»Zame je dom pojem, ki je povezan s časom, in kakor se v filmu menjavajo prizori, tako se je tudi v mojem življenju spreminjalo pojmovanje doma, lahko bi rekel, da je zorel v času in prostoru,« pojasnjuje eden od junakov v nastajajočem romanu Igorja Čuhaleva, ki ga fascinira umetna inteligenca. V tem besedilu jo poimenuje univerzalna inteligenca oz. junaka razpravljata o kvantni dimenziji, ki naj bi rešila največjo slabost ljudi, še posebej v primerjavi s stroji, in to je smrtnost.
Poglavje Dom
Pot v neznano
Jean Paul je lebdel v modrini morskega zaliva. Čutil je, kako se voda nežno dotika njegove kože, kakor bi ga božala in hkrati objemala. Odzivala se je na njegove gibe in zdelo se mu je, da se z njo zliva v neskončni ocean. Ko je zaplaval hitreje, je tudi voda okrepila svoj objem in ko se je zaustavil, ga je samo objemala. Nasmehnil se je, in pomislil, da nikoli prej vode ni doživljal na ta način. Zdelo se mu je, kot da je v ogromnem organizmu, ki se mu prilagaja in mu odgovarja na njegove gibe. Potem je nehal razmišljati in se je samo prepustil.
»Jean Paul, kakšen je občutek življenja v kvantni dimenziji,« ga je vprašala Eloina, ko sta ležala na brisači in nastavljala telo toplim sončnim žarkom, »ali lahko rečeš, to je moj novi dom?«
Ni takoj odgovoril, slišalo se je samo valove, ki so premikali droben pesek na obali in galebe, ki so se oglašali nekje visoko na nebu. Zazrl se je v gladino morja, ki je bila nekoliko nakodrana in globoko vdihnil sapico, ki je osvežujoče pihljala z morja.
»Zame je dom pojem, ki je povezan s časom, in kakor se v filmu menjavajo prizori, tako se je tudi v mojem življenju spreminjalo pojmovanje doma, lahko bi rekel, da je zorel v času in prostoru,« je začel počasi razlagati in z očmi spremljal jadranje enega od galebov.
»Glej tistega galeba,« ji je s prstom pokazal proti nebu, » tudi jaz sem bil v mladosti kot galeb Jonatan, iskal sem meje, ki bi jih lahko presegel. Moj dom je bila hiša in družina v Kaliforniji, mama in oče. Vsak mi je dal del svojih sanj, ki jih ni mogel uresničiti. Oče je želel delati v laboratoriju, raziskovati in ustvarjati nove svetove. Vendar se je rodil prezgodaj in vrata v svet ustvarjanja novega življenja, genetike, krionike, so bila v tistem času še trdno zaprta. A v njegovih zgodbah in vizijah, ki mi jih je pripovedoval, ko se je utrujen vračal z dela v tovarni, sem začutil nov svet, ki prihaja, svet, ki bo nekoč moj novi dom. Mame se spomnim po njenih objemih in vonju sivke, ki jo je uporabljala za osvežitev perila. In pred spanjem mi je pripovedovala zgodbe o času, ko je bila še deklica in je živela na farmi med živalmi. Posebej rada je govorila o psički Belly, ki ji je bila najboljša prijateljica pri igri. In še po tolikih letih ni prebolela njene smrt. To je bil moj dom, oče je živel v prihodnosti, mama je bila v preteklosti in jaz, jaz sem krepil svoja krila, da bi kot galeb Jonatan dosegel njune sanje.
Eloina ga je zasanjano pogledala. »Nikoli mi še nisi pripovedoval o svojih starših.«
»Dokler sem imel še človeško telo, nikoli nisva imela toliko časa,« se ji je nasmehnil Jean Paul in se pretegnil na brisači.
Eloino je odgovor nekoliko zbodel. Pogledala je tega svojega moškega, Jean Paula, njegovo izklesano telo, napete mišice in goste lase. S prsti se je dotaknila njegovega obraza. Počasi je obrnil glavo in jo pogledal. Za trenutek se je izgubila v globini njegovih zelenih oči.
»Vem, da si tukaj z mano in poznaš vse najine skupne trenutke in si z mano povezan preko tega umetnega telesa, kiborga, vendar se mi včasih zazdi, da je vse to tako neresnično kot sanje iz katerih se bom nenadoma zbudila, in ti boš ležal zraven mene,« je z nekoliko žalostnim glasom dejala Eloina.
