v notranji svet družine, se pri moškem dogaja ravno obratno, oddaljuje se od družine v zunanji svet. A ta zunanji svet je v bistvu virtualna resničnost, v katero je Gregor ves čas ujet.
V odnosu do otrok se zdi, da je pisateljica le nekoliko preveč površinsko prikazala moškega. Tudi če ob slovesu zmore napisati le to, da bo hčerki zelo pogrešal, a pri tem nerojenega otroka niti ne omeni. Nenaden odhod Gregorja s klanca in lahkotnost njegovih argumentov, zakaj si želi oditi, preprosto ne prepričajo v nerazumnost ali celo brezbrižnost njegovega ravnanja, kot ga skuša prikazati avtorica. Na nek način se zdi, kot da mora opravičiti njegov odhod, zato da bi se na koncu lahko ponovno vrnil v zgodbo, na pa tudi v Evino življenje.
Vse kar ostane za njim so računalniški predmeti in kopica praznih steklenic viskija in piva. “Tak je torej izplen srečanja klanške tradicije in globalne sodobnosti.”
Domnevam, da je pisateljica želela poudariti razliko moškega in ženskega pogleda na družino, za katero se je ženska pripravljena boriti do zadnjega diha. Razliko, ki nakazuje, da so se vloge v sodobni družbi le spremenile, da dejansko ženska prevzema vse večjo odgovornost tudi na tem polju. Ne zgolj moralno ampak tudi materialno in da stopa v prostor, ki je bil nekoč izključno moški.
Domnevam, da je pisateljica želela poudariti razliko moškega in ženskega pogleda na družino, za katero se je ženska pripravljena boriti do zadnjega diha. Razliko, ki nakazuje, da so se vloge v sodobni družbi le spremenile, da dejansko ženska prevzema vse večjo odgovornost tudi na tem polju.
Odnos mati – hči
S klanca se Eva s punčkama zateče k mami, kljub temu da si že dolgo nazaj nista izkazovali posebne naklonjenosti. Tudi stiki med njima so bili redki, čeprav je Eva nekje v ozadju spomina pogostokrat slišala materin rezki glas. Po njenem bi morali biti otroci bolj ponižni. “Vzgajani so v japije, postali pa bodo hlapci.” Med drugim nam tudi s to primerjavo pisateljica prikliče v ospredje podobnost s Cankarjevim klancem.
Odnos med Francko in njeno mamo (lika iz romana Na klancu Ivana Cankarja), ki je sprva sovražila svojo hči, zelo spominja na Evino razumevanje odnosa njene mame do nje same. Med njiju je že v času Evinega odraščanja globoko zarezal materin očitek, da naj bi prav oče zaradi nje zapustil družino, čeprav se izkaže, da temu ni bilo tako. Spominja se, da očeta pogosto ni bilo doma. A ko je mamo spraševala, kje je, je največkrat dobila odgovor, da “se je potepal okrog, kot da nima žene in otroka”, da je pozabil nanjo. Očetove odsotnosti Eva tedaj pač zaradi mladosti ni bila zmožna dojemati. Šele sedaj, ko se je po tolikih letih zatekla k mami, ker je skupaj s hčerkama ostala brez strehe nad glavo, iz matere izsili odgovor, kaj je pravzaprav bilo z očetom. Končno izve resnico, da je bil oče duševni bolnik, imel je shizofrenijo, zdravil se je, a neuspešno. Mati je zato ves čas živela v strahu, da se tudi pri Evi ne bi pokazali znaki zlovešče bolezni.
Pretiran pokroviteljski odnos do hčerke, veliko prepovedi in nerazumevanja so bile posledica nenehne materine bojazni, ki jima je v bistvu onemogočila, da bi se med njima razvil ljubeč odnos tudi v odrasli dobi. Sčasoma se to spremeni. Mati naposled spregleda, da je hčerka povsem normalna, ko končno dobi službo. Zgodi se presenetljiv obrat, odloči se za predčasno upokojitev, zato da bi varovala vnukinji. Tako imajo čustva obojestranske naklonjenosti prosto pot, razvijati se začne pozitiven pristen odnos mati – hči. Mati ji nekega dne ob spominskih fotografijah, ki jih skrbno hrani že vrsto let, pove, da jo je oče imel zelo rad in je veliko časa preživel z njo, ko je bila še majhna deklica. A ko se je njegovo stanje poslabšalo, ni mogel več živeti z njima, zato je mati zanj poiskala pomoč v bolnišnici.
Pretiran pokroviteljski odnos do hčerke, veliko prepovedi in nerazumevanja so bile posledica nenehne materine bojazni, ki jima je v bistvu onemogočila, da bi se med njima razvil ljubeč odnos tudi v odrasli dobi. Sčasoma se to spremeni. Mati naposled spregleda, da je hčerka povsem normalna, ko končno dobi službo. Zgodi se presenetljiv obrat, odloči se za predčasno upokojitev, zato da bi varovala vnukinji.
