Slika avtorske fotografije Nicka Brandta, posneta na njegovi razstavi z naslovom Napočil bo dan, ki je bila od 31. 3. do 7. 9. 2025 v Cankarjevem domu. (Foto: Mirjam Dular)
*
Ob zbirki kratke proze Domotožje po drugem svetu (angl. Homesick fo Another World) Ottesse Moshfegh. Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2024. Prevedla Sara Virk.
Naslov te knjige bralca za trenutek ustavi, sproži pomislek in vprašanje. Tudi avtoričino ime je nenavadno, na prvi pogled težko izgovorljivo in nezapomnljivo. V spremni besedi k slovenski izdaji prevajalka z nami deli navdušenje nad ameriško pisateljico, ki buri duhove in nikogar ne pušča ravnodušnega, in svojo stisko, ko se je bila zaradi omejenosti potovalne prtljage v njujorški knjigarni prisiljena odločiti med avtoričinim zadnjim romanom in zbirko kratke proze. Veseli me, da je izbrala slednjo. Z zanimanjem bi jo prebrala še tretjič, tedaj v angleškem izvirniku. Obenem se mi zdi, da se bom slej kot prej lotila tudi katerega od romanov te literarne virtuozinje.
V spremni besedi k slovenski izdaji prevajalka z nami deli navdušenje nad ameriško pisateljico, ki buri duhove in nikogar ne pušča ravnodušnega, in svojo stisko, ko se je bila zaradi omejenosti potovalne prtljage v njujorški knjigarni prisiljena odločiti med avtoričinim zadnjim romanom in zbirko kratke proze. Veseli me, da je izbrala slednjo.
Kadar se znajdemo v tujini, še posebej, če gre za mednarodno srečanje, kjer smo edini slovenski predstavnik, se mimogrede, z nekakšnimi lahkotnimi občutki domačnosti, povežemo z morebitnimi udeleženci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ter v polomljeni srbo-hrvaščini, v kateri se še vedno vsi sporazumevamo brez težav, v prostih trenutkih preklopimo iz standardne angleščine v “balkanski” klub. Tudi Ottesa Moshfegh nam preko mame, Hrvatice, nemudoma postane bližja. Njen oče je Iranec, oba starša vrhunska violinista, ki sta se spoznala na študiju v Evropi in se ustalila v ZDA. Ottessa naj bi znala brati note prej kot črke, od malega je igrala klavir, dokler se ni pri štirinajstih letih znašla na poletnem taboru kreativnega pisanja, in to zaradi zamujenega vpisa na glasbeni tabor.
Ko jo vprašajo, kaj bi bila, če ne bi bila pisateljica, Moshfegh odgovori, da bi v tem primeru poskušala postati pisateljica.
Lani je bil v The Guardianu objavljen prispevek z naslovom Pet najboljših psiholoških grozljivk, ki so jih napisale ženske, ki navaja, da je v zadnjem desetletju prišlo do pravega razcveta psiholoških trilerjev avtoric, in to do te mere, da so si nekateri moški avtorji izmislili spolno nevtralne psevdonime, da bi pritegnili založnike in bralce. V izboru sta tudi Ni je več (angl. Gone Girl) (Mladinska knjiga, 2014) Gillian Flynn in Eileen, prvi roman Ottesse Moshfegh iz leta 2015, ki smo ga letos dobili tudi v slovenskem prevodu (Pivec, 2025). Moshfegh je prostodušno povedala, da je roman napisala z namenom, da postane uspešnica, pri tem je uporabila priročnik Alana Watta z naslovom The 90-Day Novel. Prvemu so sledili še trije romani, Domotožje po drugem svetu pa je njena prva in doslej edina zbirka kratke proze.
Lani je bil v The Guardianu objavljen prispevek z naslovom Pet najboljših psiholoških grozljivk, ki so jih napisale ženske, ki navaja, da je v zadnjem desetletju prišlo do pravega razcveta psiholoških trilerjev avtoric, in to do te mere, da so si nekateri moški avtorji izmislili spolno nevtralne psevdonime, da bi pritegnili založnike in bralce.
Moshfegh se izogiba uvrščanju v literarne predalčke. Edini pisatelj in pesnik, za katerega sama priznava, da je vplival nanjo, naveden je tudi v članku o njej na Wikipedii, je Charles Bukowski, pri katerem jo je navdušil posluh za družbeno depriviligirane in samosvoje, izolirane posameznike.
