Rabelj

»Marš, da te ne vidim!« Marjan je iz odprte omare metal Anina oblačila, medtem ko se je ona trudila, da bi izginila. Včasih ji je uspelo, da je v sobi pustila samo svoje telo, sama pa odšla in se vrnila, ko je bilo že vsega konec.

»Poln kufer te imam! Zabita si kot noč!« je Marjan vedno glasneje rovaril po sobi. Ano je potegnil vase škripajoč zvok vratnega krila stare omare. Ob njegovih enakomernih nihljajih se je vpitje vedno bolj umikalo v ozadje. Povsod naokoli so ležale spodnjice, majice in nogavice. Šele ko ji je kos priletel v glavo, se je zdrznila. Vstala je in začela pobirati cunje, ne da bi dvignila pogled s tal. Vonj mehčalca, ki je vejal iz njih, je gladil ostrino žebljev, ki so švigali iz Marjanovih ust naravnost k Anini zamrznjeni duši. Iz kuhinje se je zaslišal otroški jok in ta jo je prestavil nazaj v stanovanje. Naročje je osvobodila perila in stekla za zvokom. 

Ob njegovih enakomernih nihljajih se je vpitje vedno bolj umikalo v ozadje. Povsod naokoli so ležale spodnjice, majice in nogavice. Šele ko ji je kos priletel v glavo, se je zdrznila. Vstala je in začela pobirati cunje, ne da bi dvignila pogled s tal. Vonj mehčalca, ki je vejal iz njih, je gladil ostrino žebljev, ki so švigali iz Marjanovih ust naravnost k Anini zamrznjeni duši. Iz kuhinje se je zaslišal otroški jok in ta jo je prestavil nazaj v stanovanje.

»Pridi sem, vse bo v redu,« je stisnila k sebi prestrašenega malčka. 

Prihrumel je za njo in pljunil v umivalnik: »Poglej, še posode ne znaš pomiti, kot je treba.« 

Vzel je skodelico, na kateri se je čutil lepljiv ostanek detergenta, in jo zabrisal v steno. Drobci so se razleteli po sobi. Otrok je prenehal jokati in se začel tresti v maminem objemu. 

»Nehaj, prosim te, poglej, kako se boji,« je Ana končno našla v grlu zataknjene besede.

»Kar naj vidi, kaj mi delaš! Poglej se, kakšna si! « se je zadrl in z dlanjo udaril po pultu.

»Imaš srečo, da nisem kot sosed, njegova hodi naokoli vsa plava. Jaz pa nisem niti enkrat dvignil roke nad tabo. Niti enkrat!« je zabil pest v steno in ustvaril luknjo v mehki mavčni plošči. Ni bila prva.

Ana se je z otrokom umaknila nazaj v spalnico, a je takoj pomislila, da to ni bila najboljša ideja. Če bo prišel za njo in se postavil pred vrata, jima bo zaprl edini izhod. Panično je premetavala misli po glavi, ko je zaslišala tlesk vhodnih vrat. Odšel je. Malčka je še bolj stisnila k sebi in se še sama začela tresti.

Ana se je z otrokom umaknila nazaj v spalnico, a je takoj pomislila, da to ni bila najboljša ideja. Če bo prišel za njo in se postavil pred vrata, jima bo zaprl edini izhod. Panično je premetavala misli po glavi, ko je zaslišala tlesk vhodnih vrat. Odšel je. Malčka je še bolj stisnila k sebi in se še sama začela tresti.

Marjan se je vsedel v avto, parkiran pred blokom in se odpravil proti službi. Med vožnjo je bilo njegovo telo še vedno napeto, meandri vratnih žil, prej tako izrazito vidni, pa so počasi bledeli. Prepotene roke si je brisal ob hlače, dihanje se mu je samodejno umirilo. Ko je prispel do postaje, je iz svoje glave že povsem zabrisal svoj zadnji izpad. 

»Zdravo, Marjan. Danes si pa pozen,« ga je pozdravil sodelavec izza vstopnega pulta. 

»Ah, preden doma spravim stvari v red, traja, saj veš. Takoj bom, samo še po opremo grem.«  Izginil je skozi stranska vrata in se vrnil s telovnikom, pod katerim se je skrivala pištola. »Je gospa v avli zame?« se je obrnil h kolegu. 

»Ja, prijaviti je prišla nasilje v družini, že nekaj časa čaka,« mu je razložil.

Marjan si je popravil pas, se zravnal in stopil proti ženski: »Kar za mano gospa, bova vse uredila, ne skrbite.«

Ženska se je zravnala in ga hvaležno pogledala. Nato sta izginila v labirintu hodnikov, rabelj in žrtev, popisati še eno zgodbo kriminalistovega vsakdana.