Brusilec nožev. Izbrane pesmi. Iz arabščine prevedel Sargon Boulous. Banipal Books, 2009

Fotografija: Sargon Boulus, Wikipedia – slika je natisnjena tudi na naslovnici angleške izdaje izbranih pesmi Sargona Boulusa – Knife Sharpener, Banipal Books, 2009.

PAT BORAN

UVOD V PESNIŠKO ZBIRKO BRUSILEC NOŽEV (IZBRANE PESMI) SARGONA BOULUSA. Iz arabskega jezika prevedel avtor sam. Banipal Books, 2009.*

Ni veliko ljudi, za katere bi lahko resnično rekli, da so pesniki – v smislu posameznika, katerega celotno življenje je videti, kot da je posvečeno, celo skomponirano iz poezije: toda Sargon Boulus je bil eden izmed njih. Tako kot mnogi drugi sem tudi jaz, od trenutka ko sem prvič srečal Sargona na Dublinskem festivalu pisateljev leta 2003, na praznovanju sodobne arabske literature, začutil, da sem v prisotnosti nekoga resnično pomembnega. Kajti pred menoj je bil pesnik, ki so ga globoko ranila nedavna dogajanja v njegovi domovini Iraku, a ne le ta: kot vsi veliki pesniki se je zdelo, da je tudi Sargon čutil še večjo, zgodovinsko težo spopadov, napetosti, nerazumevanj in zatiranj duha, kot da bi njegove pesmi prihajale skozi njegov čas in jezik, a iz nekega drugega kraja. Brez dvoma je bilo to deloma posledica dejstva, da je pisal v arabščini, jeziku, ki je ponujal (če že ne zahteval) zgodovinsko skladnost in kontinuiteto na načine, ki sem si jih lahko le predstavljal.

Občinstvo na tistem dogodku Dublinskega festivala pisateljev je, nedvomno tako kot jaz, pričakovalo določeno mero političnih razmišljanj. Bilo je sredi junija: tri mesece prej so ZDA in njihovi zavezniki začeli »osvoboditev Iraka«. In vendar smo od Boulusa in njegovih soavtorjev – Samuela Shimona, Hassoune Mosbahija in Maram Al-Massri, ki jih je predstavila Margaret Obank iz Banipala – slišali predvsem bolj poglobljen pogled na zgodovino, precej bolj poglobljen pogled na vlogo pisatelja v svetu. To je posebej veljalo za Sargona.

Predstava W. B. Yeatsa o razmerju med poezijo in politiko je le redko dobila jasnejši izraz kot v poeziji Sargona Boulusa: »Iz prepira z drugimi ustvarimo retoriko, iz prepira s samimi seboj pa poezijo,« je zapisal Yeats, očitno ponujajoč izbiro bodisi–bodisi, na kateri se je že marsikateri pesnik spotaknil. Ni bil politični pesnik, zagotovo ni zaupal nepreizkušenemu vzgibu po pisanju politične poezije, pa vendar je – z besedami Saadija Youssefa – Sargon Boulus »stal proti okupaciji Iraka, ker morajo biti pesniki proti okupaciji«.

Seveda Boulus nikoli ne bi mogel biti politični pesnik, tudi če bi bil to njegov cilj. Kajti, kot pravi sam v tej knjigi, »ko pišem, se pravzaprav spominjam – ne same preteklosti, ne osebe ali kraja, prizora, zvoka ali pesmi, temveč najprej in predvsem se spominjam besed.« Ta umik iz dogovorjene, skupne, zunanje izkušnje v območje domišljije se težko ujema s katerim koli povsem političnim gibanjem; vendar je hkrati zanimivo opaziti, da Sargonov pristop k poeziji ni usmerjen izključno k samemu sebi, ni preprosto dnevnik v verzih o notranjem življenju pesnika. S tem, ko je besedam – gradnikom izkušnje – dodal svoje barve, se izogne dihotomiji bodisi–bodisi, s katero se je soočal Yeats, in najde ne srednjo, temveč tretjo pot: pot, katere tla se včasih zdijo oboje, včasih niti eno niti drugo, a po kateri pesnik ne more drugače kot da hodi. Tako kot je nekaj najboljše Nerudove »politične« poezije nastalo iz njegovega spoznanja, da svet predmetov nosi zgodovino tistih, ki so jih ustvarili (»Stik, ki so ga ti predmeti imeli s človekom in zemljo, je lahko dragocena lekcija za trpečega liričnega pesnika«), tako tudi Sargon najde smiselno povezavo med lirskim in osebnim ter širšimi zgodovinskimi nujnostmi. Kot pravi sam: »Verjamem, da vsak dani jezik vsebuje ves spomin sledi skupnosti, ki so ga oblikovale. Za pesnika ni nič izgubljeno.«

