Spoznanje

Metka Sušec nam v nastajajočem romanu da videti svojo junakinjo Saro v najbolj ranljivem trenutku. Njen mož Bor je na smrt bolan in zdravilec Sari racionalno predoči, da Boru ni pomoči. “S spoznanjem, ki se ji je razodelo ob zdravilcu, je v njej zlagoma začelo ugašati upanje, da bo Bor ozdravel.” Odloči se, da mu bo do zadnjega diha stala ob strani, ga spremljala, bodrila, negovala in mu pomagala dostojanstveno odditi. Zdi se, kot da so na ta način tudi Sarini ljubimci, ko jih kasneje pripelje v svoje življenje, bolj legitimni.

Spoznanje 

Tisto noč in tudi drugi dve je Bor mirno spal, bolje kot doma, a Sara je pol noči prebedela in premlevala zdravilčeve besede: »Naredil sem, kar sem lahko.« 

Premetavala se je po postelji, dokler ni proti jutru vsa obnemogla zaspala. Drugega dne ni bila prisotna na dopoldanski seansi, preveč je bila utrujena, zato si je po zajtrku privoščila sprehod okrog Blejskega jezera in nato počitek v sobi. Dobro ji je dela jutranja svežina, predvsem nekoliko bolj vlažen zrak, jutra so bila namreč zaradi bližine gora dokaj sveža. S hitro hojo je dodobra ogrela telo, se zadihana vrnila v hotelsko sobo in v lahnem dremežu počivala kakšni dve uri. – Morda pa se zaradi zdravilčeve energije počutim tako utrujena.

Medtem ko je bil Bor na srečanju, si je po krepčilnem spancu privoščila še lenobno posedanje na terasi ob jezeru ter seveda sladkanje z znamenito blejsko rezino. – Ali je lahko še katero drugo doživetje tako sladko, kot ravno to, ki ga zaznavam z vsemi svojimi čutili; opazujem temno gladino jezera, v katerem se zrcalijo gore, ob tem ko se z jezikom dotikam kreme, da imajo brbončice svoj ringaraja in mimogrede me zvoki iz bližnjega parka, od koder je slišati žvrgolenje, božajo po ušesih. Ah, saj se zdi kot kakšen kič, je naposled zavzdihnila Sara.

Odpravila se je nazaj proti hotelu, da ujame še konec zdravilne terapije in gredo potem lahko skupaj na kosilo. Zamudila je, saj so udeleženci zapuščali dvorano, med njimi pa ni bilo Bora, niti njunih prijateljev. Pokukala je v notranjost in ko se je že hotela obrniti, je na koncu dvorane pred stekleno steno, skozi katero se je razpiral pogled na bližnje hribe in gore, zagledala postavo zdravilca, ki je občudoval videno, ali pa se je morda le zaziral vase. Kazal ji je hrbet, zato ga ni videla v obraz. Odločila se je, da se mu približa.

Ločilo ju je morda deset metrov, ko se je mož obrnil, jo pogledal in se ji nasmehnil. Sara ni bila čisto prepričana ali je zaznal njeno bližino ali pa je le nameraval oditi. V tistem hipu je nekoliko otrpnila, saj ni pričakovala njegove pozornosti, a jo je, ko je prvi spregovoril, z blagim in globokim glasom opogumil: »Gospa, danes pa vas nisem videl na našem druženju?«

»Drži. Želela sem preživeti kakšno urico sama s seboj. Tukaj je res čudovita okolica, ki te naravnost prisili, da se potopiš v temine svoje preteklosti, da jo osvetliš in razmišliš o prihodnosti.«

»Človek mora ozavestiti svojo prihodnost, se ji ne izmikati,« je njeno misel nadaljeval mag zdravilstva.

»Tudi če zanj ni optimistična, celo pogubna?«

»V tem primeru še toliko bolj,« je dodal in pri tem nepremično zrl v njen obraz. V vsaki drugi situaciji bi Sara odtrgala pogled od moškega, ki bi vanjo predolgo zrl. Toda tokrat tega ni  naredila. Kot da bi preizkušala samo sebe, koliko časa je sposobna zdržati in srkati energijo, ki se je iskrila iz njegovih oči.

»Ste morda želela govoriti z menoj? je napeljal pogovor naprej, čeprav je bilo povsem jasno, da si Sara to želi.

