RANJENO SRCE
Kati je sedela za mizo v knjižnici in prebirala knjigo. Bila je globoko potopljena v svoje misli, ko je nenadoma začutila nežen dotik na rami. Prestrašeno je obrnila glavo in zagledala svojo nasmejano prijateljico.
»Zdenka, kje si se skrivala?« je vzkliknila.
»Med policami, našla sem zanimivo knjigo. Ravnokar pa sem vrnila knjigo Matere ne, španske pisateljice. Neverjetno ganljiva zgodba,« je odgovorila
Ravnokar pa sem vrnila knjigo Matere ne, španske pisateljice.
Kati je dvignila obrvi: »Matere ne. Zveni zanimivo. O čem pa govori?«
Zdenka je prisedla in premišljeno prikimala:
»Zgodba govori o materi, ki je umorila svoja dvojčka. Grozno, kajne? Ampak to ni najbolj pošastno. Potem ko je storila ta grozovit zločin, je rekla nekaj čudnega, da sta zdaj rešena, a ni jasno, česa sta rešena.«
Kati je nekaj stisnilo pri srcu in roke so se ji začele tresti. Zgodba o materi, ki ubije svoja otroka, je sprožila temačne spomine v njeni duši. Spomnila se je na grozljive trenutke med svojo nosečnostjo, na besede ginekologa, ki so razkrile, da z zarodkom ni vse v redu, na neskončne ure čakanja v bolnišnici in na grozo, ki jo je občutila ob rojstvu svojega otroka. V mislih je videla sliko, kako so medicinske sestre panično skakale sem in tja ter iskale prazen inkubator. Kljub dokumentaciji, ki je jasno napovedovala morebitne težave, se je zdelo, da so bili zdravstveni delavci presenečeni in nepripravljeni.
Zgodba o materi, ki ubije svoja otroka, je sprožila temačne spomine v njeni duši. Spomnila se je na grozljive trenutke med svojo nosečnostjo, na besede ginekologa, ki so razkrile, da z zarodkom ni vse v redu, na neskončne ure čakanja v bolnišnici in na grozo, ki jo je občutila ob rojstvu svojega otroka.
»Kaj je narobe, ti je slabo?« jo je zaskrbljeno vprašala Zdenka, ko je opazila bledico na njenem obrazu.
Kati je zatrla solze, ki so se ji nabirale v očeh:
»Nič, samo ta zgodba me je nekako spomnila na … na nekaj osebnega,« je komajda izustila.
Zdenka je stopila bližje in jo objela.
»V redu bo. Če želiš, lahko o tem govoriva,« jo je skušala pomiriti.
Kati je zaradi njenega sočutja občutila olajšanje. Povabila jo je v sosednji bar na kavo. Usedli sta se v miren kotiček pri oknu. Pogled na njuno mizo so zastirale visoke zelene rože v koritu in jima zagotavljale intimnost. Vdihnila je in začela pripovedovati: »Spominjam se tistega dne, ko mi je zdravnik v petem mesecu nosečnosti povedal, da so na plodu zaznali anomalije. Tako nerealno je bilo to. Otrok je bil načrtovan in zaželen. Počutila sem se dobro. Potem v šestem mesecu pa se je nenadoma zelo povečala količina plodovnice in vplivala na izredno povečanje mojega trebuha. Prepričala sem se, da bo vse v redu, saj se tudi z ultrazvokom ne vidi vse jasno. Na porod sem odšla neverjetno pomirjena, pravzaprav sem iz glave izgnala misli, da dosedanji izvidi niso obetavni. Osebno nisem poznala nobene mamice, ki bi imela z novorojenčkom kakršnekoli težave. Tisti dan me mož kar ni mogel izpustiti iz objema. Ni imel dobrega občutka, kar mi je povedal kasneje.«
»Spominjam se tistega dne, ko mi je zdravnik v petem mesecu nosečnosti povedal, da so na plodu zaznali anomalije. Tako nerealno je bilo to. Otrok je bil načrtovan in zaželen. Počutila sem se dobro. Potem v šestem mesecu pa se je nenadoma zelo povečala količina plodovnice in vplivala na izredno povečanje mojega trebuha.
Kati je nekajkrat globoko zadihala in potem srknila že skoraj hladno kavo.
»Slutim, da si šla skozi težko preizkušnjo,« je dejala Zdenka, ki je čutila kurjo polt po rokah, ker ona v življenju se še ni soočila s kakšno težko izkušnjo. Le spomini na mamo niso bili najlepši: mamin dolgčas, ko ji je pomagala pobirati igrače, raztresene po dnevni sobi, njen zgrožen izraz, ko ji je brisala smrklje, njen prazen pogled, ko sta se sprehajali po hodnikih veleblagovnice, ko je hotela imeti posebne piškote, barvne makarone, je bila mama nema, gluha, slepa, ker je komajda zmogla vzpenjanje po pobočju svojega obupa.
