Naslovnica: Božidarka Brnas
Metka Sušec je napisala lep roman s pomenljivim naslovom Ni me več strah. Česa se ne boji več? Odgovor ponudi v točno določeni situaciji, ki je na tem mestu ne bomo razkrili, a izjava deluje prikladno prav tako širše. Njena glavna junakinja Sara je polnokrvna gospa v zrelih letih, že dovolj obrušena oseba in, žal, tudi toliko ranjena, da ji ni treba nikomur polagati računov. Ne boji se življenja in gotovo ne človeške pritlehnosti. Drugače, življenje ima rada, vtis je, da se ima rada.
Njena glavna junakinja Sara je polnokrvna gospa v zrelih letih, že dovolj obrušena oseba in, žal, tudi toliko ranjena, da ji ni treba nikomur polagati računov.
Avtorica piše nežno, tenkočutno in natančno. Njen jezik je podroben, toda ne vsakdanje drobnjakarski, čeprav govori o banalijah, kot so krasne obleke, zdrava prehrana, diskretno ličenje in poklicne obveznosti. Njen jezik ni banalen, kaj šele vulgaren, ko nazorno v detajlih opisuje ljubezenske prizore, tudi seks za eno noč. Lahko bi rekli, da je njeno pisanje kot filigransko tkanje: najsi gre za opise krasne narave, sploh ob Mediteranu in zlasti svetlobe, ali pa za orise ljudi, ki prihajajo naproti njeni glavni junakinji. Tako kot je mogoče dodobra začutiti in si živo predstavljati pravnico Saro, njenega pokojnega moža Bora, pravniškega kolego Miha Drobniča …, si je zlahka zamišljati tudi bolj obstranske, mimobežne like: avtorica zna portretirati ljudi. Slika jih z občutljivostjo, spretna je pri ustvarjanju kompleksnih odnosov med njimi, pošilja jih v smiselna razmerja: prijateljska, erotična, profesionalna …, energija, ki jo pretaka med njimi, je skorajda otipljiva: včasih privlačna, drugič odbojna.
Lahko bi rekli, da je njeno pisanje kot filigransko tkanje: najsi gre za opise krasne narave, sploh ob Mediteranu in zlasti svetlobe, ali pa za orise ljudi, ki prihajajo naproti njeni glavni junakinji.
Knjiga izžareva svojevrsten fluid, iz nje ne veje le seksualnost, ampak prav tako otožnost. Žalobnost, povezana z vdovstvom. Eros in tanatos. Ljubezen in smrt kot začetek in konec ter še marsikaj vmes. Metka Sušec vabi bralce k razmislekom, kako je z ljubeznijo in goni v zrelih letih. Je možno telesno razmerje med starejšo žensko in mlajšim moškim? Kako pristopiti drug k drugemu? Hkrati je ustvarila roman o bolezni, poslavljanju in smrti ljubljene osebe, torej o neželenih novih začetkih. Koliko je življenje še lahko lepo potem, ko dvojca ni več, ko fizično ostane samo še en krmar? Kdaj je lahko ovdovelemu človeku spet prijetno? Kaj sploh je lepota?
Metka Sušec vabi bralce k razmislekom, kako je z ljubeznijo in goni v zrelih letih.
Prelesten je vsak trenutek, ki se ga zavedamo, če le znamo polno uživati v njem. Vtis je, da zmore junakinja Sara prepoznavati lepoto v najbolj drobnih in obrobnih stvareh, in to v trenutkih največje osamljenosti. Sara ima krasne spomine in stil.
Pisateljica bi se lahko pri prepletanju erotike in tragike ustavila, se zadovoljila z njima in ju morda poglobila, a je vsebinsko segla še drugam, h konkretnemu trenju pravniških orehov. Po svoje je odprla vprašanje, kako doseči sporazumno ločitev, ko asimetrija zakoncev postane nevzdržna …, in ga literarno spretno tudi zaprla.
Ima roman Metke Sušec kakšno hibo? Najbrž. Vse knjige so polne pomanjkljivosti, drugače niti ne more biti, saj je takšno tudi življenje: hodimo po potem in včasih po brezpotjih. Toda konec vselej nastopi prezgodaj in drugače, kakor bi si ga radi predstavljali in želeli. Avtorica je junakinjo Saro posadila v letalo (letalo kot literarni kliše, simbol premikanja, iskanja novih poti) in jo naposled le poslala k sinu, k (sinovi) družini, med tiste torej, ki so tako zelo samoumevni in samoumevna ljubezen, da včasih kar malce pozabljamo nanje.
Pisateljica bi se lahko pri prepletanju erotike in tragike ustavila, se zadovoljila z njima in ju morda poglobila, a je vsebinsko segla še drugam, h konkretnemu trenju pravniških orehov.
Pisateljice in pisatelji se zdijo preveliki manipulatorji, da bi jih nereflektirano spraševali, koliko je v njihovem pisanju avtobiografskosti. Kdor ustvarja literaturo ve, koliko, kdaj, kje in zakaj vleče bralca (čustveno) za nos. Nemara počne to prav zato, ker je v naravi človeka, da radovedno vtika nos tudi v stvari, ki se ga ne tičejo … Zato je pisateljevanje v resnici krasna igra, igrati se pomeni uživati. Upati je, da se je med pisanjem romana Ni me več strah Metka Sušec imela predvsem lepo.