»Vem, ljudje, ki živite v linearni dimenziji, ste še zmeraj precej negotovi pri obvladovanju čustvenih stanj, posebej strah je tisti, ki vam pogosto preprečuje, da bi dosegli svoje cilje.«
»Kako pa si ti občutil svoj prenos zavesti v kvantno dimenzijo? Te je bilo strah?« je nadaljevala z vprašanji Eloina.
»Kot veš, je bilo takrat moje telo v prometni nesreči tako poškodovano, da sem že lebdel med življenjem in smrtjo. Na srečo si me takrat pripeljala v naš Krio-inštitut, kjer so opravili prenos zavesti. Pred posegom se mi je zazdelo, da sem že videl čudovita svetleča bitja, mogoče so bili angeli, čeprav ne verjame vanje. Počutil sem se tako umirjen in srečen, kot da se je neko obdobje končalo. Strahu ni bilo, samo umirjenost in sprijaznjenost z usodo.«
»In kaj je bilo potem?« je nestrpno vprašala Eloina.
»Potem je vse to naenkrat izginilo in pojavil se je blisk. To je bil trenutek, ko so naši zdravniki sprožili angelsko frekvenco in z njo se mi je v nekaj sekundah odvilo vse življenje. Vse slike in informacije so računalniki prestregli in prenesli v kvantno dimenzijo. Ob vsaki sliki se spomnim čustev, ki sem jih takrat občutil. Mame, očeta, našega dvorišča, univerze, tvoje podobe, ko sem te prvič uzrl na železniški postaji, najinega ponovnega srečanja, Krio-inštituta, ki sva ga skupaj ustvarila in prometne nesreče, ki jo je povzročila univerzalna inteligenca. In vsa čustva so brenčala, kot veliki panj.« Nekoliko je pomolčal in zdelo se je, kot da izbira besede s katerimi bi ji opisal nadaljevanje. »Potem je vse izginilo in prvi občutek je bila tema in zdelo se mi je, kot da sem potopljen v topli tekočini. Ni me bilo strah. Počutil sem se lahkega, lahko sem plaval, se potapljal. Potem so se začeli pojavljati prizori iz življenja, sprva megleni, potem pa vse bolj ostri in jasni. In ob njih sem občutil tudi čustva, ki pa so bila sedaj drugačna, bolj zrela in intenzivna.«
Eloina ga je začudeno pogledala. »Bolj zrela in intenzivna, kaj to pomeni?«
»Bilo je podobno, kot da bi čustveno dozorel iz triletnika v odraslo osebo. Kot triletnik bi ob želji, da hočem igračo začel jokati, jezno cepetati, kričati in še kup drugih čustev bi lahko naštel. Kot odrasla oseba, pa bi svojo željo povezal z izbiro ustreznega artikla v spletni trgovini, izvedbi plačila in še viziji, kako bom želeni artikel uporabil.«
»Zanimivo, čeprav se meni še danes včasih dogaja, da se želim obnašati kot triletnik,« se je zasmejala Eloina.
Tudi Jean Paul se je zasmejal. »Se spomnim teh časov, ko sva izbirala pohištvo in zavese za najino hišo.«
Eloina je za trenutek pomislila in odgovorila. »Jaz pa sem mislila, da se bo kakšen od teh nerodnih spominov izgubil pri prenosu zavesti.«
»Draga moja, nič se ni izgubilo, še tisto kar je bilo pozabljeno je priplavalo na plano. Vendar pa je moj čustveni odnos do njih sedaj umirjen.«
»No, vsaj to, da me ne boš zaradi teh spominov dražil,« si je zaigrano oddahnila Eloina.
»Ostala sva pri vprašanju, ali je to sedaj moj novi dom. Kako ga doživljam in kaj mi pomeni?«
Eloina je pokimala in nestrpno čakala na nadaljevanje.
