Hči svojega očeta

Mogoče sem se z moškimi počutila varno, ker je oče skrbel zame že odkar sem bila dojenček, mama je morala v službo, on pa je doma študiral. In kadar je primarni skrbnik oče, se punčka nauči hoditi že z devetimi meseci, potem začne plezati po drevesih, skalah, laziti po kraških jamah in brez oklevanja s pestjo usekati po nosu nasilnega sošolca.

“Če bi bila moja, bi te nasekal po riti,” mi je rekel nek mimoidoči gospod, ko sem splezala na steno, medtem ko je moj oče plezal za mano, da bi me varno spravil dol.

“Saj me ne bi dosegli!” sem jezikala, medtem ko se moj oče smejal v brke. Ponosen na svojo neustrašno hčer. V njegovem svetu se otrokom ni zgodilo nič hudega; moja babica in mama sta bili vedno polni katastrofičnih scenarijev, on pa me ni nikoli strašil, nikoli me ni obremenjeval s skrbmi. Spekel je kruh, potico, najboljso pečenko s krompirjem, palačinke; dišal je po hlevu, zdravilih in cigaretih … Vonj mojega otroštva.

Ponosen na svojo neustrašno hčer. V njegovem svetu se otrokom ni zgodilo nič hudega; moja babica in mama sta bili vedno polni katastrofičnih scenarijev, on pa me ni nikoli strašil, nikoli me ni obremenjeval s skrbmi.

Med mojimi nogami, na prvem sedežu, velika ledena posoda za umetno osemenitev krav. Moj oče, brez majice, krvav … Od malega se je pred mojimi očmi odvijala drama, ko so se rojevali telički. Redkeje žrebički. Moj oče je bil heroj, težko bi si zamislila bolj častivreden poklic. Veterinar. Vsi kmetje so mu bili hvaležni in ga imeli radi. Bolna krava je imela prednost pred družinskim izletom, govorilnimi urami in jah, mize kmetov so bile vedno polne pijače in jedače in moj oče je bil družaben, zabaven. Mama se je pogosto jezila, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da ga ni bilo dovolj doma. Prihajal je in odhajal … In kadar sem želela, sem odšla z njim med živali: konji, psi, mačke, pujski, kokoši … Kri, znoj in vonj po zdravilih. Domov sem prinesla pse brezdomce in golobe … Obljubljal mi je konja, imeli smo škotsko ovčarko, ki je skotila deset mešančkov, zadnjega je moj oče oživljal.

Kasneje v puberteti se nisva razumela, nisem bila več punčka, ki pleza po drevesih, všeč so mi postali nevarni, izgubljeni fantje, poleg tega sta se starša ločila. Sledila so leta jeze, zamer, očitkov, predvsem z moje in mamine strani.

Oče je bil vedno malce poseben, velik otrok po eni strani, po drugi strani pa mi ni nikoli zbujal občutka krivde, kar je za slovenskega starša velik dosežek. In od njega sem se navzela nemira, ki ga znam ceniti, ker mi daje energijo in hrepenenje; po njem imam tudi to občasno zanikanje realnosti, kar nekateri vidijo tudi kot neke vrste nor pogum. Kljub temu, da sem ženska, sem tudi uporniška, predvsem pa sem zvesta sama sebi; tudi zato, ker me nikoli ni poskušal zlomiti.

Oče je bil vedno malce poseben, velik otrok po eni strani, po drugi strani pa mi ni nikoli zbujal občutka krivde, kar je za slovenskega starša velik dosežek. In od njega sem se navzela nemira, ki ga znam ceniti, ker mi daje energijo in hrepenenje; po njem imam tudi to občasno zanikanje realnosti, kar nekateri vidijo tudi kot neke vrste nor pogum.

In ja, nisem disciplinirana kot on, čeprav ljubim svoje delo …

Ampak vsaka negativna karakteristika ima svojo pozitivno sestro, zato sem polna idej, vedno. Sem hči svojega očeta, brezupnega sanjača otroškega srca, ki mi je danes, tako mimogrede povedal, da ima raka. Tako med smehom, da me ne bi preveč prestrašil. In da ne bi prestrašil sebe. Ker z resnimi stvarmi nikoli ni znal dobro shajati. Je raje tako ali drugače pobegnil. Jaz pa ostajam fantovska punčka s smolo na rokah, z vonjem sveže pokošene trave. Vse kar mi je všeč na meni, sem dobila od tebe, oči. Igrivost, nepremišljenost, smisel za humor, strast do poklica, ki me je izbral; tudi jaz hodim po terenih in imam občutek za ljudi in živali, komunikativost, skromnost in otroško naivnost, zaljubljivost 😉 nemir in ljubezen do narave, naravnosti.

Ne vem, kaj sem mislila, ko sem očetu obljubila, da ga bom spremljala do bolnišnice v rešilnem vozilu, ker so se varnostni ukrepi proti širjenju okužbe stopnjevali v tistem času in me v reševalno vozilo zagotovo ne bi spustili. Ampak oče me nikoli v življenju ni nič prosil, razen v tistem času, ko me je, težavno najstnico, prosil, naj počakam z zabavami in se posvetim šoli, za vse drugo bo še čas. Ko me je torej prosil naj grem z njim, niti za hip nisem pomišljala, da njegove prošnje ne bi uresničila. Potem pa se mu je že zvečer stanje tako poslabšalo, da je njegova partnerka klicala urgentno pomoč. Vrnila sem klic, rekla je, da jih še ni. Oče ni mogel govoriti, boril se je za dih.

Ampak oče me nikoli v življenju ni nič prosil, razen v tistem času, ko me je, težavno najstnico, prosil, naj počakam z zabavami in se posvetim šoli, za vse drugo bo še čas.

