Draguljarke in draguljarji pišejo o izvoru pisanja: včasih so to knjige, ki so jih brali, želja iz otroštva, preblisk med sprehodom, pas sonca na balkonu, trenutek, ko so se zavedli, da želijo pisati …
Reža pod vrati
Seveda, bi si želela, da bi se ozrla nazaj in našla tisti trenutek, znamenje ali točko, ki bi mi pomenila oprijemališče, zavedanje, da bom v poklicnem življenju pisala, ustvarjala ali pa še celo več, da bom nekoč napisala roman … Ni mi bila dana tista vrsta preteklosti, ki trka na vrata zavesti in zasleduje človeka, da si želi pripovedovanja. V naročju nisem pestovala številnih lastovic, ki bi poletele k bralcem, niti ne zamolčanosti, ki bi jih skušala upovedovati, vse to se je dogajalo drugim in v nekem vzporednem vesolju. Nič takega ni udarjalo vame, morda zgolj neke vrste občutljivost za majhne in nepomembne stvari, kot na primer to, kakšna je svetloba za zaprtimi vrati, ali je nebo enako modro na drugi strani dvorišča, ali muha ve, kdaj je umrla…. Majceno celo zavidam tistim, ki so klic po pisanju prepoznali v sebi že navsezgodaj, imeli pogum in mu sledili, si upali. To se zdi skoraj tako, kot da te v sanjah poboža nekaj duhovnega, ki prinese tiste vrste vedenja, da bo vse v redu, ne glede na to, kje se boš znašel. Ne, nič takšnega me ni doletelo. Kje je torej izvor mojega sanjarjenja?
Privilegij je bilo odraščati v mladosti, kje se je telo napojilo dolgočasja in je postala nekoristnost izvor domišljije. Tako so lahko ostanki starega pomola na koncu morskega mesta na počitnicah ponujali dovolj vznemirljivo prizorišče, na katerega sem se rada umaknila. Po kamniti rampi iz stanovanjske hiše sem se spustila do morja, do velikih skal, ki so na eni strani nakazovale konec naselja in za njim neke vrsto divjino, ki mi je vseskozi vzbujala strah in me klicala, da naj vendarle pridem pohajkovat z drugimi. Namesto, da bi zavila tja, sem se raje usedla na gladko površino kamna, ki je bil namenjen dokončanju pomola, si položila brisačo in opazovala lesketajočo površino, ki se je raztegovala v daljavo. Pred menoj je vstajal svet, gledališki oder z številnimi junaki, premišljevanji, zgodbami, ki so se mi odvijale samo pred menoj in nehote sem bila prepuščena lastnemu izumljanju sveta. Topel kamen pod mojim telesom in prisotnost ljudi nekje v ozadju, sta mi zagotavljala, da se nisem povsem utopila v lastni domišljiji. Nedokončan pomol mladostništva, moje urjenje razsipavanja lastnega časa.
A prvo pisanje je prineslo drugačne oblike. Razumevanje francoskega jezika je s seboj prinašalo občutljivost in zaznavanje drugačnosti, sveta, ki je nekoč obstajal, nostalgijo baretk na glavah žensk in njihovih čevljev z tankimi paščki. Iskanje občutljivosti, ki sem jo iskala tudi ob branju knjig, je vzniknilo v uglasbeni poeziji; Jacques Prevert, Edith Piaf, Leo Ferre, Francis Cabrel. Pisati radijsko oddajo o šansonu je bila poslastica, še posebej, ko si slišal svoje stavke, ki so jih izrekali profesionalni govorci. Poleg branja mi je vedno znova odzvanjala tudi poezija, ki je pomenila vstop v razkošje. Prinašalo mi je zaupanje, a ne na fizični ravni; ta je le varljiv občutek zadovoljstva in mirnosti, tudi ne na emocionalni ravni, le to se vzburi veliko prej, pač pa na ravni radosti, ko se dotakneš presežnega, tam je bila moja zaljubljenost doma. »Morda smo berači Presežnega tisti, ki ljubimo poezijo. Ljubimci, vedno znova zaljubljeni v pesmi srca. Te nas zlahka prebodejo. Duša jih prepozna, ko umolknejo topovi vedenja, o živi snovi pretakanja iz neba do dna« (Manca Košir Iz neba do dna, 2023). Zaupanje do tega, da je svet urejeni kaos, da ima nek smisel, da ni zgolj nedokončanost, brez možnosti zasidranja. Zaupanje kot občutek celosti.
»Pisanje so majhna vrata. Nekatere fantazije, kot na primer veliki kosi pohištva, ne bodo prišli skozi« je v svoj dnevnik napisala Suzan Sustang. Pisanje je zame pomenilo ne majhna vrata, temveč rahlo priprta vrata ali celo več, pisanje je majhna reža vrat, pred katero se moram postaviti povsem občutljivo, da bi lahko ujela, kaj polzi skozi; pritajen snop svetlobe, pronicajoč odtenek, ki ga skušam opisati. A pred režo moram sedeti mirna, po glavi mi ne sme rojiti tisoč idej. Včasih je reža malce širša, da je lahko moje pletivo gosto in daljše, spet drugič je ožja, da komaj ujamem misel, idejo, ki je prepuščena skozi. Moja priprta vrata so razpiranje v neskončnosti, morje brez valov, v katerega sem zrla še kot mlajša, kot poezija, ki mi je šumela pod kožo, in ki mi je služila kot vir navdiha za pisanje za radijsko oddajo. Vedno znova se odvlečem pred mojo režo in pred seboj raztrosim sladek okus. Za trenutek skušam pozabiti gospodujoči svet, oblike definirane, monologe, ki me obdajajo in želim upočasniti misel, ujeti zračnost v svoje sinapse, negovati nežnost v sebi. Ali kot zapiše Patricia Cavalli v zbirki Ti lepi dnevi: »…ni res, da se je moč vrniti, nihče se v maternico ne povrne, mogoče je oditi, postati svoj.« Tako se s pomočjo pisanja ne vračam v otroštvo niti ne v mladost, ne vračam se k nikomur. Ne obujam spominov, ne iščem preteklih senc, temveč postajam svoja.
Moj pomol počasi gradim, da lahko na njem svobodno ležim.