In pesnik, ki živi v času vojne in je »oblegan od krikov / svojega plemena, medtem ko tava / med kostmi / in hodi skozi razvaline / svojega mesta«, kaj mu je storiti? Lahko samo sanja,
da bi letel kot orel
nad glavami pobitih
in njihovih morilcev,
v upanju, da bi z besedami ujel
čudovito bitje, hitro v svojem letu,
in zasadil kavelj
svoje domišljije
v meso svojega plena.

Pa vendar, »Kar besede / lahko storijo, / je skoraj nič / v teh dneh,« kot pravi v Skrivnosti besed, s čimer morda nakazuje ne to, da so besede nesmiselne ali brez moči (sicer zakaj bi jim posvetil življenje), temveč da »v teh dneh« lahko samo spodletijo; saj besede uresničujejo svojo magijo počasi, zahtevajo od nas širši, daljši pogled na naš čas na tem svetu, na naš prostor v stvareh.

Pesmi Sargona Boulusa so prežete s smrtjo, nasiljem in temo, a hkrati se globoko ukvarjajo tudi z življenjem in rojstvom. Motiv rojstva se v teh pesmih pojavlja večkrat in na različne načine – pesnik se kaže kot nekakšna babica, nedvomno, a tudi v resnični radosti in upanju ob novem prihodu: v čudoviti podobi »obraza / ki sije pod cunjami / v svoji majhni zibelki / svetlečega kot hlebec kruha« v pesmi Legenda o Al-Sajjabu in mulju ali v nič manj čudežnih, a precej bolj nujnih porodih, ki jih opravlja Umm Youssef, očitno ljubljena babica, ki vleče dojenčke »iz tople teme maternice / v ostrino tega sveta / s svojimi spretnimi rokami«.

***

Najboljše iz tega opusa ima brezčasno kakovost – kakršno mora imeti delo pesnika, ki si ga bomo zapomnili. Začenja se s verzom, v katerem pesnik čaka na val »ki me bo vrgel / na neznano / obalo, privezanega / na kamen« (Kako se je rodilo orientalsko petje); pesmi se podajajo na pot z upanjem po odrešitvi v trpljenju, a pričakujejo – in najdejo – trpljenje v odrešitvi: to je tisti dvorezen meč umetnosti, ki nas uči »kako peti / s tem ranjenim / glasom«.

Tolažba – čeprav redkeje tudi pobeg pred trpljenjem – najpogosteje prihaja iz narave, iz nujne uskladitve jaza z ritmi in procesi naravnega sveta. Pesem Sanje metulja denimo uravnoteži podobo pesnika, ki »otresa nočne / more / s svoje glave«, s podobo metulja, ki drsi čez vrtno ograjo – metulja, ki je bil »še včeraj / le gosenica, / ujeta v svojo ozko bubo«. Tudi tu se ponuja – ali zahteva – drugi pogled: z metuljem ni primerjan pesnik, temveč njegove more, (ujete v njegovi glavi), primerjane z metuljem, ki je »kot drobna molitev ali sen«. Kar bi sprva lahko vzeli za precej običajno prispodobo (preganjani, k zemlji prikovani pesnik in na novo osvobojena gosenica), je v resnici morda bolj povezano z vsebino videnja, z domišljijo – z nujo, da izrazimo moro prav tako kot sen, temne misli v svetlih časih prav tako kot velja obratno. Kajti tako kot metulj svobodno poleti, tudi pesnik »otresa nočne more / iz svoje glave«, kot da bi se tudi more, tako kot gosenica, lahko osvobodile svoje bube in dobile svojo temnejšo svobodo.

***

Za nekoga, ki se je rodil v puščavi (in ki je peš prečkal puščavo od Bagdada do Bejruta), ni prav nič presenetljivo, da ima puščava tako osrednje mesto v Sargonovem pisanju: »Puščava se razteza v mojih sanjah, prepolna / obljub, nevarnosti, svarilnih zgodb« (Ta cesta sama). V pesmi Meje je vas, skozi sadovnjake katere je nekoč tekla voda, zdaj »nič drugega kot reka peska, / nažrta s silo pozabe«. Puščava je vse-požirajoča. Iz nje je morda izšlo toliko tistega, kar tvori naše raznolike civilizacije, a v njej preži tudi smrt teh istih civilizacij – kot da bi jim sledila po njihovih stopinjah.

