Besedilo Polone Wallas na temo odhodov je izrazito atmosferično in med branjem navdaja z občutkom, da je tisto, kar beremo samo vidnejša plat, obstaja pa še skriti del …
Pripovedovalec, očitno otrok, najprej stopa v prostor, ki je prelit z rumenkasto svetlobo, potem pa sledi grandiozni odhod. Osrednji pripovedovalec opazuje svoja starša in čeprav je v prvem planu oče, zavit v cigaretni dim, premišljevalec in statik, ki v sebi hrani notranjega sovražnika, se izkaže, da je resnična akterka pravzaprav mati, ki je odhod načrtovala v skrajni tajnosti in na način, da oče ni opazil …
Andrejeva perspektiva
»Še preden sem vstopil v predsobo, mi je v nos udaril vonj po tobaku – vonj po zadušenosti, trpkosti, ki se je usedel v nos, prešel na sluznico in v sapnik, mi skorajda zaprl sapo. Vonj, ki se je širil, je postajal dominanten, nisi ga mogel zaustaviti niti z zračenjem stanovanja, ne z zapiranjem vrat. Prehajal je skozi zidove, pregrade, izmuznil se je skozi najmanjše špranje, ta vonj po cigaretah, jedek in grenak. Moj oče je bil vsepovsod prisoten, odkar se spomnim. Vonj težkega tobaka in on sta postala eno, kadil je nenehno, in ni nehal kaditi vse do konca svojega življenja. Kadar pomislim nanj, vedno znova zavonjam tobak, šele nato vidim njegov obraz. Ali še drugače; uzrem ga tudi takrat, ko najprej do mene pride nikotinski oblak, njegova podoba pa vznikne iz določene zaprašenosti, pozabe, vedno najprej vonj, nato še njegov obraz. Morda je to razlog, da nikoli nisem kadil, ta vonj enostavno preziram. Sovražim ga, ne zdržim biti v bližini nekoga, ki kadi. Morda me preganja občutek, da me še celo po smrti preganja in da se skriva v tistih oblakih cigarete, on in njegova samopašnost. Njegova vseprisotnost. Nadzor. Nad celotno družino, ne samo nad menoj. Požrešne kontrolirajoče se ustnice s cigareto in umazanija, zažrta v zavese, tepihe, tapison, ki se ga je dalo edino sesati, ne pa mu dahniti svežine, sedežna garnitura in vonj po zastarelem tobaku. In madeži na belih stenah, ki so zaradi intenzivnega kajenja postajale vse bolj rumene, rumenkaste, zlato rjave, še posebej v njegovi delovni sobi, v katero se je največkrat umaknil, da bi delal.
Od mojega otroštva sem prenašal sivkasto ozračje v našem domu, ta duh zastarelosti in zapuščenosti, vse do zadnje noči, preden sva z mamo odšla od njega, spominjam se, bilo mi je štirinajst let.
Najprej sem potrkal na vrata, enkrat, toliko da sem za vrati zaslišal glas, ki je rekel, naj stopimo naprej, vedno je želel, da potrkamo, da nas pripusti k sebi. In vedno se je oglasil, tudi takrat, kadar za zaprtimi vrati nismo trkali, pač pa zgolj hodili mimo: »Kdo je, vstopi!« In bil je to ukaz, ki smo ga upoštevali jaz, mama in brat Božidar. Vstopili smo torej notri, ga našli sedečega za pisalno mizo, ponavadi je pisal ali počival v postelji, domneval sem, da je bolehal za neko kronično utrujenostjo, z napol priprtimi polkni in pepelniki polnimi ostankov dogorjenih cigaret. Zamišljal sem si mamo, kako je lahko vsako noč legla k njemu v posteljo, kaj sploh je lahko dobila od tega človeka, ob katerem je ležala vsako noč. Jo je kdaj objel? Je bil sploh kdaj nežen? Domišljal sem si, da mama druge možnosti niti ni imela, drugih postelj, v katere bi lahko legla ni bilo, niti nismo imeli raztegljivega kavča v dnevni sobi, zato je bil to njen edini prostor. Sem jo s tem opravičeval? Morda sem opravičeval njeno naklonjenost, ki se je kazala v upoštevanju njegovih navodil, v pripravljenih obrokih, ki jih je vsak dan ustvarjala, urejenemu domu, pospravljenih oblekah, zlikanih srajcah, v njenem sodelovanju. Ne da bi zares dobro poznal njeno premišljevanje, sem ji pripisoval misli, ki jih morda nikoli ni zares mislila, nikoli se nisva zares pogovarjala o njem, kljub temu, da sem jo imel rad, je med nama zeval prepad, vsaj kar se tiče očeta. Navsezadnje je bil to njen mož, zanj je skrbela, kolikor je pač mogla. O njem se ni znala pogovarjati, niti ni želela komentirati njegovega obnašanja.
