Fotografija: Pexels – Ron Lach
Stojim pred novim marmornim spomenikom, na katerem je vklesano njegovo in njeno ime. V vazi se smehljajo pokončne lepotice gladiole, polne velikih belih cvetov. Zemlja pod ploščo se še ni dobro usedla. Sočni žarek, ki si je utrl pot skozi gosto krošnjo visokega drevesa, je čarobno osvetlil nagrobnik. Zaradi njega je deloval skoraj sveto.
»Angela, zakaj nisi sprejela psihične pomoči?« sem tiho izustila in nepremično strmela v njen prerani grob. Občutek praznine mi je stiskal srce, čeprav nisva bili tisti pravi prijateljici, ki si vse zaupata. Srečevali sva se le občasno. Največkrat sem jo poklicala jaz, ker sem čutila, da potrebuje bližino. Ni skrivala nezadovoljstva v zakonu, čeprav je rekla, da gre za malenkosti. Svoje stiske, zavite v meglo, je narahlo nakazala, potem pa v nekaj trenutkih zaključila pritoževanje:
»Oh, to je moj problem.«
Občutek praznine mi je stiskal srce, čeprav nisva bili tisti pravi prijateljici, ki si vse zaupata. Srečevali sva se le občasno. Največkrat sem jo poklicala jaz, ker sem čutila, da potrebuje bližino.
Toda, ko sva letovali na morju brez njenega moža, sem opazila, kako so jo vznemirjali njegovi pogosti klici, a je vedno zaigrala srečno ženo. Po končanem pogovoru pa je z ihto odložila telefon in rekla: »Jebi se.« Razživela se je le, ko je pozabila nanj.
Očitno je bilo, da Angela v sebi nosi breme nezadovoljstva, ki se je počasi kopičilo in jo dušilo. Ni si dovolila, da bi o svojih težavah odkrito govorila. Ostala je zaprta vase, prepričana, da je ona edina, ki trpi in ji nihče ne more pomagati. To prepričanje je le še poglabljalo njen občutek osamljenosti, zavrženosti in nemoči.
Nekega večera sva dolgo sedeli na morski obali in opazovali, kako škrlatni odtenki sončnega zahoda izginjajo v temo. Valovi so se z neutrudnim hrupom zaganjali v skale, kot da bi se borili z nevidnim sovražnikom. Angela je vstala in tiho rekla:
»Morala bi biti kot ti valovi – močna in nepopustljiva, namesto da se vedno umaknem.«
Povedala mi je, da v njenem življenju ni bilo veliko stvari, ki bi bile zares njene – niti ploščice v kuhinji in kopalnici niso bile njena izbira, le hčerki je lahko sama določila ime.
Povedala mi je, da v njenem življenju ni bilo veliko stvari, ki bi bile zares njene – niti ploščice v kuhinji in kopalnici niso bile njena izbira, le hčerki je lahko sama določila ime.
V nekem trenutku me je potem prijela za roko. V njenih očeh sem videla obup, a hkrati tudi moč za odločitev, ki jo bo končno osvobodila.
Potem me je prijela za roko. V njenih očeh sem videla obup, a hkrati tudi moč za odločitev, ki jo bo končno osvobodila.
»Razmišljala sem o tem, da bi odšla,« je nadaljevala s presenetljivo mirnim glasom.
Te besede so zarezale v noč. Čutila sem, da Angela ni več tista ženska, ki sem jo poznala. V njej se je nekaj premaknilo, nekaj kar ji je dalo moč, da se osvobodi verig, ki so jo tako dolgo dušile.
Toda naslednje jutro je bilo vse drugače. Njen obraz je bil bled, oči so bile vdrte in prazne. Izginila je vsaka sled včerajšnjega poguma. Ko sem jo vprašala, kaj se je zgodilo, je zamahnila z roko in s prisiljenim nasmehom dejala: »Nič, saj veš, to je bil trenutek navdiha. Ne morem ga zapustiti. Kaj bi rekli ljudje? Kaj bi se zgodilo z mano?«
»Ali si možu jasno povedala, kaj te v odnosu moti, s čim se ne strinjaš?.«
»Ali si možu jasno povedala, kaj te v odnosu moti, s čim se ne strinjaš?«
»Sem poskušala, pa je vedno zamahnil z roko in rekel češ, kaj težiš, in odšel.«
Njen mož je bil postaven, eleganten, zelo družaben, z lepim glasom. Vedel se je olikano, morda je bil pretirano vljuden, še posebno do drugih žensk. Ni mi ušlo, kako je v družbi Angelo stalno zatiral. Vse kar je rekla, je bilo narobe, zato je najpogosteje kar molčala. V zakonu se je počutila manj vredna, ker mož njenega mnenja in želja ni upošteval. Ni bila ljubosumna nanj, ampak na ženske, ki so se pogovarjale z njim in na svojo hčer Zalo, ker sta se z očetom dobro razumela.