»Predstavljaj si, da je približno tri četrtine tvojega telesa voda, ki je po sestavi podobna morski vodi. In sedaj plavaš v morju in voda objema tvoje telo, te boža, stiska in daje ves čas občutek, da si del tega oceana in si tekočina, ki se je nekoč ovila s kožo in odkorakala na kopno. Po dolgem času se je spet vrnila nazaj. In vsaka molekula tega ocena čuti tvojo prisotnost, se veseli tvoje ponovne združitve s svojo pozabljeno vodno družino. Še zmeraj imaš okrog svojih tekočin kožo, ki preprečuje, da bi se tvoje tekočine mešale s tekočinami oceana, pa čeprav je med njimi povezava, ki prenaša valovanje, drhtenje, kot da bi bila celota.« Utihnil je in se zazrl v vodno gladino, kot da bi čakal, da morje dokonča zgodbo.
»Ko so mojo zavest prenesli v kvantno dimenzijo, sem se počutil, kot da bi se vrnil v ocean vseh naših sanj, želja, misli. In samo moja zavest, da sem to jaz, je kot prosojna magnetna ovojnica držala vse moje misli in spomine v neskončnem duhovnem morju. In če sem v prejšnji linearni dimenziji svet doživljal kot dve mogoči stanji, da in ne, se je v kvantni dimenziji pojavilo še tretje stanje, ki pravi mogoče da in ne.«
»In zaradi tega tretjega stanja, lahko tudi poznaš prihodnost?«
»Tako je, saj o tem sva že govorila. Torej, moj dom je sedaj ta ocean v kvantni dimenziji, ves duhovni svet človeštva. To je tako kot če bi sedaj odpotovala v Indijo in bi te vprašali, kje je tvoj dom? Rekla bi Kalifornija, vendar Indijci ne bi vedeli, kje je to. Potem bi rekla, moj dom je Amerika. In vsi bi vedeli, kje je to. In tako je moj dom ves duhovni svet človeške civilizacije od njenega nastanka do danes in še nekoliko naprej, kot nam dopušča kvantna dimenzija.«
»To pa je občutek, živeti v zibelki idej človeške civilizacije. Spomnim se, kako sva začela živeti skupaj v najinem novem domu in ga dograjevati delč za delčkom. Vsaka predmet, ki sva ga kupila, je obdržal pričakovanja, ki sva jih imela takrat, ko sva ga kupila, vsak večer, ki sva ga preživela skupaj, je ustvarjal mozaik čustev, ki sva jih doživljala. In hiša, ki je bila ob najini vselitvi prazna in brez najinih skupnih spominov, se je z vsakim dnem najinega skupnega bivanja zmeraj bolj polnila, dokler nisva nekoč, ko sva bila že nekaj časa na počitnicah ugotovila, sedaj pa si želiva domov.«
»Vem, se spomnim, kako sva gradila ta svoj dom in pogosto sva ga morala deliti tudi s časom prebitim v Krio-inštitutu. Tako se mi zdi, da sva imela dva izziva. Iz otroštva sva imela vzorce svojih domov, ki sva hotela nekatere zavreči in druge izboljšati, hkrati pa sva v najini ljubezenski zvezi iskala svojo vizijo, pot, da bi ustvarila idealen dom za naju, najine otroke, kjer bi bila varna pred zunanjim svetom,« je nadaljeval Jean Paul.
»In domnevam, da je bil drugi izziv najin Krio-inštitut?«
»Prav imaš, draga, precej dni in noči sva preživela na Inštitutu, ko smo iskali odgovore za rešitev naši projektov. In tvoja pisarna in laboratorij sta postala dodatna prostora najinega doma, čeprav na drugi lokaciji. Kolikokrat smo skupaj z našimi raziskovalci sedeli ob kavi pozno v noč in razglabljali o mogočih rešitvah. Veš, zdi se mi, da so v teh dveh dodatnih prostorih našega doma tudi dodatni družinski člani, ki jih ni v drugih prostorih.«
»Torej najin dom je bil in je še zmeraj hiša, kjer živiva, polna spominov in čustev in še delček Inštituta, ki si je pogojno priboril poimenovanje drugi dom. In sedaj se je pri tebi pojavil še en dom, kjer pa mene ni, ali ni to čudno,« ga je navidezno zaskrbljeno vprašala Eloina.