»Oni dan ste me presenetili z izjavo. ‘Naredil sem vse, kar lahko, več se ne da.’ Razumela sem jo kot dokončno, da Boru ne morete več pomagati, razen če se zgodi kakšen čudež.«

»Tako je. Njegovo telo je energijsko gledano povsem izčrpano in se tako oslabljeno težko bori. Edino, če se zgodi remisija njegovega zdravstvenega stanja. Takrat bi bilo še kaj upanja, da mu pomagam.«

»Kar se da nekorektno bi bilo z moje strani, da vam dajem lažne obljube. Ko ste sami dovolj razgledani in dobre veste, kje so meje mogočega. Izjemoma, ampak res izjemoma dam komu zagotovilo, da bo ozdravel ali pa vsaj skušam prikriti najhujše. Kot sem pri deklici, ki ste jo videla na terapiji. Sam sem na prvem srečanju z njo začutil, da se ji bliža konec, a tega nisem zmogel povedati staršem in sem jih prepričal, da vztrajajo, saj obstaja sicer zelo majhna možnost ozdravitve. To je staršem dalo neizmerno veliko poguma in volje, da so se skupaj s punčko borili. Presenetili so me, deklica je po pol leta ponovno prišla na mojo terapijo v precej izboljšanem stanju, ki ga pred tem nihče ni pričakoval.« 

»Vi niste oseba, ki bi jo bilo potrebno opogumljati z navideznim upanjem. Vi tudi niste oseba, ki bi se smilila sama sebi, vi ste si za sidrišče izbrali razum, zato je edino, kar vam lahko povem, le resnica.«

Sara bi mu najrajši z vso močjo zalučala to resnico nazaj. – Je ne potrebujem!. Zadnje, kar si je želela, je bilo, da bi še naprej svoja čustva držala na povodcu.

»Vidim, da sedaj v vas vre vulkan, bi morda sedli in se umirili. Sara mu je hotela odgovoriti: ne! Odločno ne. Z njenega obraza je izginila vsa mehkoba, izbrisalo se je vse, kar bi kazalo na vedrost, ki je še pred pol ure ob jezeru prežemala njeno telo.

Vse kar je zmogla izločiti iz svojega telesa, so bile solze. Na hitro si jih je otrla z lic, da si ne bi možakar mislil, kakšno moč ima nad njo, nekaj pa ji jih je vseeno spolzelo po grlu. Počutila se je, kot da stoji na premcu jadrnice in razpenjeni valovi vsakokrat, ko treščijo ob njen bok, pljusknejo visoko čez rob in zalijejo krov ter obenem njeno telo. 

Kljub vsemu je sedla na stol, ki ji ga je ponujal, začutila je, da se mora prizemljiti.

Zdravilec je počakal, da je umirila drget telesa, nato pa jo povabil, da vstane, tako naj bi se energija bolje prenašala po telesu. 

Ni vedela koliko časa je bila pod vplivom nevidnih silnic. Najprej jih je začutila po ramenih, ko se je je dotaknil z dlanmi, a dotik je bil le navidezen. Roke je stegoval proti njej in z njimi lebdel v bližini njenega telesa in se le pretvarjal, da se je dotika. Sara je na posameznih mestih od vratu navzdol v bližini hrbtnih vretenc čutila pretakanje toplote, najprej kot bi ji topel curek vode tekel vzdolž hrbta, nato pa bi se toplota razpršila tudi v druge dele telesa.

»Kako je z vami gospa, prebudite se počasi,« je iz daljave do nje prihajal sprva nerazločen glas. Sari se je zazdelo, da je priplavala iz globočin, na površini je na široko odprla usta, da je zajela zrak in počasi izenačevala notranji in zunanji tlak, kot da jo je globina izžela in posrkala vase vso navlako s telesa. 

Čutila je precejšnje olajšanje a hkrati praznino, pa ne samo zaradi navidezne lahkotnosti telesa, nekaj ji je manjkalo, nečesa se je otresla. 

»Končala sva,« je mirno naznanil zdravilec.

»Lahko odidem?«

»Seveda, a počasi, da se v vas ponovno vzpostavi ravnotežje.«

Sara je vstala in se napotila iz dvorane, šele ko je bila pri izhodu, se je zavedla, da se ni zahvalila, niti poslovila. Obrnila se je, a moža, katerega moč jo je nadvladala malo prej, že ni bilo več.

V dvigalu je razmišljala ali karkoli povedati Boru. Sklenila je, da mu ne bo ničesar omenjala, to bo njena skrivnost.

S spoznanjem, ki se ji je razodelo ob zdravilcu, je v njej zlagoma začelo ugašati upanje, da bo Bor ozdravel, morala bo to sprejeti, naj je občutila še takšno težo spreobrnitve, zato da bi mu lažje do zadnjega diha stala ob strani, ga spremljala v vseh njegovih bolečinah, ga bodrila, negovala in pomagala dostojanstveno oditi.

»Kje si moja Murka?«, jo je poklical, ko je stopila v sobo. To je bilo ljubkovalno ime, ki ji ga je nadel kmalu po tem, ko sta se spoznala, in je bila okrajšava za Prekmurko. Že dolgo je ni tako poklical.

Prišel ji je naproti in jo objel. Naslonila je glavo v njegovo naročje in si rekla, ali bom zmogla?