Sama bi jo uvrstila med tiste avtorje kratke proze, ki so name kot bralko naredili največji vtis. Najprej mi pridejo na misel Anton Čehov, Guy de Maupassant, Raymond Carver in Alice Munro. Takšni, ki mi z nekakšnim nadčasovnim jezikom – tako arhanizmi starih avtorjev kot posamezni skoraj-slengovski izrazi sodobne Moshfegh so zgolj popestritev, nikakor nadloga – in z načinom opisovanja, omogočijo začutiti vzdušje dogodka, kraja in oseb tako, da verjamem, da je to prav tisto, kar je avtor s svojim pisanjem želel sporočiti.
Branje, ki ga priporočim prijateljem.
Moshfegh označujejo z izrazom literarna samohodka. A vse njene kratke zgodbe govorijo o življenju – o čem drugem pa naj bi govorile? – in vse so raznolike, samosvoje, medsebojno nepovezane. Povezujejo jih le obstranski momenti, kot je na primer ponovitev imena glavnega lika, pa čeprav gre za med seboj povsem različna karakterja, ali pa – in tu se kot bralka vprašam, če to morda počne namerno – ponavljanje že povedanega, na primer vključitev banalnih vsakodnevnih opravil, kot je striženje nohtov, kar se zgodi v več kot eni zgodbi, v eni pa dvakrat, vendar na enak način. Saj smo si v nekaterih dejanjih prav res vsi podobni, mar ne? Kdo ne pozna drobne poteze upognjenega mezinca, s katero v majcen kupček pograbimo pravkar odstrižene nohte?
Vpletanje pogosto izjemno kratkih, učinkovitih opisov vsakodnevnih podrobnosti naredi pripoved Ottesse Moshfegh še toliko bolj doživeto, avtentično. Vse tiste spontane prebliske, – ki se nam porodijo v glavah, ko hodimo po svetu, spremljamo dogajanje, opazujemo druge ljudi ali sebe, a jih često zatremo že v kali, če se že o njih pogovarjamo vsaj sami s seboj, jih s soljudmi največkrat ne delimo, pri pisanju jih prav tako raje izpustimo ali pa zavijemo vsaj v kakšen prozoren celofan – Moshfegh napiše, in to na ves glas. Nikakor ne le “perverzne” domislice, povezane s seksualnostjo v kontekstu bližnjega-drugega, ki si ga lik želi ali o njem fantazira, tudi zapisi najbolj običajnih dejanj in lastnosti, ki se zdijo tako (pre)vsakdanji, kot da zanje ni mesta v leposlovju; Moshfegh si ga vzame.
Že omenjeno striženje nohtov, prdenje (“Bila je namrščena, kot da bi pravkar zavohala prdec.”, zgodba Ples v mesečini), natančni opisi kvalitete zobovja, maščevja, (“… in razmišljala o tem, kako se njeno salo razpljusne naokrog, kadar se uleže na posteljo.”, zgodba Klošarjenje), stegen, riti, kož ob dotiku (“… njenega mesa – mehkega okoli kosti, kot dojenčkove ročice.”, zgodba Poštena ženska). Za Moshfegh od vsega, kar lahko vidimo, slišimo, okusimo, zavohamo, začutimo, pomislimo, ni prav ničesar, česar ne bi mogla tudi zapisati, in to na takšen način, da bralec lahko prebrano podoživlja.
Za Moshfegh od vsega, kar lahko vidimo, slišimo, okusimo, zavohamo, začutimo, pomislimo, ni prav ničesar, česar ne bi mogla tudi zapisati, in to na takšen način, da bralec lahko prebrano podoživlja.
Glede enega ni najmanjšega dvoma: bralci ob njenem pisanju res ne morejo ostati ravnodušni. Zdi se, da smo zelo polarizirani, zelo črno-beli: ali nam je blazno všeč ali pa je ne marajo – nje, skupaj z njenimi obstranci, negativci, v usodo vdanimi obupanci, ničvredneži, ki so hitro lahko predmet prezira vseh, ki zase menijo, da so “boljši”.
