Fotografija: Pexels – Mike Birdy
KAR JE TREBA STORITI
Ono što treba činiti (r. Srđan Kovačević, 88 min., Hrvaška, Slovenija, Srbija)
Hrvaški režiser Srđan Kovačević je filmsko publiko navdušil s filmom Tovarne delavcem iz leta 2021, ki je predstavil primer uspešne delavske zadruge na Hrvaškem, ne da bi jo idealiziral ali romantiziral. Upajmo, da je navdušil tudi vsaj del aktivistične in politične scene. Da se je to zgodilo, je mogoče sklepati tudi po nedavnem sprejetju zakona o delavskem solastništvu, ki bo omogočal lažje delavske odkupe podjetij. Vemo, da so si akterji tega zakona film ogledali. Kovačevićevo filmsko delo, ki je socialistično tako po vsebini kot produkcijski formi – dobiček si bo v primeru tokrat obravnavanega filma delil z nastopajočimi – si namreč ne prizadeva le za spoznavni in estetski učinek, temveč tudi za performativnega. Gre za filmsko poetiko, ki inherentno ne doseže svojega smisla v polnosti, če ne spreminja tudi družbenopolitičnih razmerij.
Kovačevićevo filmsko delo, ki je socialistično tako po vsebini kot produkcijski formi – dobiček si bo v primeru tokrat obravnavanega filma delil z nastopajočimi – si namreč ne prizadeva le za spoznavni in estetski učinek, temveč tudi za performativnega.
Vendar pa Kovačević niti v Tovarnah delavcem niti v tokratnem filmu Kar je treba storiti ne bi bil tako prepričljiv, če ne bi bil tako nadarjen filmski umetnik. Njegova poetika je dovršena in zmožna ustvarjati dramatične učinke tudi v navidez prozaični krajini pisarne ali tovarne. Z velikimi plani v dobro izbranih prizorih interakcij, bodisi v živo bodisi preko telefona, lovi široko paleto čustev akterjev.
Tresoča kamera lahko napetost ustrezno povečuje, v montaži prehoda med prizori in prizorišči pa jo stopnjujejo razni detajli, kot je denimo prizor stopnic med tekom po njih zaradi stresne situacije ene od članic svetovalnice.
Kar je treba storiti si za objekt dokumentarne obravnave izbere Delavsko svetovalnico, slovensko organizacijo, ki opravlja izjemno delo na področju pravnega svetovanja izigranim delavcem. Ti so v večini migrantski, a, kot pravi Goran Lukić, predstavnik svetovalnice, poudarja, da se oni sami raje identificirajo kot delavci. Kar je z delavske perspektive edino smiselno, saj delavsko izkoriščanje presega meje nacionalnih držav in je motivirano z globalnim profitnim interesom kot temeljnim gibalom kapitalizma. Strukturno izkoriščanje delavcev v enem delu sveta je vselej povezano s strukturnim izkoriščanjem v drugem delu.
Slovenija je vpletena v neokolonialne odnose. Vedno znova smo deležni novic o škandaloznih primerih izkoriščanja in dejansko tudi zasužnjevanja tujih delavcev. Izogibanje zakonodaji je strukturno, sankcije pa redke in ne dovolj striktne. S tovrstnim izkoriščanjem, ki vključuje odvzemanje dokumentov, manipuliranje z delavci, ki ne poznajo zakonodaje, preprodajanje ljudi, pretepanje in poniževanje, delo po dvanajst ali štirinajst ur, vračanje denarja od skromnih plač, ki ga delavci dajejo nazaj šefom, in mnogimi drugimi prevarantskimi mehanizmi se za podjetja ustvarja presežna vrednost.
Slovenija je vpletena v neokolonialne odnose. Vedno znova smo deležni novic o škandaloznih primerih izkoriščanja in dejansko tudi zasužnjevanja tujih delavcev. Izogibanje zakonodaji je strukturno, sankcije pa redke in ne dovolj striktne.
Na plečih zasužnjenih migrantskih delavcev pa Slovenija skuša ohraniti ostanke socialne države. Desnica priseljeno delovno silo uporablja za svoje politične namene s podpihovanjem sovraštva, tako imenovana levica pa se na ta način predstavlja kot odprta in kozmopolitska.
Kot je razvidno tudi v Kovačevićevem filmu, je še vedno največ delavcev iz Bosne in Hercegovine. Medtem, ko profesionalci in študentje, ki se iz BiH priselijo v Slovenijo, upravičeno opažajo, da je Slovenija v marsičem bolje urejena država, je pa položaj nekvalificiranih delavcev ali bolje rečeno delavcev v nekvalificiranih poklicih, ki jih opravljajo tudi univerzitetno izobraženi Bosanci, drastično drugačen.
Da govor o suženjstvu ni retorično pretiravanje, priča tudi izjava enega od bosanskih delavcev, ki se mu »suženjstvo« zdi ustrezen izraz za opis njegovega stanja. Isti izraz pa je v zasebnem pogovoru z menoj uporabil tudi državni sekretar na enem od ministrstev, ki se dokaj neuspešno in včasih očitno tudi ne pretirano zainteresirano (če izključimo vestne strokovne delavce) spopadajo z opisanim pojavom. Drugi delavec v filmu pravi, da delovna zakonodaja včasih v Bosni in Hercegovini deluje tudi bolje kot v Sloveniji. Slovenija in BiH imata sklenjen dogovor, po katerem morajo gostujoči bosanski delavci opraviti leto dni poskusne delovne dobe, preden se lahko trajno zaposlijo v slovenskih podjetjih.