A morda še bolj kot puščavo v teh pesmih srečujemo navzočnost strašnega vetra – vetra, ki »se spusti / da bi krvavel kot mati in zakričal / in rodil« (Dediščina s priokusom prahu); vetra, ki lahko hkrati »divje zapiha iz smeri / klanja, vroč kot / dih peči« (Pesem za tistega, ki bo hodil do konca stoletja), ali pa kasneje preprosto dvigne krilo ženske na pokopališču: kakorkoli že, vedno obstaja grožnja, da bo ta veter nazadnje izbrisal vse sledi ljudi »kot da nikoli niso hodili po zemlji« (Novice o nikomer).

Obstaja izjemna pesem, Dogodek v gorski vasi, v kateri se skala odkruši z gorske stene, vznemiri vse ptice v okolici in se na koncu ustavi »v ustih / vodnjaka«. Kako naj razumemo ta srhljivi trenutek, navidezno natančnost sile, ki skalo pripelje do njenega počivališča in hkrati zamaši sam vir življenja (civilizacije). Tukaj gre, lahko bi rekli, za vojno in spopad, a znova z nekakšnim skoraj yeatsovskim pridihom. Težko je tudi spregledati, da so v zaključnih verzih prav usta tista, ki so zamašena, utišana, zaradi česar je ta »naravni« dogodek skoraj kakor dejanje kaznovanja.

Bolj dobesedna oblika kaznovanja in, v razširjenem pomenu, pričevanja nastopa v pesmi Deček ob zidu, v kateri deček skrije oči za listi borovničeve veje, ker ne zmore prenesti pogledov sosedov, ki »se nagibajo čez zidove / kakor jata vran« in opazujejo, kako njegovega očeta javno bičajo. Morda ni naključje, da je angleški samostalnik za »jato vran« prav »murder« (umor); če je tako, to ponazarja, kako resnično je Sargonovo prepričanje, da imajo besede svoje lastno življenje. Seveda pa je to tudi dodatni opomin, da če lahko zgodba pride do nas od kjerkoli, je pogosto ne zmoremo zaznati – tako kot slepi človek v pesmi Priča nevede hodi skozi kraj pokola –, kajti tudi za stvari, ki so nam najbližje, bi lahko rekli, da so »izginile v daljavo«.

Pričevanje v času vojne neizogibno vključuje žalovanje in močno čustveno trdnost. Največji izziv za tiste, ki preživijo, je morda, da se ne spremenijo v kamen (beseda, ki ima v delih Sargona Boulusa pogosto negativne konotacije): priznati, čeprav težko sprejeti trditev, »za nas / vedno žalovanje, / za vas vedno / zmagoslavna / parada« (Morilka vdov, mati gorja).

***

Da imajo besede samostojne načine obstoja, je seveda dejstvo, s katerim se vsak dan sooča vsak tisti, ki bi rad bil prevajalec; pa vendar je Boulus tolikšen del svojega časa in energije posvetil prevajanju najrazličnejših besedil (in seveda tudi prevajanju lastnih del, vedno napisanih v arabščini, ki so jih nato včasih prenesli k angleško govorečemu občinstvu).

V kompleksni pesmi Sredi rojevanja se spopad nadaljuje celo medtem, ko nastajajo pesmi – ali pa se še trudijo, da bi nastale. Kar se dogaja zunaj vrat pesmi, ogroža »meso besed«, in tudi svet tam zunaj: »vidim morilca, kako sproži strel; / pesem se sesuje v mojih rokah«. Pa vendar Sargonu uspe ustvariti pesem, ki govori o veliko več kot le o samem dejanju pisanja.

Morda politika ni, kot si včasih predstavljamo, ločena od vsakdanjega življenja. Pa vendar so trenutki, ko Sargon pride zelo blizu temu, da bi pokazal s prstom, kot v pesmi Ta gospodar kdo. »To je / gospodar, ki je / prišel / iz Amerike, / da bi pil / iz Tigrisa / in / Evfrata« – skoraj telegrafsko skrajšane vrstice morda spominjajo na Williama Carlosa Williamsa (ki ga je Sargon tako občudoval), a ton – hkratna zadržanost in obtožba – spominja na skoraj uročno moč besed, ki jo tako pogosto najdemo v svetih knjigah sveta, še en primer pesnikove metode, kako hkrati seči v dve smeri.

