Spominjam se, bilo mi je še ne deset let, ko je moja mati zanosila četrtega otroka, mojega brata. Čeprav sem bila še otrok, sem radovedno spremljala to nosečnost in presenečeno ugotavljala, da se moja mama nosečnosti kar malo sramuje, vseskozi je bila utrujena, ni bila ponosna »nosečka«, ki bi kazala svetu svoj trebuh, uživala v sladkem pričakovanju, ne, iz nje je drhtela skrb, ki ji je upogibala hrbet in strah jo je bilo pred novimi delovnimi obremenitvami, kaj bo, kako bo. Bilo je opaziti, kot da otrok ni bil načrtovan. Mama je komaj zmogla vzpenjanje po pobočju svojega obupa in potiskala voziček, v katerem smo se vozili ostali trije otroci, prepuščena ji je bila skrb za celotno družino in dom, oče pa se je ukvarjal z delavnico.
Potem, ko se je rodil moj bratec, smo šele začutili srečo, mogoče zato, ker se je rodil fantek, kajti v sedemdesetih je bilo pomembno, da gre družinsko ime z moškim potomcem naprej.
Čez eno leto je mati spet zanosila in splavila. Ni mi bilo jasno, zakaj. Naša hiša je imela polno sob, veliko kuhinjo, velik sadni vrt, očetova delavnica bi lahko nahranila še ena usta. Včasih me je spreletelo ali je izvedela za otrokov spol. Kako se je počutila kasneje, je kdaj pomislila na tega nerojenega otroka, kako je lahko funkcionirala po tem dogodku? Se je počutila izpraznjeno, izbrisano, izpuhtelo, oddaljeno?
Čez eno leto je mati spet zanosila in splavila. Ni mi bilo jasno, zakaj. Naša hiša je imela polno sob, veliko kuhinjo, velik sadni vrt, očetova delavnica bi lahko nahranila še ena usta. Včasih me je spreletelo ali je izvedela za otrokov spol. Kako se je počutila kasneje, je kdaj pomislila na tega nerojenega otroka, kako je lahko funkcionirala po tem dogodku? Se je počutila izpraznjeno, izbrisano, izpuhtelo, oddaljeno?
Življenje je steklo dalje.
Sama nisem čutila potrebe po otroku vse do svojega zrelega obdobja, šele ko sem pričakovala tretjega otroka, sem začutila, da moram ustvariti svoje gnezdo in ga ljubosumno čuvati. Mogoče sem šele tedaj dozorela za materinstvo. Tedaj me je preplavilo materinstvo tako močno, kot nikoli prej, ne v prvi ne v drugi nosečnosti. To čustvo, ki je lahko poleg domotožja najmočnejše človeško čustvo, me je držalo zelo močno. Za dosego cilja ženska stori vse, četudi ve, da jo lahko pogubi. Kljub temu da sem imela enainštirideset let, sem bila ponosna, da sem zanosila.
»Mogoče bom končno našla svoj gral: opojnost brez trpljenja, ugodje brez mlačnosti.«
Kmalu po zanositvi so se pojavile težave in pomisleki, ali bo z otrokom vse v redu. Ker sem imela amniocentezo (pregled plodovne vode) šele v četrtem mesecu nosečnosti, ko se je plod že premikal v mojem telesu, nisem pomislila na prekinitev nosečnosti, čeprav sem izvedela, da ima deček kromosom y več, kot je to običajno. Zdravnik v genetski službi naju je z možem prepričal, da ta okvara ne pomeni nobene ovire, da se otrok ne bi rodil. Kljub temu naju je močno skrbelo, kakšne posledice lahko pričakujemo. Radost ob prihajajočem novem družinskem članu je nekoliko zbledela, zamenjale so jo skrbi in bojazen.
Ker sem imela amniocentezo (pregled plodovne vode) šele v četrtem mesecu nosečnosti, ko se je plod že premikal v mojem telesu, nisem pomislila na prekinitev nosečnosti, čeprav sem izvedela, da ima deček kromosom y več, kot je to običajno.
Kakšen bo ta otrok?
Maja 2022 je tedaj 39-letna Mirela, Hrvatica, zahtevala pravico, ki ji je zakonsko pripadala, a so jo hrvaški zdravniki zavrnili. Med rednim ginekološkim pregledom so v 24. tednu nosečnosti ugotovili, da ima plod velik možganski tumor, zaradi katerega bi se otrok rodil s hudo okvaro ali pa kmalu po porodu umrl. Kljub temu da so bile napovedi zanjo in za otroka zelo slabe, hrvaški zdravniki Mireli niso predstavili možnosti za prekinitev nosečnosti. Pomoč je poiskala v Sloveniji, kjer so ji zdravniki UKC Ljubljana opravili splav.