Da govor o suženjstvu ni retorično pretiravanje, priča tudi izjava enega od bosanskih delavcev, ki se mu »suženjstvo« zdi ustrezen izraz za opis njegovega stanja.
Tak dogovor pa na široko odpira vrata brutalnim izkoriščanjem v obdobju tega leta, ko delavci sprejemajo vse mogoče zahteve v strahu, da bi bili kasneje zavrnjeni in jim sodelovanje ne bi bilo podaljšano. A to ni dovolj – mnoga podjetja popolnoma brezvestno te delavce odpustijo in pokličejo nove delavce za eno leto, ki jih lahko brezvestno brutalno izkoriščajo in tako še naprej maksimizirajo profite. Zaradi neznanja jezika pri delavcih in nepoznavanja zakonodaje, je veliko vsiljenih podpisov in dogovorov. Včasih zaposleni ostanejo brez doma. Policija se na pritožbe ne odziva in podjetij ne sankcionira.
Gre, skratka, za brezpravno stanje. Film v kadre uspe ujeti moške, ki so popolnoma ponižani in razžaljeni, ki jočejo zaradi opeharjenosti in nezmožnosti, da preživijo svoje družine.
Kovačević na pogovorih v svetovalnici uspe zajeti široko paleto osebnosti in velikem planu natanko prikazati različne odtenke čustev, ki se odražajo na obrazih protagonistov.
To »dajanje obraza« je umetniško učinkovito, obenem pa predstavlja politično gesto vzpostavljanja vidnosti prevaranih subjektov, ki se nahajajo znotraj slepih peg našega družbenega vidnega polja.
Vzporedno Delavska svetovalnica bije bitko za opolnomočenje delavcev Luke Koper. Ti so desetletja ujeti v prekarna pogodbena razmerja, zaradi česar služijo manj, podjetju pa se večajo dobički, ustvarjeni na njihovih plečih. S temi dobički se nato pompozno opleta v javnosti. Tudi zaposleni v Luki Koper, sindikalisti, ki jih vidimo v filmu, so večinoma migrantski delavci iz Bosne, ki so bili nelagalno izkoriščani desetletja, kar dokazuje pravna zmaga Delavske svetovalnice.
Tudi zaposleni v Luki Koper, sindikalisti, ki jih vidimo v filmu, so večinoma migrantski delavci iz Bosne, ki so bili nelagalno izkoriščani desetletja, kar dokazuje pravna zmaga Delavske svetovalnice.
Še enkrat naj poudarimo, da gre za pravo nasprotje klišejev o »toksični balkanski moškosti« – gre za moške, ki so strti, ki pred kamero jočejo …
Pred njo pa se dobro znajde Goran Zrnić, član svetovalnice, tudi sam priseljen iz Bosne. Njegov karizmatičen pristop tako do kapitalistov kot do delavcev, ki vključuje razne anekdote, šale, primere in druge retorične spretnosti, je zelo učinkovit, obenem pa se je težko izogniti vtisu, da mu je lastna vloga na trenutke morda celo preveč všeč in da lahko, ne glede na njeno učinkovitost, včasih prerase v pokroviteljstvo. V tem seveda ne vidimo ničesar diskvalificirajočega za Zrnića, lahko pa razmišljamo o tem, da se za pročeljem skrivajo lastni obrambni mehanizmi pri delu v okolju, ki prinaša toliko tragičnih zgodb.
Kovačevićev talent je v tem, da zmore vsem nastopajočim, če se z njimi ukvarja cel film ali pa samo za hip, dati prostor, da v nekaj potezah ali pa poglobljeno izrazijo svoje osebnosti.
Njegov talent je tudi v tem, da kljub zvestobi dokumentarnemu gradivu in etosu ne zgolj na ravni montaže in kadrov, temveč tudi na ravni osrednje pripovedi zmotre ustvariti določen dramaturški lok, določen občutek zmage in poraza.
Film se zaključi in zaokroži v pravem socialističnem duhu, s pesimizmom intelekta in optimizmom duha. Med drugim z revolucionarno pesmijo Haustorjev, Sjemeni, v izvedbi ženskega pevskega zbora. Ta pesem in naslov filma se preko asociacije na Leninovo besedilo Kaj storiti? združita v vprašanje in odgovor.
Kaj storiti? Kar je treba storiti – upreti se, oditi na barikade. Stanje je tako akutno, da se to kaže kot najbolj legitimna možnost.
Kaj storiti? Kar je treba storiti – upreti se, oditi na barikade. Stanje je tako akutno, da se to kaže kot najbolj legitimna možnost.
Perfidnost kapitalizma in našega političnega razreda pa je, da v svojem lažnem »levo«-desnem driblanju prikriva dejstvo, da to, na čemer Slovenija stoji, namreč socialna država, sloni na približno petnajstih procentih tuje delovne sile, ki je pogosto podvržena delovnim pogojem iz začetkov industrijske revolucije. In ki živi onkraj pravnega reda, ki nima zaslombe v institucijah, še v policiji ne.
Do kdaj še? Do kdaj si bomo pred tem zatiskali oči in si lagali o družbi, v kateri živimo, da bi ohranili svoje potrošniške sanje, ki nam uhajajo iz rok v svetu, ki drvi iz katastrofe v katastrofo?
Vedimo, da tako ne more iti v nedogled. In da so posledice tega ignoriranja za celotno družbo lahko katastrofalne ter jih deloma doživljamo že danes v obliki razkrajanja celotne institucionalne zgradbe.
Ko se enkrat začne, se ne ustavi pri najšibkejših.
Kar je treba storiti je film, za katerega bi bilo dobro, da si ga ogledajo vsi državljani.
Recenzijo je sofinanciralo Ministrstva za kulturo RS.