Zgodba bo povedana nas opominja, da ni pomembno, kako se ohranjajoča resnica znajde pri nas ali od kod pride, temveč zgolj to, da pride. »Tako se predejo zgodbe / iz nič,« piše Sargon, kot vedno sprejemajoč skrivnost. Medtem pa pesem Če bi besede živele namiguje, da zaradi besed »ubijamo in umiramo / in se hranimo / z njihovo osupljivo bedo«.

*** 

Kot je bilo že večkrat poudarjeno drugod, je bil Sargon Boulus popotnik, romar tako v geografskem kot v časovnem smislu, zavezan pesniškemu popotovanju, ki te lahko odloži kjerkoli, a redko prepričljivo kakemu kraju reče dom. Kjer kalifornijski sončni zahod prikliče vzorec in barve perzijske preproge, se skoraj neizogibno gora San Bruno pod njim spremeni v goro, na kateri bi pesnik lahko – in morda moral – poleteti: saj ta gora, na vrhu katere stojijo radijski stolpi (simboli komunikacije, konec koncev, ko razdalja postane nepomembna, premostljiva), ob koncu pesmi postane zlovešči kraj »kjer luči / utripajo rdeče / na stolpih / in prebadajo nebo«. Nobena vizija naravnega sveta ni varna pred vdorom človeških skrbi.

V pesmi Uboj sokola se v srhljivi prizor v nevadskem puščavskem okolju zariše trenutek, ko mož usmrti svojega zvestega starega tovariša, ki je izgubil svoj »ubijalski nagon«, spusti ga, da se še zadnjič dvigne v zrak, medtem ko sam skrbno nameri s puško in ga zruši v »majhen oblak prahu«. A vendar se tu nasilje razume kot nujno. Mož pobere mrtvega sokola »skoraj nežno«, nato pa ga vrže na svoj poltovornjak in zagrmi proč »v puščavo / in noč«. Pozaba je neizbežna; smrt, tako kot življenje, je vedno na poti.

***

»In zemlja lebdi, potepuh, med zvezdami.« (Ta cesta sama)

V tem razporedu Sargonovih pesmi, ki ga je pesnik začel sam v mesecih pred smrtjo in ga je dokončala Margaret Obank, se bralec znajde ob srce parajoče žalostnih trenutkih, ko se zdi, da gre za njegovo slovo, njegov »farewell to alms«, če lahko tako rečemo – slovo dajanju in prejemanju. Pesem Invokacije pred odhodom na morje se zaključi z glasom, ki ga je Sargon skorajda izpopolnil: glasom, v katerem je še maloprej govoril o podrobnostih in grozi vojne ter smrti, zdaj pa se nekoliko umakne – nazaj k preprostim bistvenim rečem, osnovnim sestavinam preživetja za vsako živo bitje, tudi za nas, nepopolne ljudi.

Sargon Boulus ni bil dovolj dolgo med nami, in čeprav je pogosto govoril o zbirki svojih pesmi v angleščini, je bilo morda nekaj dvoma, da bi se to kdaj lahko zgodilo – ali pa, da bi lahko kot popotnik v drugem jeziku naredil zanjo kaj več kot ji zaželeti srečo, jo pozdraviti in iti naprej. In zdaj, ko je odšel, in mnoge izmed nas pustil srečnejše, ker smo ga poznali, v tem čutim njegovo toplino, njegovo bolečino in njegovo človečnost ter na koncu njegov pozdrav nam – v jeziku, preko sicer neprevedljivih razdalj.

Naj bo pod tvojimi stopali vedno

kakšna radodarna zemlja, da se boš počutil varen.

Če se nekega dne izkaže,

da je preozka, poišči morje. In odjadraj.

(iz Invokacij pred odhodom na morje)

Dublin, 22. oktober 2008

(prva obletnica smrti Sargona Boulusa)

 

***

 

KAKO SE JE RODILO ORIENTALSKO PETJE

Prerok

Zberem se
v enega,
razgalim obraz
blisku
in blaznim,
medtem ko čakam
na val,
ki me bo vrgel
na neznano
obalo, privezanega
na kamen.

 

Knjiga

Odpri
knjigo časa
s trepetajočimi
prsti in beri:
tvoje življenje je priklenjeno
na to stran;
tvoja ljubimka,
ki ti bo izrekla
svojo prvo skrivnost
in svojo zadnjo.

 

Bog

Bog je odredil,
da se razodene podzemlje
v temle:
te temne, žalostne,
prepletene ulice,
kjer so ljudje obsojeni,
da tavajo za vedno.

 

Oud

Nato so dnevi
drseli mimo,
in nekega dne
mi je nekdo porinil
ta oud med roke
in me naučil,
kako peti
s tem ranjenim
glasom.

