Pesem Miljane Cunta – Pilot – (iz zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, Slovenska matica, zbirka Mozaiki, 2023) odlikuje natančna, premišljena izreka, brez odvečnih besed. Ne samo, da pesnica gradi zavezništvo z nami, pač pa čutimo, da pesem nastaja iz “plemenite manije, iz najgloblje samote”, in da hkrati, ko govori o nečem, pripoveduje tudi o nečem drugem, kar je morda onstran izrekljivega.
Pesem Pilot je torej morda pesem o nastajanju pesmi in predvsem o Miljaninem odnosu do jezika …
Pilot
v sosednjem stopnišču živi
pilot. Kot bi bil eden izmed nas
ureja okolico, nakupuje,
ob nedeljah čisti avto,
ima družino in nekaj časa zase.
A v nekem trenutku izgine,
kot bi se pogreznil v zemljo,
in vrsto dni ga ni na spregled.
Nihče nikdar ne ve,
sredi katere noči vzleti in kam,
nihče, kdaj bo spet nazaj.
Vsakič znova zastavljeno vprašanje
nas bega in vznemirja,
zato si zamišljamo,
ugibamo:
Kako je vstopiti
v začasno bivališče,
pustiti za seboj tla
in se dvigniti do zvezd.
Biti varuh tolikih življenj,
spominov, sanj, želja,
jih v zraku ohranjati
v zavidljivem ravnotežju,
ne pustiti, da se kdaj nagnejo
v smer strahu,
sam
sredi izpraznjenega neba
držati smer.
V gosti noči, ko večina mirno spi,
razbirati zračne hodnike,
omotane v zlato runo zvezd,
prepoznati nevidni smerokaz
in se držati svetlih cest.
Utišati srce sredi turbulenc,
ne trzniti
med votlim padanjem
navzdol,
strastno zaupati v milosten dvig.
In v nekem trenutku napovedati:
nepredstavljiv mraz
vrtoglavo višino
in koordinate
nekega drugega prostora in časa,
hladnokrvno in spokojno
kot nekdo, ki razume jezik sanj.
Daleč zadaj, če sploh še kje, nek dom,
med začetkom in koncem
vse možnosti odprte.
Poljubnost izobilja – razen misli na pristanek
in te dlani, ki pridržuje vse,
kar se počasi zlaga
v pot.
Kako je gibati se dostojanstveno,
kljub teži plovila
predano in lahkotno,
in naposled,
ko se na skrajnem robu modrine
zasveti kopno,
oddahniti si –
kot takrat, ko ob posebej blagih večerih
pripotuje pesem z enega
na drugi breg
cela.