Meni pa se njeni junaki ne zdijo (le) obstranci, raje bi jih, če že potrebujemo enoten izraz, opisala kot slehernike. Res, veliko prostora nameni Moshfegh posameznikom, ki bi jih po kriterijih sedanjega časa – in zahodnih meril – lahko hitro označili “luzerji”, in onim, ki v lovljenju bogastva ali zaslepljenem, obupanem hlepenju po uspehu (“Dragi Bog, prosim, naredi me bogatega in slavnega. Amen.”, zgodba Tu se nikoli nič ne zgodi) “izgubljajo čas”, pa vendar s srhljivo natančnimi opisi poda tudi sliko življenja ameriškega (ali kakšnega drugega) srednjega sloja.
V zgodbi Fant s plaže je (so) glavni lik(i) zdravnik in njegova žena, njuni prijatelji, ter njuno stereotipno, (ne)zadovoljno, (ne)predvidljivo življenje, ki je varno in udobno, dokler … Prav ta zgodba je morda vrhunec zbirke. V Plesu v mesečini je glavni junak celo zaključil študij na prestižni univerzi Yale, kar mu njegov najboljši prijatelj (verjetno sošolec z Ivy League, sam pragmatični konformist) marsikdaj oponese, a ko je v Kristusovih letih še vedno samski, sicer zaposlen, vendar z ne najboljšo plačo, opravlja delo, ki ga ne veseli posebej, itd. – pomeni naključno spoznanje ženske, za katero se odloči, da je prava zanj, trenutek, v katerem se njegovo življenje preobrne za 360 stopinj. Dobesedno – tako da je po neverjetnih peripetijah lahko na koncu, po porazu in preobratu, enako ubog in sam, kot je bil prej. Moshfegh pri raznolikih karakterjih odlično nariše, kako človek v resnici ne more iz svoje kože; ali pa noče.
Kaj me v Domotožju po drugem svetu zmoti? Včasih se v zgodbi ponovi stavek, ki je bil že povedan v prejšnji. Kakšen nov lik v potekajoči zgodbi je vpeljan na način, da ob prvem zapisu njegovega imena ni jasno, ali ime res pripada temu, še nepoimenovanemu novemu liku, ki se je pojavil pred kratkim.
Kaj me v Domotožju po drugem svetu zmoti? Včasih se v zgodbi ponovi stavek, ki je bil že povedan v prejšnji. Kakšen nov lik v potekajoči zgodbi je vpeljan na način, da ob prvem zapisu njegovega imena ni jasno, ali ime res pripada temu, še nepoimenovanemu novemu liku, ki se je pojavil pred kratkim.
Ko o tem premišljujem, celo polistam strani nazaj in ponovno preberem, če sem morda kaj spregledala, dopuščam obe možnosti, tako prvo, da gre za namero, kot drugo, da gre za nedoslednost. V vsakem primeru pa na koncu, še posebej pa po nekaj pretečenega časa, ko bomo podrobnosti v vsakem primeru pozabili, to niti ne bo več pomembno. Prav tako na kakšnem mestu ni povsem jasno, ali je opisovano dogajanje reminiscenca v preteklost, z nečim sproženo, povezano spominjanje, ali pa gre za nadaljevanje prej začetega. Kot da so prehodi med časi, med sedanjostjo in preteklostjo, včasih mojstrsko izpeljani, drugič (ne)namerno zabrisani ali celo nejasni. A po drugi strani spet: mar se po preteku časa meje med dogodki ne brišejo same po sebi, spomini postanejo vse manj zanesljivi in kratko bistvo zgodbe, bistvo spomina nanjo, je le še stavek povzetka in to, kako dobro je (bila) upovedana.
Kaj mi je v Domotožju po drugem svetu všeč? Vsaka od zgodb je samosvoja in drugačna – to je ravno tisto, kar po mojem mnenju mora odlikovati kratkoprozno zbirko, ne serija zgodb, ki bi spominjale druga na drugo in bi vse pustile podobna vtis in razpoloženje. Kar te zgodbe združuje, so drobne pojavnosti časa, in modne muhe, mimo katerih ne moremo: značilne besede, mobilni telefon, predpripravljena hrana, kalistenične vaje (to so telovadne vaje, ki jih izvajamo samo s težo svojega telesa, torej brez pripomočkov), vseprisotnost (razpoložljivost!) mamil, cigaret, alkohola.
