Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Yonatan Esterkin: Hannah Arendt: (ne) človeško stanje; Mini teater
Predstava Hannah Arendth (ne) človeško stanje, ki jo je zasnoval režiser in scenograf Yonatan Esterkin, prevedla pa Nika Korenjak, se začne pri kontroverzni knjigi Eichmann v Jeruzalemu, Poročilo o banalnosti zla (Beletrina 2025, prevedla Polona Glavan), ki obravnava sojenje Adolfu Adolfu Eichmannu, s katero je poskušala pokazati, kako običajen posameznik lahko postane pomemben akter znotraj totalitarnega režima.
V predstavi so uporabljeni deli iz besedil, katerih avtorja sta Hannah Arendt in Martin Heidegger, vendar je v središču zanimanja ona – priznana ameriška intelektualka nemških korenin, politična filozofinja in zgodovinarka, ki je poučevala politologijo in filozofijo na podiplomski izobraževalni ustanovi New School for Social Research v New Yorku in Univerzi v Chicagu.
Podcaster, ki jo je povabil v svojo oddajo, jo sprašuje o tem, zakaj je bila kritična do sionizma. Hannah Arendt, starejša gospa v sivih hlačah in nezgrešljivo cigareto, se nasloni na mizo in počasi odgovarja. Pravi, da jo skrbi za prihodnost izraelske države. Sožitje in pravičnost se tam na žalost nista mogla razviti. Morali bi se bolj zavzemati za večnacionalno državo, torej državo, v kateri bi skupaj sobivali dve ali več skupnosti z enakimi pravicami.
Podcaster v rdečih hlačah in s srebrnimi uhani, ki vodi oddajo Food for thought, ji seže v besedo in jo vpraša, zakaj so ravno njo izbrali, da je spisala Poročilo o banalnosti zla.
Glede na njuno hitro izmenjavo je očitno, da se obeta dramaturško napeta in izjemno gledljiva predstava. Esterkin jo gradi kot skoraj agresivno ritmiziran dialog, v katerem sta lika nenehno prisiljena braniti svoje pozicije. Ona z umirjeno, premišljeno dikcijo, ki zveni kot odmev iz preteklega stoletja; podcaster z živčno, performativno sodobnostjo, ki deluje kot kritika medijske površinskosti in iskanja provokacije za vsako ceno.
Med njima se odpira vprašanje, ali je mogoče Arendtino misel sploh umestiti v današnji politični in medijski diskurz brez popačenj – ali pa postane že v osnovi spektakel. Posebej zanimiva je režiserjeva odločitev, da v ospredje postavi trenutke, ko se Arendtova brani pred napačnimi interpretacijami svojega pisanja.
Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Arendtova podcasterju, ki vztraja, da naj bi »izkazovala premalo ljubezni do izraelskega ljudstva« odgovarja, da čustva v politiki nimajo legitimnega mesta. Pravi, da ni kritizirala judovskega ljudstva, temveč judovskega sodnika, ki je na sojenju Eichmannu ravnal v okvirih specifične nacionalne logike. Predstava izpostavi, da je bil nacistični načrt posebej perfiden – ne le zaradi obsega birokratskega mehanizma, temveč tudi zaradi izkoriščanja strahu žrtev. Esterkinu uspe ujeti Arendtino težnjo: posameznik je vedno odgovoren za svoja dejanja, še posebej v primeru, kakršen je Eichmann, ki je, kot Arendt ugotavlja, leta 1939 sodeloval s posameznimi sionističnimi predstavniki pri dogovorih glede metod prisilne emigracije Judov.
Namesto da bi predstava rekonstruirala zgodovinska dejstva, jih uporablja kot odskočno desko za raziskovanje etičnih dilem, ki jih prinaša posredovanje resnice. S tem se vzpostavi občutek, da gledamo obračun ne toliko med Arendt in podcasterjem, temveč med mislijo in njenimi poenostavitvami.
Namesto da bi predstava rekonstruirala zgodovinska dejstva, jih uporablja kot odskočno desko za raziskovanje etičnih dilem, ki jih prinaša posredovanje resnice. S tem se vzpostavi občutek, da gledamo obračun ne toliko med Arendt in podcasterjem, temveč med mislijo in njenimi poenostavitvami.
Ena najmočnejših režijskih rešitev je minimalistična scenografija, ki jo Esterkin nadgradi s tehniko chiaroscuro: pred nami se iz teme izrisujejo ostro osvetljeni liki. To ustvarja občutek, da se predstava odvija v polju moralne nejasnosti, kjer je treba resnico šele izkopati iz sence. Belina površin zato deluje kot oder, na katerega se projicirajo sledi razumevanja in nerazumevanja, natančno tako, kot je Arendt razkrivala strukture.