Zmajevala je z glavo in sama sebi postavljala vprašanja: »Zakaj nisem mogla preprosto oditi? Zakaj sem dovolila, da me je njegova volja tako utesnila? Ali je res moja ljubezen do njega tako velika, ali pa je to samo strah pred osamljenostjo, pred praznino?«
Na vprašanja ni našla odgovorov, zato tudi ni mogla izstopiti iz začaranega kroga. Ko ji je bilo najtežje, je odšla na svoj cvetlični vrt, kjer se je počutila mirno in svobodno.
Niti dva meseca ni minilo od moževe smrti, ko je tudi Angela odšla. Nihče ni mogel verjeti, da je umrla tako hitro, da se je njeno srce, ki je dolga leta nosilo težo neizrečenih besed, enostavno ustavilo.
Niti dva meseca ni minilo od moževe smrti, ko je tudi Angela odšla. Nihče ni mogel verjeti, da je umrla tako hitro, da se je njeno srce, ki je dolga leta nosilo težo neizrečenih besed, enostavno ustavilo.
Ko je bil mož še živ, a neozdravljivo bolan, je Angelo preganjal strah, da bo ostala sama v hiši, v kateri je toliko grenkih spominov. Zanj je kljub vsemu ljubeče skrbela kot mati, ki crklja bolnega otroka, ne glede nato, koliko bolečine ji je povzročil. Moževe solze so jo ganile, a kasneje je pojasnila, da se o tistem kar je čutil, ni mogel več izrekati. Morda bi jo prosil odpuščanja, se pokesal, morda pa sploh ni slutil, kakšne bolečine ji je s svojim ravnanjem povzročil.
Pričakovala sem, da bo po njegovi smrti in žalovanju sledila osvoboditev, da bo se bo v njej prižgala luč in kot žogica skokica odskakljala naprej. Ona pa se je zaprla med štiri stene in ni dvigovala telefona. Le občasno je, ko je kdo vztrajno trkal na vrata, odprla. Včasih me je pogledala s nenavadnim, neberljivim pogledom ali pa so bile njene oči čudno zasanjane. Ni hotela k zdravniku, niti k psihoterapevtu. Obnašala se je kot ranjena žival, ki se skrije globoko v gozd ter trpi sama samcata. Rekla je, da marsikateri samooklicani psihoterapevt še o sebi ne ve ničesar, pa bi reševal najrazličnejše stiske drugih. Neredki so bili najprej pacienti, ko pa so se domnevno izkopali iz težav, jih je prevzelo razsvetljenje, ki ga drago prodajajo pomoči potrebnim.
Obnašala se je kot ranjena žival, ki se skrije globoko v gozd ter trpi sama samcata. Rekla je, da marsikateri samooklicani psihoterapevt še o sebi ne ve ničesar, pa bi reševal najrazličnejše stiske drugih.
»Angela, vem, da ti je težko. Ampak, moram priznati, da sem mislila, da boš zdaj ko moža ni več, vsaj malo lažje zadihala. Vem, da te je zapostavljal in te ni dovolj cenil,« sem jo skušala razumeti.
»Saj imaš prav. Vse sem naredila zanj, se mu pokorila v vsem, ampak zdaj, ko ga ni več, je v meni samo praznina, samota in strah.«
»Samota, ampak ves ta čas si bila praktično sama, Angela. Mislila sem, da boš sedaj končno zaživela. Zaslužiš si miru,« sem jo opogumljala.
»Ne vem, kdo sploh sem. Kako naj živim sama?« je zmedeno dejala in obmolknila.
»Angela, nadaljuj, če želiš.«
»Preganja me še ena moja grozna odločitev. Se spomniš, da sem ti povedala, da nisem hotela, da brata pokopljejo v grob z najino mamo. Kako sem mogla dovoliti, da so tuji ljudje stresli njegov pepel, kot da ni on del moje duše, mojega otroštva, mojega življenja.«
Angelin brat se je vrnil domov po tridesetih letih življenja v Kanadi, osiromašen in zlomljen. Žena ga je zapustila zaradi njegovega alkoholizma. Čeprav je obljubil, da bo prenehal piti, ni vzdržal. Zgodilo se je, da je mami polomil roko, ker mu ni hotela več dajati denarja za pijačo. Angela mu tega ni odpustila, čeprav je vsak dan vzorno skrbel za mamo, ona pa jo je zaradi velike razdalje obiskala le enkrat na mesec. V prodani domačiji je lahko v kletnem stanovanju živel do smrti. Kmalu je zbolel. Moral je v dom za starejše. Ko je bil že zelo bolan, je Angeli napisal pismo, a ga je vrgla v predal med slike, ne da bi ga prebrala. Čakal jo je, toda ona si ni vzela časa zanj. Odšel je brez slovesa, osamljen in zapuščen.