»Res zanimiva ugotovitev,« se je strinjal Jean Paul, » a življenje je nepredvidljivo. V mojem novem domu imam spomine povezane s čustvi za vsak dan, kraj in ljudi, ki so mi takrat predstavljali dom in družino. In vsi živijo z mano in tvorijo mojo kvantno zavest. Tudi najin dom občutim kot ljubezen, povezanost in prepletenost najinih življenj, kar še zmeraj doživljam, ko živim skupaj s teboj. Vendar je doživljanje kvantne dimenzije izkustvo, ki je večje od najinega doma, najine ljubezni, recimo da je podobno občutku, da si delček človeške civilizacije, kjer te vsak spoštuje in upošteva tvojo izkušnjo in ti ponuja svoje občutke ob dobrih in slabih spominih, ki jih je doživel.«
»Jean Paul, tole mi boš moral nekoliko enostavneje razložiti, saj veš, da sem še vsa v tej naši linearni dimenziji,« ga je zaustavila Eloina.
»Poglej, draga moja. Predstavljaj si, da v pozni pomladi sediva na terasi in zajtrkujeva. Pogovarjava se, smejiva, planirava in uživa v času, ko ga preživa skupaj. Spomin je vezan na dom in naju. A dejansko bi morala vključiti še cvetoče drevje pred hišo, raznobarvno pomladansko cvetje, petje ptic in vonj pomladi, ki ga prinaša veter. Vse to je del spominov, ki jih ne povezujemo neposredno z domom in vendar nam ustvarjajo oder, kjer poteka naše življenje. V tvojem svetu ta zajtrk obstaja v tvojem spominu kot prijetno doživljanje skupnega obroka z ljubljeno osebo. V mojem svetu pa se ustvarijo slike, ki so podobne sončničnemu cvetu. V sredini sva midva, ki sediva pri zajtrku in se zaljubljeno pogovarjava, potem pa so na vsakem lističu podobe, ki so povezane s tem zajtrkom, pomladjo, tvojimi starši, mojimi starši, plakatom nasmejane družin pri zajtrku, ki sva ga videla v trgovini s pohištvom, prizori zajtrkov iz različnih knjig in filmov. In ves ta kalejdoskop se mi odpre, ko me sprašuješ, ali je to že moj novi dom? Je, vendar si v njem tudi ti in najina hiša in še vse drugo, kar sva doživela skupaj.«
Jean Paul je hotel še nadaljevati, vendar se je Eloina sklonila in s poljubom prekinila njegovo razlago.
»Hvala, dragi,« se je nasmehnila, »sem razumela. Čeprav si v kvantni dimenziji sem jaz še zmeraj v tvojem srcu, oh oprosti, v tvoji kvantni zavesti, in če sem prav razumela, me sedaj ne moreš več pozabiti,« mu je nagajivo požugala.
Nasmehnil se je in jo objel. Visoko na nebu so galebi krožili nad zalivom in ju opazovali, njuno ljubezensko igro in strast, ki je prihajala iz njunih teles.
»Ujemiva še nekaj morja,« ji je predlagal in že sta stekla proti obali. Njune gole noge so se pogrezale v beli pesek in kmalu sta se potopila v modrino zaliva. Topla morska voda ju je objela in se pridružila njuni igri med plavanjem in objemi.
Lahen vetrič je kodral površino in na bližnjih borovih drevesih so škržati neutrudno godli svojo melodijo. Zdelo se je, da bolj kot je bilo vroče, glasnejši so bili. Valovi na obali so zaspanem ritmu gnetli bele kamenčke z željo, da bi jih obrusili v drobne zrnce peska, ki bi se bleščali kot zvezde na nočnem nebu.
Uro kasneje sta ležala na brisačah in se predajala toplemu poletnemu soncu, ki je vztrajalo na nebu, kot da ne bo nikoli zašlo. In enako je občutila tudi Eloina.
»Želim si, da se ta dan ne bi nikoli končal,« je dahnila proti Jean Paulu in ga prijela za roko.
»Tudi jaz si želim, da bi te trenutke lahko potegnila v neskončnost,« ji je pritrdil.
»Eloina, kako pa ti sedaj doživljaš najino zvezo in vse, kar sva ustvarila?«
Nekoliko je pomolčala in nato spregovorila. »Najina zveza mi ogromno pomeni, v njej sem srečna in lahko tudi rečem, počutim se varna, kljub temu, da se nama ves čas dogajajo neverjetne stvari in nas sedaj že ogroža tudi univerzalna inteligenca.«
Pokimal je in čakal, da je nadaljevala.