 

MEKNES, MAROKO

Za tiste,
ki prihajajo od daleč,
Meknes leži
za svojimi zidovi
kot vroče opeke,
ki se ohlajajo v peči.

Pod oboki
svojih kupol
počivajo karavane
pri vratih, čakajoč
na znamenje.

Konj brez
sedla stoji nepremično
v senci.

Berberske žene
ob cesti prodajajo
svoje drobnarije, kroglice
in leteče preproge.

Dan je le
izgovor, da prispeš
prej v kraljestva
noči,
ki jih poganja
ramadanski mesec,
v prid tistim,
ki postijo in trdno spijo
na strehah.

Čez nekaj

preostalih noči

bo gotovo prišel praznik,

ko se smeh

spremeni v dodatno

dimenzijo,

ki kroži v orbiti

naše žalosti,

in štorkljino gnezdo

se zdi večje

od pošte.

 

OBLEGANJE

Zbudil sem se v tej hiši,
ki jo varuje ženska, ki izgine
za tedne, da bi blodila ob reki.
Ko se vrne, priveže
svoj lahki čoln k mojemu stegnu,
medtem ko spim, in v težki tišini
privede svoje ranjeno telo
v mojo posteljo.

Zveri, nedavno izpuščene,
tavajo svobodno po ulicah
in iz ure v uro postajajo bolj divje,
skočijo na otroke,
raztrgajo bolne, medtem ko se govorice širijo
skupaj z drugimi novicami: da bo velika
lakota, kuga,
vsakodnevni pokoli …

Ko pride dan,
z vozovi naloženimi s svežim strelivom,
moji sosedje butajo z glavami ob vrata,
znamenje popolne pokorščine
ali neznosne bolečine.

 

TISTI, KI GRE V KRAJ

Ta ovira, denimo: kot bi se, komaj ozdravljen
bolezni, prebudil in našel kamen pod
glavo, daleč od cilja, točke, ki
zabliska in potem ugasne kot oko nočne
živali, sumničave do lovca; pod spomenikom, na
kraju, na javnem trgu s svojo zamaskirano množico,
kjer se pojaviš, tik pred tem, da objameš
karkoli že mineva, nato nadaljuješ svojo pot.

Ta jutri, denimo, ki niha kot meč
nad glavo gosta, medtem ko ta hiti mimo
odprtih vrat pekla, noséč na hrbtu staro
ročno prešo, blazni idol, žensko z zamrznjenim
slapom med nogami, ki ne bo pritekel, razen če ga
biča sam hudič.

Ker na pismo bodisi nikoli nisi odgovoril, bodisi
nikamor nisi šel. A prispel si v
kraj.

 

MEJE

Tam, kjer je sonce nekoč plesalo

na šipah neke vasi,

na vodi, ki je tekla skozi sadovnjake,

zdaj ni nič drugega kot reka peska,

naphana s silo pozabe,

na njenih bregovih ne raste nič razen časa,

tu, na drugi strani.

Sledi gum se vlečejo po sipinah,

potem izginejo, da bi se znova pojavile

za mejo, med dvema zidovoma,

ki segata do neba; jastreb lebdi

kot pozabljen molilec

v zapuščenem templju,

nad glavo človeka, ki stopa

pod razponi prividov,

od nikogar maziljen, čez

vodoravno lestev sipin;

leti nizko, da bi si ogledal kuščarja,

ki šviga v senci njegovih kril,

Zrahljani klini šotora,

preluknjane pločevinke, v katerih se nabira rja,

ali kosti tihotapca, zveri.

Pod cunjo, ki jo trni pribijajo

kot prapor poraza,

spi zvita kača.

Suhi arteški vodnjak varuje

nekaj čričkov ob mraku, veter

brezciljno nadaljuje svojo pot,

in ura je naga, obtežena

s težo ločitve.

Tukaj človek obrne hrbet jastrebu.

 

INCIDENT V GORSKI VASI

Zrak se nenadoma
razplamti, noč zadrhti

znotraj drevesa,
ko poslušamo vihar

plahutajočih kril,
ki se dvigajo v tisočih

v temo: to so ptice,
ki bežijo pred skalo,

ki se je zgrmela
z višine

po pobočju gore
in se zagozdila

v usta
vodnjaka.

 

• Pesniška zbirka Brusilec nožev bo v letu 2026 izšla pri založbi Hirondelle. Pesmi je iz angleškega jezika prevedla Gabriela Babnik Ouattara.