Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Maribor: Kulturni center Maribor, 2025
Po dveh delih Gina in tonika pisateljica in pesnica Sanja Pregl prestavlja novo knjižno delo Tečaj poslušnosti. Že sam naslov kratkoproznega dela pove dovolj – živimo v času vseh mogočih priporočil, in tako bi se naj naučili tudi poslušati s tečajem. Ironično in po eni strani v popolnoma realni situaciji nove retradiciji vloge ženske. V ospredju so številne likinje, ki bijejo boj za mir, dostojanstvo in svobodo. Vse to redko dobijo, saj tudi okolica do njih ni razumevajoča in odprta. V primerjavi z romanom Izgubljene dvojine (Edina, 2019) je tu simbol borbe nekaj popolnoma drugega.
Po večini so v zbirki kratkih zgodb slušateljice, ki so akterke vseh dogajanj. Ta dogajanja se dogajajo za štirimi stenami doma in pisarn, na dvorišču, hodnikih in lokalih. Avtorica predstavi množico žensk in moških, ki doživljajo nasilje. To je lahko v obliki psihičnega, ekonomskega, spolnega, telesnega, ki pronica v dušo in telo. Oba pa imata ključno vlogo, da se po navadi posameznice le uprejo temu sistemu in posameznikom, ki jih želi uničiti.
Avtorica predstavi množico žensk in moških, ki doživljajo nasilje. To je lahko v obliki psihičnega, ekonomskega, spolnega, telesnega, ki pronica v dušo in telo. Oba pa imata ključno vlogo, da se po navadi posameznice le uprejo temu sistemu in posameznikom, ki jih želi uničiti.
Pregl odpira pomembno temo, hkrati pa ima velik prispevek način pisanja. Ta je v obliki kratkih poročil, ki s stvarnim jezikom reže tja, kamor najbolj boli. Kako vse manj postajamo – spet – netolerantni do opazk, šikaniranj, norčevanj. Ali smo res postali otopeli, ko vidimo obliko mema, kar je tudi način izpisa?Vloga ženske je jasna, kot pravijo nasprotniki junakinjam v zgodbah. Oni (sicer – redko – tudi one) ima jo vedno svoj čas, svoje pravice in svoje moči. Ženskin status upornice oziroma tiste, ki se ne želi več igrati »igric« o poslušnosti žene, se pripiše status norice in še več ponižujočih predpostavk, samo tega ne, da se ji prizna status, za katerega se borijo ženske skozi vsa leta.
Kratka zgodbe tako aktualizirajo večno vprašanje, kaj dela mož in kaj žena, slovenska ljudska pravljica, ki jo zdaj Pregl tako dobro modernizira z več vidikov. Tako so te junakinje ženske, ki so žene, matere, hčerke, ljubice, delavke, intelektualke. Vse imajo v osnovi isto težavo – to so nasprotniki, ki jih izsiljujejo, tudi ignorirajo. V ospredju je glavna poanta trpljenje žensk, pisateljica se zaveda, da je težko rešiti take okoliščine.
Tako so te junakinje ženske, ki so žene, matere, hčerke, ljubice, delavke, intelektualke. Vse imajo v osnovi isto težavo – to so nasprotniki, ki jih izsiljujejo, tudi ignorirajo. V ospredju je glavna poanta trpljenje žensk, pisateljica se zaveda, da je težko rešiti take okoliščine.
Trpko fotografiranje – gre za način natančnega popisa – odnosov je zelo intenzivno in zgoščeno, stopnjuje se do dialogov, ki naj jih kot družba, ljudje sploh ne imeli. Družba dveh žensk je zasmehljiva, družba dveh moških pomeni zabavo, ženska kot mama ne sme nikamor, moški oče lahko. Grozljivost je prikazana natančno, jezikovno izbrušeno in zelo slikovito. Boleče zgodbe, ki jih tvorijo dogodki – naj bodo posredni in neposredni – so izpisani s posebnim občutenjem do žrtev, ki so ujete v kaos in trpljenje. Iz tega lahko odidejo, pogosto pa gre za epizode na dnevnem redu, ki so kot nenehno doziranje slabih in strupenih odnosov. Gre za pomembno fresko družbe, Pregl se ne ozira na status, izobrazbo, kraj. Nasilje lahko izvaja kdor koli, kadar koli in v kateri koli obliki. Prisotno je vedno.
Konci zgodb so različni; ponujajo razmisleke in včasih tudi rešitve. Ob njih se poraja večno vprašanje, zakaj se ženska še vedno mora boriti za svoje dostojanstvo, zakaj lahko moški izvaja avtoriteto in ne zmore dati pravico ljubiti tudi takrat, ko nista več skupaj. Kako dati ženskam moč, kako jih dvigniti, da ne padejo. Čeprav tudi znajo, se vzorci trpljenja in odzivanja še vedno ponavljajo. Devetdeset zgodb nam podaja pomembno sporočilo, kako daleč smo od boja za pravice žensk in njene svobode. Največji srh pa predstavljajo v zgodbah ženske, ki trpljenja žensk sploh ne razumejo in posameznicam nočejo verjeti. Prav tako pa to, da se ženska ne sme postaviti po robu iz istim dejanjem, čeprav jo je s prav takšnim prizadel in osramotil moški.
Konci zgodb so različni; ponujajo razmisleke in včasih tudi rešitve. Ob njih se poraja večno vprašanje, zakaj se ženska še vedno mora boriti za svoje dostojanstvo, zakaj lahko moški izvaja avtoriteto in ne zmore dati pravico ljubiti tudi takrat, ko nista več skupaj. Kako dati ženskam moč, kako jih dvigniti, da ne padejo.
Kaj pomeni poslušnost in kaj neposlušnost, kažejo zgodbe Sanje Pregl, ki zelo uspešno razruši idealizirano predstavo o pogojevanju ljubezni in številnih nalog posameznice, da bo v vsem tem lahko pohvaljena – samo takrat bo srečna in našla mir. Ker bo trpela in bo za to nagrajena. Zgodbe, ki jih je mogoče uspešno primerjati z delom Zofke Kveder.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