Danes je Mirela mama dveh otrok; ki sta zdrava.
Gre za vprašanje ženskega psihičnega in fizičnega zdravja, da imajo ženske možnost izbire. Ženske potrebujejo občutek človečnosti. (Delo, 8. marec 2024)
Gre za vprašanje ženskega psihičnega in fizičnega zdravja, da imajo ženske možnost izbire. Ženske potrebujejo občutek človečnosti. (Delo, 8. marec 2024)
Ob tej novici se zamislim, koliko trpljenja je prihranjenega družini, da se jim ni rodil poškodovan otrok.
Kako neverjetno je življenje. Mnogim staršem se rodijo zdravi otroci, a se vse prevečkrat zgodi, da imajo otroke tudi ženske, ki jih sploh niso hotele imeti.
Matere, ki so zapustile svoje otroke.
Z Jasno se večkrat sprehodiva skozi vas ob hribu, ki nas povezuje s sosednjim večjim mestom.
»Vidiš, to je hišica, v kateri je bil rojen moj oče.«
Zagledam majhno hiško, v kateri ni niti štiridesetih kvadratnih metrov bivanjske površine.
»V tej hiši je pred manj kot devetdesetimi leti živela družina s štirimi otroki,« mi pove Jasna. »Mene sta dala starša v to hišo, k starim staršem, da sta šla onadva v Nemčijo. Tukaj sem preživela otroštvo, pa saj mi ni bilo hudega, bila sta dobra z mano, samo če ne bi bilo strica. A starša, mojega atija in mami, sem vseskozi hudo pogrešala.«
Jasnina starša sta bila mlada, ko se jima je rodila prva hči. Nista imela stanovanja, ničesar nista imela, samo ljubezen in malo Jasno, zato odideta v tujino, ko je bilo Jasni komaj dobri dve leti. Pustila sta jo pri atu in mami. Čez šest let se jima je rodila druga hči, ki sta jo ravno tako pustila pri atu in mami. Vesna je imela tedaj samo tri mesece.
Jasnina starša sta bila mlada, ko se jima je rodila prva hči. Nista imela stanovanja, ničesar nista imela, samo ljubezen in malo Jasno, zato odideta v tujino, ko je bilo Jasni komaj dobri dve leti. Pustila sta jo pri atu in mami. Čez šest let se jima je rodila druga hči, ki sta jo ravno tako pustila pri atu in mami. Vesna je imela tedaj samo tri mesece.
Jasna ne more verjeti, da je lahko njena mama zapustila dva otroka. Njene modre oči, kako lepe oči ima Jasna, postanejo še bolj modre, ko pripoveduje:
»Najlepše je bilo, ko sta ati in mami prišla na dopust. Kako sem se ju razveselila. Nekoč sem ju šla s staro mamo in bratrancem obiskat kar v Nemčijo. Spomnim se velikega mesta, ob robu mesta stolpnice in v eni od njih sta živela ati in mami. Njuno stanovanje je bilo lepo opremljeno, imela sta že pralni stroj pa televizijo, moder kavč je bil oblazinjen, poleg je stala mizica. Malo naprej je bila moderno opremljena kuhinja. V mislih sem že videla, kakšno bo naše novo stanovanje, ko bosta starša domov prinesla marke.
Bila sem živahna deklica, drobcena, a vedno sem nekaj počela, nikoli nisem bila pri miru. Z bratrancem Tončijem sva bila takrat sama v dnevni sobi, sedela sva na modrem kavču, starši in stara mama so se nekaj pomenkovali v kuhinji, ko so mi pod roke prišle škarje. Svoji novi punčki, ki mi jo je kupila mami v Nemčiji, sem postrigla laske; njene dolge lase sem skrajšala čisto na kratko. Tudi bratrancu sem popravila frizuro, mogoče sem odstrigla spredaj na čelu malo preveč, nazadnje sem naredila še sebi frufru. Bratranec je gledal nekoliko prestrašeno, meni je bilo pa v redu. Že takrat sem vedela, da bom frizerka. A moje navdušenje se je v naslednjih trenutkih razblinilo, kajti v dnevno sobo je prišel ati. Ostrmel je, ko naju je zagledal. Ker sva bila s Tončijem le preveč tiho, je prišel pogledat, kaj se dogaja. Brez besed me je zagrabil za roko in me vrgel s kavča, z drugo roko pa mi je iztrgal škarje. Vpil je: »Smrklja, poglej, kaj si naredila!« Njegov pogled je bil hladen in sovražen.
