Fotografija: Pexels – Kellie Churchman
Mož dela v Istri. Zadnje mesece je dela preveč. Tokrat sem teden dni z njim ali pa, bolje rečeno, bliže njemu. Vsaj zvečer prepleteva noge in dihava isti zrak.
Dneve preživljam sama, vendar ob moji veliki ljubezni. Ob morju.
Morje me tako pomirja in hkrati sprosti v meni lepo energijo. Ves svet se naenkrat zdi lahkoten. Ob tem čutim izjemno hvaležnost. O tem želim pisati, razvijati to stanje še višje. Živeti v tem občutenju večino svojega časa.
Morje me tako pomirja in hkrati sprosti v meni tako lepo energijo.
Kako zelo dragoceno, če se časa vsak dan zavemo, vsaj za hip.
Izkoristimo čar prisotnosti. Ko lahko zaznavamo sebe in okolico prav zares.
Čez dan se potepam po centru mesta. V trgovinici za spominke skrbno naberem darilca za otroke in vnuka. Pomembno mi je, da ne nakupujem nekaj, kar bi šlo naslednji dan v pozabo ali pa bi se kasneje na tistih predmetih nabiral le prah. Zato si vedno vzamem čas za iskanje. To je že kar nekakšen ritual. Vedno v nekem novem kraju. Ob tem sproščeno klepetam s prodajalko in vpijam informacije o lokalnih zgodbah, čenčah in znamenitostih.
Popoldan se povzpnem malo višje in obiščem cerkev Sv. Agneze. Edina cerkev v Istri z dvema zvonikoma. Cerkve so moje zatočišče. Lahko samo sedim, najraje v prazni in diham.
Ne obstaja mesto, kjer ne bi obiskala lokalne cerkve. Najraje imam katedrale in manjše cerkve ob samostanih. Včasih pomislim, da me ta ljubezen in očaranost spremljata iz otroštva, ko sem otroštvo preživela v stavbi – nekoč samostan, tik ob mogočni cerkvi.
Ne obstaja mesto, kjer ne bi obiskala lokalne cerkve. Najraje imam katedrale in manjše cerkve ob samostanih.
Večino časa pa preživim na sprehodih ob morju in na plaži.
Naravnost obožujem kopanje in občutek svobode ob tem. Izgleda nekako takole.
Previdno sem stopala po kamnitih stopnicah, ki so vodile do morja. Temperatura je bila že nižja, sredi septembra ne preseneča, pa vendar me to ni ustavilo. Morje je moj zaveznik. Potopim se vsakič, ko imam priložnost.
Prepustila sem se in sveža voda me je objela kot svilnata odeja. Zlila se je v vse pore in čistila nepotrebno.
Samo lebdela sem in čutila, kako energija lahkotno teče skozi mene. Lahkotnost, ki jo občutim v morju, me vedno znova očara. Z vso silovitostjo me napaja, kot lahko napaja le ljubezen. Globoko sem vdihnila svež zrak in se potopila, zaplavala globlje. Počasi sem čutila, kako popušča vsa napetost v telesu, počasi, a vztrajno. Če sem bila pred potopom sestavljena iz delčkov, sem sedaj postala celota. Sproščena celota, ki se počuti kot sinje modra tekočina.
Ob tem me je prešinila misel. Kako vse te čudovite žive podobe, morska bitja, preživijo pod gladino, ko pa ljudje počnemo tako grozne stvari? Odvržemo v morje toliko nesnage, ki drvi globlje in globlje? Kako te živali to preživijo in obnavljajo svoja življenja? In ostajajo miroljubna in ponižna. Ter tako čudovita v vsej svoji divjosti in svobodi.
Ob tem me je prešinila misel. Kako vse te čudovite žive podobe, morska bitja, preživijo pod gladino, ko pa ljudje počnemo tako grozne stvari?
Zakaj za vraga nismo bolj odgovorni? Kaj se dogaja z našim sočutjem?
Težko se pogovorim sama s sabo ob teh mislih, ki divjajo v glavi kot razjarjen ocean.
Zato zaključim z ugotovitvijo, da lahko sama pripomorem k boljšemu jutri le z lastno odgovornostjo in si želim čim več somišljenikov. Prepričana sem, da se vse dobro vrne, vendar tudi slabo.
Opazujem valove, ki ližejo skale ter puščajo vlažne lise, ko se umikajo. Prelep prizor. Vedno znova, vztrajajo in napenjajo moči. Ob tem postanem zasanjana.
Galebi preletavajo peščico ljudi, ki še vztrajamo ob obali. Žalujejo za večino restavracij, ki so jim čez poletje nudile hrano, sedaj pa so zaprle vrata. Prišel je čas, ko se bodo morali bolj potruditi, da pridejo do obroka. Ostali so prepuščeni sami sebi.
Oktober 2024