»Rojevanje z umetnimi popadki sploh ni bilo nobeno trpljenje. Stiskala sem pesti in dihala po navodilu, osredotočena pa sem bila na eno samo misel, vse bo v redu, mora biti v redu. In ko sem rodila, otrok ni dal glasu od sebe. Naenkrat je nastopila panika. »Inkubator, inkubator, hitro!« je vpil porodničar. Končno so ga le pripeljali, napeljali cevke v nosek in v rokico. Drobceno bitje je zadihalo. Živa je, za trenutek sem se oddahnila. Zastrmela sem se v dekličin lep obrazek in pri dotiku z njeno kožo sem občutila radost. Potem pa so se mi ulile krokodilje solze, po tihem sem ihtela in vsa sem se začela tresti. Veselje in strah sta si podajala roke.«
Zdenka je stisnila njeno roko, brez besed, z razumevanjem in podporo. V šestih letih, kolikor sta se poznali, Kati ni omenjala hčerke.
»Ko mi je zdravnik povedal, da je otrok neozdravljivo bolan, da ima kromosomsko obolenje, trisonomijo 18, sem doživela šok, kot da mi je nekdo iztrgal srce iz prsi in ga zdrobil v prah, kot da so se tla pod mano odprla in me je potegnilo v brezno obupa. Tega občutka nikoli ne bom pozabila.«
Ko mi je zdravnik povedal, da je otrok neozdravljivo bolan, da ima kromosomsko obolenje, trisonomijo 18, sem doživela šok, kot da mi je nekdo iztrgal srce iz prsi in ga zdrobil v prah, kot da so se tla pod mano odprla in me je potegnilo v brezno obupa.
Kati je usmerila pogled nekam daleč, tja, kjer se stikata nebo in zemlja.
Takrat pred osemintridesetimi leti jo je ob šokantni novici preplavil val neskončne žalosti z vso silovitostjo, kot črna megla, ki zasenči svetlobo in upanje. Njen svet je bil potopljen v temo, iz katere ni videla izhoda. Zavedala se je neizprosne resnice, da se tvoje življenje in življenje tvojega otroka nikoli več ne bo vrnilo v normalnost in dejstva, da največ otrok umre v prvih štirinajstih dneh, v najboljšem primeru dočakajo nekje deset let. To je bil najbolj grozljiv trenutek.
Kati se je s pogledom vrnila v sedanjost in rekla:
»Si predstavljaš, kako mi je bilo hudo v bolniški sobi, ko sem bila obkrožena z veseljem, ko so mamice dojile svoje otroke. Počutila sem se kot v labirintu bolečine, obdanim z žarečim soncem sreče, ki ti je nedosegljiva.«
»Si predstavljaš, kako mi je bilo hudo v bolniški sobi, ko sem bila obkrožena z veseljem, ko so mamice dojile svoje otroke.
V bolnišnici so Kati na njeno prošnjo prestavili v drugo sobo, kjer je bila obkrožena s pacientkami, ki so delale splav. Tu je imela občutek kot da je v središču viharja, kjer se združujejo različne oblike trpljenja in obupa. Bila je na robu med dvema skrajnostma, kjer se soočata življenje in smrt, upanje in obup, ljubezen in jeza. Medtem ko se druge borijo s svojimi lastnimi demoni, je Kati sprejela svojega otroka, ki se bori za vsak dih, a hkrati se je spraševala, ali si želi tak boleč izid.
»Cele dneve sem preživela ob inkubatorju in božala dojenčico po ličkih. Ko jo je sestra dvignila za par minut, me je pogledala naravnost v oči. Ne samo, da me je pogledala, čutila sem, da me je zares videla, nasmehnila sem se ji, čeprav so mi po licu polzele solze, čista ljubezen in vzajemna hvaležnost. Z mlekom, ki sem ga izčrpavala, so nahranili še enega dojenčka.»
Kati je bila kljub vsemu polna upanja, da bo dojenčica premagala vse ovire, saj ima vendar več kot dva in pol kilograma, toda megla negotovosti se ji je večkrat spustila na srce. Njena duševna stiska je postajala vse hujša, zato je zdravnik predlagal, da naj noči preživlja doma, zjutraj pa se ponovno vrača v porodnišnico. Tavala je kot prazna školjkina lupina, ki jo valovi premikajo po plaži ali pa je sedela doma ob zibki in nemo gledala v njeno praznino. Vsak dan je bila v kontaktu s sočutnim zdravnikom, ki jo je postopoma pripravljal na najhujše.
»Ko sem povedala možu, da se deklici izteka življenja, sva naslednji dan oba preživela pri njej. Zvečer sva težko zaspala, izmučena od žalosti in krute resnice. Naslednji dan, še preden sem odšla v porodnišnico, je prispel telegram – Vaš otrok je umrl. Naše iskreno sožalje. Otrpnila sem. Čez čas, ko sem prišla k sebi, sem se vsa omotična komaj privlekla do kozarca vode.«
Nepojmljivo ji je bilo, kako lahko komaj rojeno bitje umre tako hitro. Ni imela priložnosti, da bi jo prinesla domov, da bi jo dojila in crkljala. Nikoli ni imela priložnosti, da bi slišala njen smeh ali občutila njeno toplino. Bila je preplavljena z mešanico žalosti in olajšanja. Žalostna, ker je izgubila svojega otroka, a hkrati je čutila olajšanje, ker je vedela, da mu bolezen poslabšuje kakovost življenja. Sprejela je usodo, čeprav je bolelo. Svoji hčerki je dala možnost za normalno življenje, četudi le za kratek čas. Medtem ko so solze nežno drsele po njenem obrazu in v objemu moža, jo je preplavila nenavadna lahkotnost ob misli, da je njena hčerka zdaj svobodna, svobodna pred trpljenjem in bolečino. Toda v njunih srcih bo vedno živela kot majhen angelček, kot svetla zvezda na nebu noči.