Padla sem na tla, oplazila majhno mizico s svojim telesom, in začutila topo bolečino, ki jo je pospremil zvok rahlega poka. Nisem mogla takoj vstati, pritekli sta mami in stara mama, ki me ja pobrala s tal.
»Jože, kaj delaš?« je vpila mami.
»Ne dovolim, da dela škodo, preveč garam, da bi se smrklja norčevala,« je tulil moj ati.
Oče je uporabil bolečino, da bi se znebil bolečine.
Oče je uporabil bolečino, da bi se znebil bolečine.
Jokala sem, nisem mogla premakniti roke. Mami me je odpeljala k zdravniku. Bil je prijazen starejši gospod v beli halji s stetoskopom okoli vratu. Samo potipal je mojo drobno roko in je že vedel, da je zlomljena. Potem ko me je spraševal, kaj sem počela, mi mami ni dovolila, da bi kaj rekla. Namesto mene je govorila ona:
»Ah, saj veste, gospod doktor, otroci. Stalno skačejo, ne ubogajo.«
Zdravnik ni vedel, da mami laže, da ščiti atija, ki je tako pobesnel, da me je vrgel na tla. Svojo malo punčko. Nikoli mu nisem oprostila tega. Spraševala sem se, zakaj me nima rad. Roka se je sicer pozdravila, a bolečina v moji notranjosti je ostala.
Jasna nikoli ni mogla imeti svojih otrok.
Nehala je ožemati kamen in upati, da se bo lahko napila njegovega soka.
Sprejela je življenje.
Preden sem postala mati, sem slišala zgodbe o materah, ki so zapustile svoje otroke, in zame je bilo to nepojmljivo.
Ko je imela moja deklica tri leta, sem se zaljubila v sodelavca. Milan me je opazil. Videl me je kot žensko, začutila sem ga kot moškega, ki bi mi lahko pokazal, kako je leteti nekje na obali v mesečini, in med tekom v nasprotni veter sem se obrnila k njemu, prerezala vezi, ki so držala moja krila, in se predala vetru. Z nogami sem se komaj še dotikala tal.
Bila sva sredi ničesar.
Tudi meni je ugajal njegov nastop med učenci, bil je telovadni učitelj. Všeč mi je bil njegov prijateljski nastop pred učenci, ki so zelo cenili njegovo avtoriteto, po drugi strani pa so se pozdravljali z »živjo«. Sprejel me je, ne samo kot učiteljico in sodelavko, ampak tudi kot žensko. Dal mi je nekaj, česar pri možu nisem dobila. Opazil je moj način oblačenja, ličenja, všeč mu je bil najin sproščen pogovor. Dolgo časa nisem verjela, da se mi dogaja nekaj prepovedanega, potem sem se začela zavedati, da sem zaljubljena vanj. Iskala sem razloge, da sva bila skupaj več, kot je bilo potrebno, želela sem biti ob njem za vedno, kot dve kolesi v tramvajski tirnici. Vsi kolegi so se spogledovali, ko sva sedela skupaj v zbornici, in šepetali: »Kakšna sramota; ona poročena z majhnim otrokom, on pa ima dekle, s katero se namerava poročiti.«
To je bila vaška šola.
Domov sem prihajala pozno, s slabo vestjo; molk okoli besed je prevladoval. Mark je slutil, da se nekaj dogaja, a je čakal. Voditi ga je moral gon po preživetju. Bil je bolj moder kot jaz kasneje v najinem zakonu, ko sem se borila, da ne bi bila ogoljufana. Takrat sem se vedno znova spominjala tega občutka krivde, ki je stekel skozme, potem pa počasi izginjal.
Vem, da sem bila pripravljena zapustiti moža, celo hčerko, ki je bila še čisto majhna, in oditi z Milanom.
Vem, da sem bila pripravljena zapustiti moža, celo hčerko, ki je bila še čisto majhna, in oditi z Milanom.
Vem, kako boli, ko se odločaš, da bi stopil na drugo pot. Le najmočnejši lahko to storijo.
Če pustimo času, da teče, in medtem ničesar ne premikamo ali prestavljamo, se stvari počasi spreminjajo, a pozabijo se nikoli.