Takšna drobna sovpadanja so povsem dovolj, da so raznolike zgodbe združene v knjigo kratke proze. Všeč so mi obrati, včasih presenetljivi, drugič neizraziti, in konci, ki so enkrat kot žebelj v krsto, drugikrat puščajo odprte vse možnosti interpretacije, tudi to, da se pravzaprav – kljub zgodbi, kljub doživetju, kljub izkušnji – nič ni in se tudi ne bo spremenilo. Še prav posebej pa mi je blizu menjavanje pripovedovalca, ki je zdaj ona, zdaj on, kajti tako tudi zares pridejo zgodbe k piscu, same se hočejo povedati zdaj iz ust enega, zdaj drugega, moškega, ženske. Le manjšinski del zgodb Moshfegh je takšnih, da avtorica pripoveduje zgodbo kot prototipna (vsevedna) pripovedovalka iz ozadja.
Všeč so mi tudi predahi, drobna opaženja “okolice” v najširšem pomenu besede, občasno celo narave (listov, vala na vodi, žabe …), česar v sodobnem, urbanem svetu, v katerem se dogaja večina zgodb Ottesse Moshfegh, niti ne pričakujemo, zato so še pomembnejši drobni občutenjski, domišljijski detajli (“Zaželel si je, da bi nekega dne objel tisto golo žensko in jo polegel na z mesečino obsijano posteljo.”, zgodba Gospod Wu).
Prav posebej všeč pa so mi avtoričini stavki, ki so novi in izvirni, a obenem povsem preprosti; takšni, da bi jih lahko zapisal vsak. Pa jih ne.
Prav posebej všeč pa so mi avtoričini stavki, ki so novi in izvirni, a obenem povsem preprosti; takšni, da bi jih lahko zapisal vsak. Pa jih ne.
“Nihče se ne poroči z moškim s takšnimi dlanmi.” (zgodba Malibu).
“Nikoli prej nisem bila s tako nizkim moškim. Pomislila sem: morda se bom tako naučila ponižnosti.” (zgodba Čudaka). Čudaka je svojevrstna zgodba v zgodbi, saj imamo za čudaka ravno tako lahko fanta (ki je tudi upravnik stanovanjskega kompleksa) in dekle-pripovedovalko zgodbe (ki se je priselila k njemu, čeprav ji fant ni najbolj všeč, a okoliš ji je) kot tudi par, s katerim pride dekle v stik, ko se par na vsak način želi čim prej vseliti v prazno stanovanje. Na koncu zgodbe dekle, takorekoč odhajajoča (iz zveze s fantom), zaključi: “Morda je bil moški mojih sanj.”
“… po srcu sem pobrskal za ostanki prvinske razuzdanosti, in ker sem jih iskal, sem jih tudi našel.” (zgodba Temna in vijugava cesta).
“Nisem se zavedal, kako malo sem jo ljubil, dokler ni umrla.” (zgodba To ni kraj za spodobne ljudi). “Videti je bila tako zadovoljna, kot bi pravkar pobožala psa.” (ista zgodba). Ali pa: “Roke so mu vedno smrdele po butanu, siru v prahu in začimbah njegovega najljubšega čipsa.” (ista zgodba).
“Punca je vohala njegov slab zadah, spominjal je na bolno mačko.” (zgodba Poštena ženska).
“Bili so kot normalni ljudje,” pravi ameriška turistka o domačinih na otoku (zgodba Fant s plaže).
“V očeh te ženske se nisem imel kam skriti.” (zgodba Ples v mesečini).
Še dolgo bi lahko izpisovala podčrtane stavke iz zgodb o iskanju ljubezni, sreče, denarja, počitka, samote, družbe, medsebojnosti. To so zgodbe o naših neponovljivih življenjih in zgodbe preživetij. Vse to in povrh okruški spominov na fantastične otroške sanjarije, ki, vedno bolj oddaljene, ostajajo neuresničene, a se v določenih trenutkih vračajo v fragmentih, kot utrinki, kot zvezde repatice, prehodni in kvaziperiodični pojavi.
Ottessa Moshfegh je nedvomno ohranila v sebi otroka, ki prekipeva od dobrih, čudaških, divjih idej.
“Luna je bila le krajček, vejica, trepalnica na temnem nebu brez zvezd.”