A ko sem potrkal tisti večer na njegova vrata in sem zaslišal znani glas, sem lahko vstopil. Tako kot vedno doslej je sedel za kupi papirjev, ki jih je razporejal naokoli in kadil.
»Torej? Mi imaš kaj za povedati?«
Šibka svetilka, ki jo je imel na veliki leseni mizi, je oddajala svetlobo na njegove papirje. Osvetljevala mu je zgolj pol obraza, druge svetlobe v prostoru ni bilo. Njegov obraz je bil razdeljen na dva dela, en del bližje izvoru svetlobe se je premikal in mi govoril, drugi del, kjer so bile njegove oči, pa so bile potopljene v temnino sobe. Ko sem nekaj časa stal ne da bi mu odgovoril, se je zganil bližje k svetilki, da sem lahko uzrl njegove kot oglje črne oči. Nepremično me je gledal, ugibal sem, kaj sploh hoče od mene, niti sanjalo se mi ni, da bomo tisti večer zadnjič skupaj v stanovanju.
Skomignil sem z rameni. Zdelo se mi je, da išče dokaze, nekakšne pričevalce, zgodbe, ki bi me lahko bremenile, očeta sem se bal, ni bil vedno dobre volje in zlahka je odrejal kazni. Zakašljal je, telo mu je zavibriralo v sunkih, segel je v žep suknjiča in izvlekel ven robec iz blaga. Kašljal je v tkanino in se ob tem prepogibal. Se je sploh zavedal, da ga uničujoči kašelj in nevidna tvorba, zaradi katere mu bodo kasneje odrezali del pljuč, že načenja zdravje? Mislim, da ni nikoli pomislil, da bi lahko bilo zdravje tisto, ki mu bo prvo odpovedalo, vedno si je predstavljal, da sovražnik leži nekje zunaj, kot da ga nekdo opazuje in čaka, vedno ogroža njega, nato pa vse v njegovi družini. Roko z robcem je končno odmaknil iz ust in se malenkostno zravnal. Lahko sem zgolj slutil rahlo podrhtavanje njegovega telesa, predvsem zgornjega dela, saj se kašelj ni povsem umiril.
Cigareta v pepelniku je še vedno vila snopič dima nekam gor pod strop.
»Prižgi glavno luč, da te vidim.«
S prsti sem zatipal stikalo. Rjavkasto rumena svetloba se je prelila čez sobo, čez njuno posteljo, preko katere je bila vržena pletena odeja in preko njegove pojave, ki je bila sključena nad mizo, z očmi uprtimi vame. Ko se je zganil in se malenkostno obrnil proti meni s telesom, ter sprožil ponovni val vonja, ki mi je udaril v nosnice. Zdaj sem zakašljaj jaz, roke pa še bolj potisnil v žepe kavbojk.
»Nič. Hotel sem te vprašati, če boš jedel z nami«.
Privzdignil je obrvi. Videl sem ga, da premišljuje, analizira, zanj je bilo najbolj enostavno vprašanje vedno dvomljivo, pomensko, morda je skrivalo past, morda mu nekdo želi nekaj vzeti, karkoli pač že, nikoli ni bilo dovolj enostavno, odgovor pa je vedno predstavljal nevarnost, da se bo odločil sebi v škodo. Analiziranje in to, da je vedno pretehtaval, nikoli zaključil z navadnim da ali ne, temveč z vprašanjem, je predstavljalo bistvo njegove osebnosti.
»Ti je ona to rekla?«
Njegovo vprašanje je bilo glasno, morda celo napadalno. Nisem mu želel odgovoriti, saj nisem vedel, kaj bo odgovor prinesel. Je bil jezen nanjo, sta se malo pred tem sporekla? Ni mi bilo dano, da bi ju bil slišal, iz treninga sem prišel dokaj pozno. Ne da bi mu odgovoril, sem skušal vzdržati njegov pogled, stremljenje vame, kot da bi iskal podrobnejše razlage. Kamorkoli je usmeril pogled, se ga je držala skoraj rentgenska bleščava. Videl je čez moje telo, čez zidove, v vsakem trenutku je vedel, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo. Tako sem premišljeval takrat, kaj sem pa vedel, da se bo tisto noč vse spremenilo, ničesar nisem slutil, mama je vse načrtovala v skrajni tajnosti, delovala na način, da oče ni opazil. Ali pa je zaslutil preko očitnih znamenj, vse naokrog njiju je že razpadalo, med drugim zaradi cigaret, njegovega kašlja, predvsem pa zaradi tistega notranjega sovražnika v njem, ki je terjal odgovore, tudi če so bili prirejeni, samo da so bili v njegovo korist. Kajti oče je zaznaval najmanjše odmike od tistega, kar mu ni služilo. Gledal sem ga, njegovo sključeno postavo, njegov uvel obraz, tisto cigareto, ki je dogorevala v pepelniku …