Podcasterjev mikrofon, v katerega govori, in njegove navedbe, da podcast sponzorira Lidl, ustvarjajo čuden občutek intimnosti, skoraj voajeristične bližine. Zdi se, da sta oba prišla v naš dom, od koder ju opazujemo. Kot da bi režiser opozarjal, da sodobna medijska pozornost deluje po logiki senzorične preobremenitve – bližina kot nadomestek za empatijo in glasnost kot nadomestek za mišljenje.
Banalnost zla kot medijski ekosistem
Predstava uporablja Arendtino analizo banalnosti zla predvsem kot ogledalo za današnji čas. Aluzije na Gazo so prepoznavne v vztrajnem pritiskanju na etično pozicijo sogovornice. Esterkin s tem nakaže, da je banalnost zla danes morda manj vezana na birokratski aparat in bolj na medijski ekosistem, ki iz tragedije proizvaja instantne moralne pozicije.
Esterkin s tem nakaže, da je banalnost zla danes morda manj vezana na birokratski aparat in bolj na medijski ekosistem, ki iz tragedije proizvaja instantne moralne pozicije.
Arendt tako deluje manj kot zgodovinska osebnost in bolj kot vezivno tkivo med 20. in 21. stoletjem – med totalitarizmi in digitalnimi polarizacijami, med birokracijo smrti in ekonomijo pozornosti. Predstava pa namesto obsojanja razširi polje neudobja. Gledalcem vrača vprašanja, ki jih je podcaster naslovil nanjo, in ga sili k premisleku, ali so naši lastni odzivi kaj manj poenostavljeni, kot so bili tisti, ki jih je Arendt kritizirala.
Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Na neki točki se naš pogled preusmeri na mlado Hannah Arendt, ki stoji v svetlobnem kontrastu chiaroscura, kot privid, ki ga prikliče misel sama. Starejša različica jo opazuje z roba odra, morda z vzdihom samorefleksije. Mlada intelektualka se sreča s profesorjem Martinom Heideggerjem. On ji uvodoma naroči, kakšen čaj hoče – z dvema žličkama sladkorja. Ona pa želi govoriti predvsem o filozofiji. Prizor je razplastitev patriarhalnih pasti: ona je pravkar oddala esej o Sv. Avguštinu, on pa njen intelektualni napor zmanjša na kompliment o »zanimivosti«.
Njun dialog – napet preplet erosa, intelekta in moči – prekine podcaster, ki vdre v prizor kot vsiljivec iz prihodnosti, iz medijske sedanjosti, ki ne spoštuje kronologije. Očitno gre za igro med preteklostjo in sedanjostjo. Heidegger pri tem izreče trditev, da je znanje privilegij in ne pravica, medtem ko podcaster provocira, da filozofija brez politike sploh ne obstaja.
Kako ljubiti, a ne izgubiti sebe
Razmerje med mlado Hannah Arendt in Martinom Heideggerjem v predstavi je hkrati fascinantno in mučno. Ona je ambiciozna, drugačna od vrstnic, on je predstavljen kot moški, ki ohranja nadzor. Njegovi dotiki, telesna bližina, ponudba denarja za tipkanje – vse to je hkrati provokacija in preizkus, instrument moči, s katerim želi postaviti hierarhijo. Ona privoli, a ne popušča; dovoli, da se je dotika, vendar je jasno, da ohranja svojo avtonomijo in svobodo. Eden ključnih vidikov v predstavi je njeno preživetje.
Podcaster in njegova komentatorska distanca še poudarjata razmerje kot polje moči in refleksije. Arendtova pojasnjuje, da ljubi ideje, ne ljudi. Da je svojega nekdanjega profesorja ljubila, a ni bil sposoben ljubezni, kakršno si je želela. Ne gre torej le za telesno izpostavljenost, temveč za stalno prevpraševanje intelektualne avtonomije oz. za vprašanje, kako ljubiti, a ne izgubiti sebe.
Ne gre torej le za telesno izpostavljenost, temveč za stalno prevpraševanje intelektualne avtonomije oz. za vprašanje, kako ljubiti, a ne izgubiti sebe.
Heideggerjeva prisotnost tako opozarja na neenakost moči. Arendt se upre predvsem v filozofskem smislu – oporeka, razpravlja, zapisuje. Kabinet, kjer je izgubila nedolžnost, je hkrati prostor moči. Njena odločitev, da se ne podredi, je ena od najmočnejših ilustracij njenega karakterja.