Angelin brat se je vrnil domov po tridesetih letih življenja v Kanadi, osiromašen in zlomljen.
»Oh, Angela, razumem, da te preganja slaba vest, ampak nisi bila kriva za vse, kar se je zgodilo. Prekletstvo alkohola ga je pogubilo. Zaslužil si je, da bi ga nekdo razumel, ampak ti si imela svojo bolečino.«
»Šele zdaj mi je jasno, kako sem bila krivična. Mama mu je odpustila in bi želela, da bi bil ob njej, toda jaz sem to preprečila,« je rekla in po licih so se ji ulile solze.
«Angela, ne smemo si dovoliti, da nas preteklost požre. Vem, da je težko, poskušaj si odpustiti. Postavi si nov cilj.«
Videla sem, kako globoko je zabredla v bolečino, kako jo je žalost počasi in vztrajno grizla od znotraj. Odločila sem se, da moram nekaj storiti ter ji pomagati, da bo začela razsodno razmišljati.
Videla sem, kako globoko je zabredla v bolečino, kako jo je žalost počasi in vztrajno grizla od znotraj.
»Veš, Angela,« sem začela previdno, »spomnila sem se na nekaj, kar bi ti lahko pomagalo. Ko sem nekoč prebrala izpoved preživelega iz koncentracijskem taborišču v Dachavu, me je njegova zgodba globoko pretresla. Povedal je, da je preživel tisto grozno obdobje, ker si je postavil cilj v prihodnosti. V sovražnih in nečloveških razmerah si je prizadeval, da bi pridobil nekaj tako preprostega, kot je par čevljev, žlico ali odejo. Prav ta cilj ga je držal pri življenju.«
Dolgo je molčala, potem pa se je zamislila in me počasi pogledala z resnimi očmi:
»Mislim, da bi lahko bil moj cilj, da postanem boljši človek.«
Rahel nasmeh se mi je prikazal na obrazu, ker se mi je zdelo, da je Angela zagledala v temni gmoti oblakov majhno luknjico skozi katero je pronicala svetloba.
»To je dober cilj, Angela,« sem ji nežno rekla, »Vsi smo delali napake, ampak prav ti cilji, ki si jih postavimo, nas peljejo naprej, stran od žalosti in bolečine.«
Nima smisla brskati po trhli gnilobi medsebojnih odnosov, ki so sprhneli. Nadaljevati moramo s pristnim obnašanjem, brez pretvarjanja in loščenja le površinskega sijaja sobivanja, če želimo radostno živeti.
Nima smisla brskati po trhli gnilobi medsebojnih odnosov, ki so sprhneli.
»Zakaj sem bila tako neusmiljena do brata?« se je spraševala.
Marko je bil njen brat, kljub vsem napakam in slabostim. Morda ga ni mogla rešiti, vendar bi mu vsaj lahko pokazala, da mu je odpustila. Angela je spoznala, da njen prezir do brata ni izviral zgolj iz tiste nesrečne noči, ko je materi zlomil roko. Do tega je prišlo zaradi dolgotrajnega nezadovoljstva, ki se je v njej kopičilo skozi leta. Njena zamera je postala njen obrambni mehanizem, orodje, s katerim se je poskušala zaščititi pred nenehno kljuvajočo bolečino. Toda zdaj ko je bil Marko že dolgo mrtev, ji je ostalo le obžalovanje.
Njeno psihično stanje je bilo zelo labilno. Vedrim dnevom je sledila tišina, ki je bila glasna. Njena odločitev, da bo postala boljša oseba, je bila neusmiljeno zadušena s spoznanjem, da se ne more osvoboditi preteklih grehov. Občutek krivde je bil njen stalni spremljevalec, in prepričana je bila, da bo ostal z njo do konca njenih dni.
Občutek krivde je bil njen stalni spremljevalec, in prepričana je bila, da bo ostal z njo do konca njenih dni.
Po Angelinem pogrebu je njena hčerka s tresočimi rokami odprla bratovo pismo. Besede, s katerimi je opisoval njuno lepo otroštvo, so jo globoko ganile. Opravičil se je za vse težave, ki jih je povzročil in prosil sestro, da se pogovorita in pobotata, saj je slutil, da se mu čas izteka. Žal je pismo ostalo neprebrano do danes.
»Počivaj v miru, Angela,« sem šepnila, a moje besede so zvenele prazno. Vsaka beseda tolažbe se je zdela nesmiselna, saj so ostali pod težo zemlje ujeti le kriki njene duše. Kaj če je bila njena usoda neizogibna, sem se spraševala. Pomislila sem na vse tiste, ki so ujeti v svoje nevidne kletke – kletke, ki jih sami niso zgradili, a jih kljub temu ne morejo zapustiti. Strašilo me je nezavedno podrejanje usodi. Morda ni bilo rešitve za Angelo, morda ni rešitve za nikogar, ki se sooča s podobnimi demoni.
