Vir fotografije: Zone Critique, članek “Nasser Abu Srour : Quand l’écriture défie l’oppression”
November 2025
V pariškem novembru je letošnja podelitev Prix de la littérature arabe delovala kot prizor iz časa, ko se zgodovina na čuden način vrne. Na odru Inštituta arabskega sveta je 18. novembra zavel nemir, ki ga literarni dogodki redko sprožijo – ne zaradi blišča, temveč zaradi odsotnosti. Pisatelj Nasser Abu Srour, nagrajen za svojo knjigo The Tale of a Wall, je govoril iz iz Egipta, kamor je bil izgnan po izpustitvi iz izraelskega zapora, kar se je zgodilo letos (2025) oktobra.
Pisatelj Nasser Abu Srour, nagrajen za svojo knjigo The Tale of a Wall, je govoril iz iz Egipta, kamor je bil izgnan po izpustitvi iz izraelskega zapora, kar se je zgodilo letos (2025) oktobra.
Ko se je na platnu pojavil njegov obraz, se je na obrazih prisotnih zarisala skoraj sreča. Zahvalil se je žiriji, predvsem pa je spregovoril z zadržano nežnostjo nekoga, ki je tri desetletja preživel v prostoru brez časa. Jezik, ki ga je oblikovala izkušnja “notranjosti”, kakor sam pravi, ni jezik ironije ali uporniške ostrine – je jezik odpornosti, jezik, ki se je moral, da bi preživel, naučiti skrivati in slediti drugim zakonitostim kot to velja za svobodni svet.
Pripovedoval je o Parizu, mestu, ki ga je iz svoje celice videl le skozi domišljijo, zarisano v pesmi o mestu, ki ga prehaja svetloba. “Bil sem v majhni celici,” je povedal, “a dovolj veliki, da sem iz nje videl mesto luči. To svetlobo sem poskušal razumeti: kako je lahko segla do mene, do moje ukradene dežele, do mojih ubitih ljudi.”
Skozi njegovo pripoved se je prepletala zgodovinska analogija: okupirana Francija v času druge svetovne vojne, mesto, ki je padlo in se nato osvobodilo. V nagradi, ki jo je prejel, Abu Srour vidi “nit svetlobe, ki se, upam, ne bo pretrgala, temveč bo še dolgo sevala”.
Knjiga, ki je iskala izhod – in ga našla
The Tale of a Wall ni običajen zaporniški zapis. Nastal je znotraj zidov, ki so 33 let določali njegovo bivanje, a tudi njegovo notranjo geografijo. Rokopis je preživel režime, preiskave, nadzor in so ga iz zapora tihotapili več kot dve leti, stran za stranjo, kot da bi moral najprej sam skozi pot laboratorijske preverljivosti, preden bi lahko postal literatura.
Ko je rokopis dospel do bejrutske založbe Dar Al-Adab, je našel svoj prvi zunanji dom; nato je potoval naprej, v New York. Danes je preveden v sedem jezikov, med njimi v francoščino in angleščino.
Letos mu je pariška žirija, sestavljena iz poznavalcev arabskih književnosti, podelila nagrado v višini 8.000 evrov. Prvič v zgodovini nagrade pa so podelili tudi prevajalsko nagrado, vredno 2.000 evrov – ta je pripadla Stéphanie Dujols, ki je v svojem zahvalnem govoru dejala: “Hvala, Nasser, ker obstajaš, in ker imaš tako edinstven glas.”
Letos mu je pariška žirija, sestavljena iz poznavalcev arabskih književnosti, podelila nagrado v višini 8.000 evrov. Prvič v zgodovini nagrade pa so podelili tudi prevajalsko nagrado, vredno 2.000 evrov – ta je pripadla Stéphanie Dujols, ki je v svojem zahvalnem govoru dejala: “Hvala, Nasser, ker obstajaš, in ker imaš tako edinstven glas.”
Svojo denarno nagrado je namenila ranjenim iz Gaze, ki se zdravijo v kairskih bolnišnicah. Dujols je prejela že tudi posebno nagrado na letošnjem Grand Prix de Traduction v Arlesu – njeno delo resnično uteleša redko prevajalsko občutljivost.