Hitlerjeva fanta
V nekem trenutku se zastavi vprašanje, kaj imata Eichmann in Heidegger skupnega. Podcaster brez zadržkov izreče: »Oba sta bila Hitlerjeva fanta.«
Arendtova to kasneje interpretira kot življenje nenehnega hrepenenja, pri čemer povzema Heideggerja – človeka, ki se ni znal soočiti s konkretnostjo.
V nekem trenutku on sicer manipulativno izreče: »Če bi me ljubila, bi si želela mojega kurca.«
V nekem trenutku on sicer manipulativno izreče: »Če bi me ljubila, bi si želela mojega kurca.«
V retrospektivnem pogledu Arendtova priznava, da se je ob njem počutila majhno in preveliko za ta svet.
Do spolnega akta med njiima nikoli ne pride eksplicitno, kar se zdi dobra odločitev. Pojavijo se insinuacije, fizična bližina, nadzor in dotik, ki tvorijo napetost, ki je neizbežna in hkrati distancirana.
Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Heidegger vztraja tudi pri diskurzu o identiteti. Izjava »Nisi takšna kot drugi Židje,« mu bolj kot ne uide. Kasneje vztraja, da ni nikoli uporabil takšne besede. »Moji najboljši študentje so bili Judje. To besedo sem izrekel z nežnostjo.«
Arendt mu odvrne, da ta beseda nikoli ne more biti izrečena z nežnostjo.
Heidegger vztraja, da se ne bo opravičeval, ona pa mu odvrne, da jo je izbrisal. V teh (besednih) izmenjavah se odprejo ključna vprašanja moči, avtonomije in interpretacije – kako besede lahko oblikujejo zgodovino.
Arendt se distancira od Heideggerja
Ko Heidegger postane redni profesor, začne obljubljati, da bo navdihoval fante v vojski in reševal svet kot rektor. Ona pomisli, da se ne bosta več videla. In tudi zares izgine. Ko se čez čas ponovno pojavi in želi, da se ponovno srečata, pri čemer spregleda, da je ona zdaj poročena – z njegovim študentom, se ponovno ustvari kontrast preteklosti in sedanjosti.
Zaplete se, ko Heidegger začne izkazovati svoje navdušenje nad Hitlerjem. Upa celo, da bo zmagal na volitvah. Verjame v nemško kri in v to, da ima Nemčija bogate korenine v grški kulturi. Izjavi, da bo Nemčijo potrebno spremeniti in da Hitler predstavlja bodočnost. Arendt se tedaj prvič zares distancira od Heideggerja. Ko so v Nemčiji začeli sežigati knjige, ki so jih napisali Judje, je bila reducirana le na eno identiteto. In ko je leta 1933 odšla, sta si s Heideggerjem nekaj časa še dopisovala, potem pa sta prenehala.
Arendt se tedaj prvič zares distancira od Heideggerja. Ko so v Nemčiji začeli sežigati knjige, ki so jih napisali Judje, je bila reducirana le na eno identiteto.
Podcaster komentira, da je Heideggerja od vedno zanimala le njegova kariera. Mlada Judinja nikakor ni ustrezala njegovim standardom. Zato njegovi kasnejši komentarji, češ da ni mogel biti človek, ki ga je ljubila in se mu predajala, zvenijo kot opravičilo za njegove napačne odločitve in njegov oportunizem .
Ko je Arendt zbežala v Ameriko in za las ušla gestapu, je tam predavala kot bi ji šlo za življenje.
Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Predstava torej ponuja dragocen vpogled v razmišljanje Hanne Arendt in v njen večplastni, boleče protislovni odnos s Heideggerjem. Arendt izreče, da nas določa rojstvo, ne smrt – misel, ki jo povzame po Sv. Avguštinu, in s katero se predstava elegantno sklene. Medtem ko je Heidegger mislil in govoril predvsem iz izkušnje smrti, ona vztraja v življenju, v odprtosti: »Ne gre za to, da bi sprejeli smrt, ampak da bi se ji izognili. Rodili smo se, da bi živeli, ne da bi umrli,« pravi, kot bi želela obrniti njegov ontološki kompas.
Medtem ko je Heidegger mislil in govoril predvsem iz izkušnje smrti, ona vztraja v življenju, v odprtosti: »Ne gre za to, da bi sprejeli smrt, ampak da bi se ji izognili. Rodili smo se, da bi živeli, ne da bi umrli,« pravi, kot bi želela obrniti njegov ontološki kompas.
Tedaj se preteklost in sedanjost prelijeta ena v drugo. Dve ženski iz dveh časovnih ravni nosita enaka oblačila – perlasto ogrlico, črno jopico, rjave hlače. Zdi se, kot bi se v tej podvojitvi razkrilo, da je življenje lahko le valovanje odločitev, bolečin in misli, ki se vračajo in preobražajo.