Žalostna, ker je izgubila svojega otroka, a hkrati je čutila olajšanje, ker je vedela, da mu bolezen poslabšuje kakovost življenja. Sprejela je usodo, čeprav je bolelo. Svoji hčerki je dala možnost za normalno življenje, četudi le za kratek čas.
Odeta v neizmerno žalost sta se z možem poslovila z deklico v naročju od njenega hladnega telesa, neizpodbitnega dokaza, da je življenje že ugasnilo. Bel kompletek z roza zvezdicami je sedaj izgledal tako nemočno in prazno. Položili so jo v majhno belo krsto. Videti je bila tako nedolžna, kot da bi samo spala.
»Ne morem si predstavljati, kako hud stres si preživela in vendar si danes vedra in zadovoljna,« je rekla Zdenka s solnimi očmi.
»Takrat je bil vsak trenutek prežet z občutkom praznine, ki se je dolgo nisem mogla znebiti. Bila sem kot senca sama sebe, izgubljena v svojem lastnem trpljenju. Zaprla sem se vase, kot da hočem ubežati pred svetom in bolečino.«
»Ni besed in ne dejanj, s katerimi bi žalujočemu lahko odvzeli bolečino,« je tiho rekla Zdenka.
»Vsak mora najti svoj način žalovanja. Praznino sem zapolnila z delom in športnimi aktivnostmi. Šele kasneje sem ugotovila, da sem proces žalovanja na silo zaključila, saj sem ob vsakem pomembnem datumu v zvezi s hčerko, občutila tisto prvotno grozno bolečino.«
»Proces žalovanja pri posamezniku traja različno dolgo. Mislim pa, da je vključitev v skupine žalujočih staršev zelo dobra, ker tam lahko pokažeš vse svoje skrbi in ranljivost.«
»Proces žalovanja pri posamezniku traja različno dolgo. Mislim pa, da je vključitev v skupine žalujočih staršev zelo dobra, ker tam lahko pokažeš vse svoje skrbi in ranljivost.«
»Takrat takih skupin ni bilo, ali pa nisem vedela zanje. Sem pa vesela, da sva se z možem odločila, da deklica počivala v svojem, ne skupnem otroškem grobu. Tako sva lahko vedno blizu nje,« je zaključila pripoved Kati.
Zdenka si je obrisal solze in pripomnila:»Kajne, drugi otrok je malo omilil bolečino.«
»Pomagal je zaceliti rane v srcu, a ne more nadomestiti umrle hčerke. Nisem imela poguma, da bi se odločila še za eno nosečnost. Srečna sem bila, da imam zdravega sina.«
»Joj, Kati. Nikoli ne vemo, kaj vse se skriva za nasmejanim obrazom. Kako je človek prilagodljiv, čeprav ne vsi,in sposoben preživeti hude stvari.«
»Ne moreš se preprosto odpovedati življenju. Najti moraš svoj način, kako se soočiti s svojo bolečino in živeti z njo. Ko sem lahko spregovorila o mrtvem otroku brez obnovitve bolečine, moja žalost je postala tiha in svetla, šele takrat sem lahko polno zaživela.«
»Na določeni točki življenja se vsak sreča z žalostjo bodisi zaradi smrti ljubljene osebe, prekinitve razmerja, izgube službe, diagnoze, ki poseže v nas in nam spremeni življenje,« se je zamislila Zdenka.
»Danes je bil tak splet okoliščin, da sem ti morala obelodaniti svojo zgodbo. Vse sem podoživljala že pred parimi dnevi, ko me je sedemletni vnuk na pokopališču vprašal, kdo je Tjaša, ki je poleg dedija vpisana na spomeniku. Razložila sem mu, da je to njegova teta. Rekel je, da bomo zdaj prižigali svečko dediju in Tjaši.«
»Danes je bil tak splet okoliščin, da sem ti morala obelodaniti svojo zgodbo.
»Kati, zapiši zgodbo kot spomin na hčerkico, in mislim, da je zdaj pravi trenutek,« ji je z navdušenjem predlagala Zdenka.
Kati se je začudila, koliko je že ura. Počasi sta se odlepili od stola in raztegnili hrbtenico. Preden sta odšli vsaka v svojo smer, je spregovorila še Kati:
»Morda pa res. Hvala Zdenka, ker si me poslušala. Moram priznati, da se počutim lahkotno, kot da sem odložila še nekaj skritega bremena.«