Tišina
Pri Gallimardu, kjer je knjiga izšla v zbirki svetovne literature, je urednica Julia Nannicelli opisala svoj prvi stik z besedilom: “Pretresla me je tiha moč njegovega glasu. Njegova dostojanstvenost. To, kako se je znal moralno dvigniti, četudi je bil v ujetništvu. V prvih straneh ustvari lik personificiranega zidu – zid, ki iz simbola zatiranja postane nekakšno zatočišče, stabilna točka v svetu brez stabilnosti.”
Pri Gallimardu, kjer je knjiga izšla v zbirki svetovne literature, je urednica Julia Nannicelli opisala svoj prvi stik z besedilom: “Pretresla me je tiha moč njegovega glasu. Njegova dostojanstvenost. To, kako se moralno dvigne, četudi je v ujetništvu. V prvih straneh ustvari lik personificiranega zidu – zid, ki iz simbola zatiranja postane nekakšno zatočišče, stabilna točka v svetu brez stabilnosti.”
In ne gre le za metaforo, pač pa gre tudi za preobrazbo sebe, kar je posledica notranje moči, kar zmore le malo ljudi.
Da je bil prav on, človek za zidovi, nekaj tednov pred podelitvijo izpuščen, je žirijo pustilo brez besed. V času, ko se izkušnje Palestincev – v Gazi, na Zahodnem bregu, v zaporih – gibljejo po robovih izrekljivega, je njegovo pisanje postalo prostor, kjer bolečina doživi določeno preobrazbo.
Življenje, ki ni smelo k sebi
Nasser Abu Srour, nekoč študent angleške književnosti iz begunskega taborišča pri Betlehemu, je bil pri triindvajsetih obtožen sodelovanja pri uboju izraelskega obveščevalnega častnika in obsojen na dosmrtni zapor. V zaporu je dokončal študij, prebiral filozofe in ponovno odkrival svoje zgodbe. “Vsak človek ima pravico povedati svojo zgodbo,” je dejal v govoru iz Kaira. “Tudi jaz sem jo imel. A dolgo nisem mogel govoriti. Hvala, ker ste mi vrnili glas.”
Nasser Abu Srour, nekoč študent angleške književnosti iz begunskega taborišča pri Betlehemu, je bil pri triindvajsetih obtožen sodelovanja pri uboju izraelskega obveščevalnega častnika in obsojen na dosmrtni zapor. V zaporu je dokončal študij, prebiral filozofe in ponovno odkrival svoje zgodbe. “Vsak človek ima pravico povedati svojo zgodbo,” je dejal v govoru iz Kaira. “Tudi jaz sem jo imel. A dolgo nisem mogel govoriti. Hvala, ker ste mi vrnili glas.”
S tem glasom se zdaj poskuša spopasti tudi svet. Ameriška založnica Judith Gurewich je izjavila, da je naloga vseh njegovih mednarodnih izdajateljev postati “njegovi ambasadorji” in ga spodbuditi, da zapiše, kako je “nenadoma odgovoren za fenomenologijo vsakdanjega življenja”. Ta misel, filozofsko ironična, zastavlja vprašanje – kako živeti po vsem tem?
Libanonska založnica Rana Idriss, ki ga je po izpustitvi obiskala v Egiptu, je medtem že izdala njegovo novo knjigo – meditacijo o samem aktu pisanja v prostoru, kjer je svoboda obstajala le v tisti drobni razpoki med mislijo in zapisom.
Vrhunec pariškega večera pa je bil tisti, ko je v dvorani zavladal molk. V času, ko se svet pogosto odziva z oglušujočim hrupom, je Abu Srour ponudil nekaj drugega – nit svetlobe, tanko, a vztrajnejšo od zidov.
Vir: članek Olivie Snaije, 20. november 2025, objavljen na ArabLit, ter navajani odlomki govora Nasserja Abu Srourja iz njegovega nagovora ob prejemu nagrade.