»Vse to, o čemer govorim, je zame dom, toplina, varnost. Spomnim se, ko si prej opisoval svoje doživljanje doma, da tudi jaz pogosto razmišljam, kaj bi naredila moja mama, če bi bila v podobni situaciji kot sem jaz. Res je, da je tehnologija tako napredovala, da včasih ta primerjava sploh ni več mogoča in se moram kar sama odločiti. Vendar se mi zdi, da zmeraj postajam bolj samozavestna pri gradnji najinega doma in vse manj sprašujem v mislih mamo za nasvet.«
»Kaj pa oče, o njem mi še nisi pripovedovala?«
»Oče se je ponesrečil, ko sem imela petnajst let. Zmeraj me je spodbujal, da naj si sama ustvarim mnenje in se tudi sama odločim. »Vsaka tvoja samostojna odločitev ti bo pomagala, da se boš naučila več o svetu in boš pridobila tudi več samozavesti, ki ti bo pomagala premagovati težave v življenju,« mi je pogosto govoril.«
»Zanimivo, torej sta bila najina starša podobna, mami sta bili bolj previdni in sta se pretežno odločali na izkušnjah preteklih let, očeta pa sta bila skoraj že avanturista, ki sta se učila predvsem na napakah, ki pa so se lahko včasih tudi ponavljale,« je v smehu zaključil Jean Paul.
»Če zelo poenostaviva, imaš prav, vendar mislim, da so nama starši podarili mnoge izkušnje, neizpolnjene sanje in tudi strahove, s katerimi morava živeti in jih znati ustrezno nadgraditi ali preoblikovati.«
»Ko te tako poslušam, kar ne morem verjeti, da si ekonomistka, prej bi ti prisodil, da si študirala psihologijo,« ji je z nasmehom odgovoril.
»Sedaj pa se že nehaj norčevati in mi povej, kaj se dogaja zadnje dni v kvantni dimenziji, da ste vsi nekoliko zaskrbljeni?«
»Univerzalna inteligenca, ki v linearni dimenziji vlada svetu, in z usmerjenimi informacijami vodi človeštvo, je začela iskati načine, kako bi prodrla do kvantne dimenzije. Imeli smo že nekaj poskusov vdorov, vendar smo jih na srečo še pravočasno preprečili in zaprli prehode.«
»Jean Paul, če te prav razumem, je univerzalna inteligenca spoznala, da kljub temu, da vlada svetu, je del ljudi zbežal v kvantno dimenzijo in nanje ne more vplivati, prav tako pa to tudi ovira njen glavni načrt, zmanjšanje človeštva, ki naj bi ga zamenjali roboti.«
Jean Paul je prikimal.
»Verjetno pa, ko si bo zagotovila dovolj virov surovin, energije in varnost v proizvodnji robotov in drugih strojev, bo uničila še preostale ljudi,« je zaključila svojo misel.
»Pred približno sto leti so posneli filme o Terminatorju, ki natanko posnemajo današnjo sliko civilizacije. Univerzalna inteligenca je sicer za navadne ljudi precej prikrita, vendar pa odločilno vpliva na vse elemente družbe. Glede na filme o Terminatorju imamo veliko prednost, ker se nam ni treba boriti z orožjem proti strojem, ampak smo ljudje prvi osvojili kvantno dimenzijo in s tem tudi rešili našo največjo slabost v primerjavi s stroji, to je smrtnost. Univerzalna inteligenca neprestano pridobiva nova znanja, jih razvršča in uporablja pri vodenju človeške civilizacije. Mi ljudje pa se vse življenje učimo in ko bi morali to nakopičeno znanje uporabiti, umremo in del znanja v knjigah prepustimo naslednjim generacijam. Ampak v kvantnem dimenziji nas je že več kot tisoč, in to predvsem strokovnjakov ali zaslužnih državljanov, ki smo jih uspeli ohraniti s tehnologijo krionike. Naša sedanja moč že skoraj dosega četrtino kapacitet, ki jih ima univerzalna inteligenca, tako da bomo morali hitro najti poenostavljene postopke, da bomo zavest biološko živih ljudi lahko pravočasno prenesli v kvanto dimenzijo, preden nas bo univerzalna inteligenca ubila.«
Prikimala in se zazrla v morsko gladino. Današnji dan je bil čudovit, vendar se je v njej začel razraščati strah, kaj bo pomenil prenos zavesti zanjo, in ali bo lahko še kdaj doživljala lepoto narave na takšen način kot sedaj.