Potem sem še enkrat poklicala … So že prispeli? In še enkrat, da bi vprašala ali so že tam. Telefon je zvonil v prazno, postalo me je strah, sekunde so se vlekle, vse se je ustavilo, samo zvoki, tisti povsem običajni, so postajali vse glasnejši.

Potem so končno povedali, da so ga odpeljali, da je bilo grozno, da ni mogel dihati, da je prosil za kisik, da mu ni pomagal morfij, in da mu niso pomagala zdravila, ter da se je v agoniji dušil. Čutila sem, da je tudi meni začelo zmanjkovati zraka. Po kakšni uri in pol zvečer sem poklicala na Golnik. Sprejeli so ga. Stabilizirali. Rekli so, da je zdaj živ.

»Ga lahko vidim, ga lahko obiščem?«

»Obiski niso dovoljeni.«

“Ampak moj oče ni okužen s koronavirusom.”

“Vseeno, obiski niso dovoljeni.”

»Ampak, kaj pa če se bomo morali posloviti?

»Ne, ni obiskov, direktor ne dovoli,« z uradnim glasom pove ženski glas na drugi stran.

Odložila sem telefon in se prvič odkar je moj oče zbolel in se mu je stanje tako zelo poslabšalo, zlomila.

Odložila sem telefon in se prvič odkar je moj oče zbolel in se mu je stanje tako zelo poslabšalo, zlomila.

***

Stojim pred vrati bolnišnice na Golniku. Hladen dan je, nisem se dovolj toplo oblekla, ker so temperature iz prejšnjega dne precej padle. Ne smem vstopiti, zaradi korone, in čakam. Nihče ne pride. Zunaj stojijo zabojniki – improvizirana sprejemna točka za testiranje, za okužene. Čakam, občutek je, da že celo večnost, začne me zebsti, verjetno bolj zaradi drhtavice kot zaradi česa drugega, pritisnem na kljuko in vstopim v predprostor, pomolim glavo na glavni hodnik.

»Želite?«

»Prišla sem po očetove stvari,« rečem. »Včeraj je umrl.« Izdavim še njegovo ime. Gleda v računalnik. Ne najde ga. »Na katerem oddelku je umrl?«

»Ne vem.«

»Ne veste?«

*Ne vem. Bal se je v bolnišnico, da se ne bi nalezel korone. Že tako se je boril za vsak svoj dih. Tudi morfij ni dolgo pomagal, samo za prvih nekaj dni, ko ga je začel jemati.

Potem, ko sem ga končno prepričala, da gre na pulmološko na UKC,

moj oče je bil en tak velik otrok,

potreboval bi koncentrator kisika in podroben pregled za predpis količine,

so se začeli pogoji za sprejem zaradi razglašene epidemije zaostrovati. Da ne morejo zagotoviti, da ga bodo sprejeli. Da čakajo – na pol prazni – na prve paciente s koronavirusom. Umirajočemu človeku, ki se bori za svoj dih in ima vse znake pljučnice, pa ne morejo z gotovostjo potrditi sprejema. Zato ga osebna zdravnica raje pošlje na Golnik, tam ga bodo sprejeli. Obljubim mu, da bom šla z njim in ko zjutraj prispe ambulantno vozilo, sem tik ob njem, držím ga za roko.

Umirajočemu človeku, ki se bori za svoj dih in ima vse znake pljučnice, pa ne morejo z gotovostjo potrditi sprejema.

Prej tega ne bi hotel, ni bi hotel, da ga gledam v slabi koži, zdaj pa se boji, da poti ne bi preživel, boji se biti sam …

»KOPB je imel,«

Spet išče po računalniku, mi pove, naj počakam zunaj. Čakam, najprej preveč otopela, da bi karkoli čutila, potem začutim naraščajočo jezo, jezo lažje sprejmem kot žalost, brbota v meni, potem narašča, čutim, da se mi bo razsula kot lava po prostoru. Vem, da oče, tega ne bi želel. »Ne kliči v bolnišnico, ne sprašuj, ne jih motit,« me je prosil.

Bal se je, da bi bil komurkoli v breme.

Stopim v medprostor, zunaj me zebe. Končno pride medicinska sestra. Prinese očetov nahrbtnik. Majhen, črn. Oblijejo me solze, čeprav stiskam zobe. Ne vem, zakaj si ne pustim, da bi se razjokala. Zakaj je potrebno toliko časa čakati, si poočitam. Na hladnem. Izgubila sem očeta. Rabim varno, razumevajoče okolje in to čim preje, preje, kjer se lahko dokončno zlomim.

Stopim v medprostor, zunaj me zebe. Končno pride medicinska sestra. Prinese očetov nahrbtnik. Majhen, črn. Oblijejo me solze, čeprav stiskam zobe. Ne vem, zakaj si ne pustim, da bi se razjokala.

Potem je prišla še zdravnica. Dala mi je roko, kljub temu, da se v teh časih to zdi skoraj heretično. »Sožalje«, mi reče. »Ko je umrl nisem bila v službi, ni bil moj turnus.«

Hotela sem jo vprašati, kdo je bil takrat v sobi, da bi rada govorila z nekom, ne z zdravnikom, temveč bolnikom, ki je bil z njim v sobi v zadnjih trenutkih. Rada bi informacijo, ki ni zdravniška, nočem strokovnih izrazov, nočem slišati o pljučnici na pljučnico, o dihalni stiski, o odpovedi notranjih organov, vendar ne morem vprašati, prej razlita lava jeze se suši in se spreminja v betonski zid.

Panorama

Vanja Kovač