Ponovno srečanje
Na stara léta se nekdanja ljubimca ponovno srečata. Arendh Heideggerju reče, da dobro izgleda – kot bi se njuno razmerje, z vsemi sedimentiranimi bolečinami vred, skrčilo na gesto nekdanje bližine.
Prizna mu, da je v Ameriki bolj Judinja kot v Nemčiji, in si v mislih očita: »Kako hitro se spet potopim v odnos profesor in študentka.« Pripoveduje mu o novi knjigi, o refleksiji realnosti, na kateri trenutno dela.
Heidegger se brani, da se je leta 1934 umaknil iz politike. »Človek, ki danes postavlja vprašanja, je nezaželen,« pravi, »danes se je treba samo držati svoje resnice.«
Ona mu odvrne, da biti v svetu pomeni živeti – za ljudi gre, ne za ideale. Obtoži ga, da je bil Hitlerjev vojak. In potem ga vpraša: »Zakaj bi ti zaupala?«
Odgovor je brutalen: »Moral sem zaščititi univerzo pred Judi. Judje nikoli niso bili zvesti nemški kulturi. Vsi so bili nehvaležni. Razen tebe.«
V tej repliki ni kesanja, le razpoka, skozi katero se pokaže stara resnica njunega odnosa. Arendtova zre vanj, kot bi hkrati gledala v preteklost in v prepad.
Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Na podcasterjevo vprašanje, zakaj je Heidegger Jude razumel na takšen način, Arendtova odgovori kratko in jedrnato: »Judje se nikoli niso povsem asimilirali. Nikoli pa tudi niso živeli ločeno. Igrali so vlogo finančnikov, posrednikov. In ko je prišlo do krize, so postali grešni kozel.«
Nekako kot migrantje danes, torej.
Tu se podcaster, ki si domišlja, da razume ritem provokacije, zakoplje v dilemo – da je Arendtova vendarle le chat gpt. Zdi se kot da moralna teža njenih stavkov izpuhteva samo zato, ker prihaja iz ust ženske, ki je le odrska rekonstrukcija. Na ta način se ponovno prevprašuje avtentičnost; Arendt pa ve, da preizkuša samo sebe.
Kako naj Judje ubežijo judovstvu kot usodi, ki ni bila nikoli njihova izbira?
Ko predstava zakroži proti vprašanju, – kako naj Judje ubežijo Judovstvu kot usodi, ki ni bila nikoli njihova izbira? – se napetost zgosti. Kako naj Izrael postane demokratičen? In ne temelji na izključevanju? Kako naj tisti, ki so bili kolonizirani v njegovem imenu, dobijo prostor na zemljevidu?
Kako naj Izrael postane demokratičen? In ne temelji na izključevanju? Kako naj tisti, ki so bili kolonizirani v njegovem imenu, dobijo prostor na zemljevidu?
Nekje v ozadju pade stavek: »Težko je braniti Izrael in to, kar je postal.« In tudi ni več jasno, ali govori Arendtova, avtor besedila ali mi, ki sedimo v dvorani.
Podcaster potem izstreli svoje zadnje vprašanje – zakaj je Arendt Heideggerju pomagala do ponovne profesure?
A vprašanje je samo odmev poenostavljanja, ki ga predstava predeluje.
Arendt in Heidegger se v kratkem preblisku pozne dobe srečata še enkrat. Ona reče, da ponovno živimo v svetu brez upanja, svetu, ki se nagiba proti robu tretje svetovne vojne. Svetu, kjer smo sužnji tehnologije in zremo le v sij ekrana.
On, vedno nekoliko preveč samozavesten, vztraja, da je »hotel pretresti svet«.
Arendt pa, utrujeno in milo, pripomni, da tega nikoli ni počel na takšen način kot ona.
Fotografija: Darja Štravs Tisu (Mini teater, iz gledališke predstave Hannah Arendt (ne)človeško stanje))
Skoraj malenkosten epilog, ko se podcaster zahvali Lidlu za sponzorstvo, nas opozori na distanco, banalnost oglasnega odseva, s čimer se izostri teža zadnjega dejanja. Ko podcaster Arendt reče, da jo bo zdaj izklopil, »da bo umrla«, mu ona odgovori: »Ne, hvala. Dovolj sem videla. Ostale bodo posledice naših dejanj.«
In v tem odgovoru se zgosti misel, da smrtnost ni več biološka danost, temveč algoritem. Ne tisti, ki poganja stroje, temveč tisti, ki ga ustvarjamo sami – vsakokrat, ko izberemo udobje namesto odgovornosti, ali pa, redkeje, resnico namesto strahu.
Recenzijo je sofinanciralo Ministrstva za kulturo RS.