Razkrita je še zadnja skrivnost in sedaj je Eva tista, ki nadvlada in vodi mater. “Odkar ni več v službi, ampak pazi njuni vnukinji, je drug človek. Zid med njima je padel.”
Narava in okolje
Glavna junakinja je v svoji biti močna osebnost, čeprav je mati ob spletu nesrečnih življenjskih okoliščin ves čas dvomila v njeno trdnost. Eva je dobrosrčna, strastna ženska in takšen odnos goji tudi do narave. Iz zemlje, gozda, travnikov, klanške okolice, celo iz ostankov hrane črpa energijo za vzgojo otrok ter nenazadnje za golo preživetje, ko z otrokoma ostane popolnoma sama. “Eva, trmoglavka sveta.”
Dokler so živeli na klancu je oboževala gozd v bližini njihove hiše, poln je bil življenja in sprememb. Njegovi letni časi so ji v mestu manjkali. Zimo so si morali preprosto izmisliti z ledeno torto ob praznovanju rojstnega dne ene od njenih hčera. Kljub temu ni idealizirala nekdanjega doma in njegove okolice, a mesta ni nikoli ponotranjila. Tudi čas jim je tukaj drugače mineval, kot da so ga sproti požrli opravki. “Na klancu je vladalo razkošje časa.” Lahko so prehodile še tako velike razdalje, so kljub utrujenosti zvečer sladko zaspale.
Eva pooseblja pristno in dokaj enostavno razumevanje tako zelo perečih okoljskih vprašanj človeštva. Upira se samovoljnemu plenjenju narave, ki je prisotna tudi na klancu, ko opazi, da je pot v gozdu razrita od novega traktorja.
Eva pooseblja pristno in dokaj enostavno razumevanje tako zelo perečih okoljskih vprašanj človeštva. Upira se samovoljnemu plenjenju narave, ki je prisotna tudi na klancu, ko opazi, da je pot v gozdu razrita od novega traktorja.
Pa še ena zanimiva podrobnost razkriva Evin značaj do naravnega. Težko razume žensko obsedenost z golo, neporaščeno kožo tudi na intimnih delih telesa. Zgrožena zazna regresijo v svojem odnosu do tega vprašanja: prvič ko se spomni, kako se je Gregor poigraval z njenim grmičkom in drugič, ko pri materi odkrije sredstva za odstranjevanje dlak. Sama je trdno prepričana, da je poraščenost naravna in žensko varuje. Pisateljica tako naravnost in brez ovinkarjenj spregovori o tem vprašanju, da odpre vprašanje ženske nečimrnosti.
Nenazadnje velja omeniti še pisateljičin odnos do erotike. Na mestih, kjer v romanu spregovori o tej temi, vse kar mora povedati, pove skozi Evina usta, skoraj neotesano, brez dlake na jeziku, brez posebnega erotičnega naboja ali celo romantične zasanjanosti. Tako pač je, tako govori njena generacija o seksu: »Ko je samica godna za paritev, se to zavoha.« Pojasni glede paritve pri kozah svoji prijateljici, ki išče parnerja po spletu.
Eva je odkrita v vseh pogledih, tudi ko je spregovorila pred občinstvom na konferenci. Govori o opažanjih skozi desetletja na majhnem biotopu kot je Klanec, kakršnega je poznala ona, ko je odraščala in kakršen je danes z ožganino, kjer je bil nekoč njen dom.
Ko se človek pri vsakdanjem premagovanju klanške strmine navkreber upeha
Če pod površjem Cankarjevega Klanca tlita revščina in razredna razslojenost, se pod površjem Klanca Tine Vrščaj bije boj za pravično razdelitev naravnih dobrin in ohranitev zemlje. Vse težji postaja spričo umanjkanja zavesti o okolju,” saj omreženi človek ne potrebuje narave. Pripravljen se ji je odreči, da bi živel z iluzijo večnosti.”
In vse to je skladno tudi z jezikom kot se pojavlja v romanu. Kot je Tina odrezava v pogledu intimnosti med ljudmi, je takšen tudi njen pisateljski jezik. Njen slog odlikujejo kratki in mestoma odsekani stavki, enako dialogi. Pisateljica takšen svoj način pisanja okarakterizira kot nalašč za njen roman, saj se človek pri vsakdanjem premagovanju klanške strmine navkreber upeha in so posledično njegove izgovorjene povedi kratke in jasne. Roman se prav zato hitro bere, kar za bralca predstavlja lahko nalogo – a še zdaleč ne lahkotno branje. Gre namreč za roman z bogato sporočilno noto, ki je strnjena v Evin govor ob zaključku romana.
Njen slog odlikujejo kratki in mestoma odsekani stavki, enako dialogi. Pisateljica takšen svoj način pisanja okarakterizira kot nalašč za njen roman, saj se človek pri vsakdanjem premagovanju klanške strmine navkreber upeha in so posledično njegove izgovorjene povedi kratke in jasne. Roman se prav zato hitro bere, kar za bralca predstavlja lahko nalogo – a še zdaleč ne lahkotno branje.
