»Kje je izvor želje po pisanju in čemu pisati…,« hkrati trditev in vprašanje. Lahko je to mladostniška vznesenost kot pri Dieganu glavnem junaku, pripovedovalcu v romanu Najskrivnejši spomin človeštva Mohameda Mbougarja Sarra (Mladinska knjiga, 2023, prevedla Janina Kos).
Že takoj na začetku svoje pripovedi nam razkrije, kdaj in zakaj ga je pritegnila književnost.
Mimogrede roman predstavlja, v celoti gledano, zelo profano branje, od začetka do konca, ne da se »prešpricati«, niti ene strani, knjiga jih ima kar 507. Med njenim branjem me je občasno kdaj tudi zamikalo pogledati naprej in preveriti, kakšen konec se obeta. To me je seveda stalo časa, saj sem katero od že prebranih poglavij morala predelati znova, da sem ponovno ujela rdečo nit pripovedovalca.
Diegan v romanu pravi, da je njegova ljubezen do literature vzniknila v zadnjem letniku gimnazije: »Takrat me je prvič pritegnila književnost in začel sem se predajati mladostniškim sanjam, da bom postal pesnik. V obdobju, ko smo spoznavali največje pesnike, takšno stremljenje ni bilo prav nič nenavadno /…/, še zlasti, ker smo živeli v deželi, kjer je pesem še vedno veljala za eno najzanesljivejših orodij zapeljevanja. V tistem obdobju smo na punce skušali narediti vtis s kvartinami, ki smo se jih bodisi naučili na pamet ali pa jih zložili sami.«
Ugaja mi Sarrjev glavni junak, ker prizna, da je izvor njegovega pisanja v mladostniških sanjah.
Kako zelo romantično! Tudi sama sem med branjem vzneseno razmišljala, ko me je zadela strelica ljubezni do pisanja. A to se je zgodilo dokaj pozno. Šele v zrelih letih ob zaključevanju uspešne kariere, ko sem se intenzivno začela ukvarjati z nič kaj prijetnim vprašanjem eksistencialne narave: »Kakšno bo moje življenje po upokojitvi?«
Sprva se mi je vse skupaj prikazovalo, nekako tako kot če bi sedela v avtomobilu – v rdečem Ferrariju – in svoje življenje opazovala skozi okno. Pred seboj sem videla napis: Dobrodošli, v najboljšem obdobju svojega življenja! A takoj, ko sem pogledala nazaj v vzvratno ogledalo, sem videla podobe o življenju, kot so mi jih želeli prikazati drugi. Bilo je raznoraznih nasvetov, predvsem pa vprašanj – Kaj boš pa počela? –, ki sem jih bila deležna z vseh strani, tako od upokojencev, svojih otrok, prijateljev.
»Sedaj bom končno imela dovolj časa zase! Počela bom vse tisto, kar sem si želela v preteklosti, pa za to ni bilo časa. Predvsem pa bom uživala!« So vam te izjave znane? Gotovo ste jih že slišali od kakšnega svežega ali bodočega upokojenca? Ali celo sami razmišljate tako. Če je vaš pogled v prihodnost takšen, potem je pred vami precej dolgočasno in brezplodno življenje. Tudi če vam do upokojitve manjka še veliko let.
A se mi je privid svobode, ki se mi je prikazovala kot neskončno uživaštvo, kaj kmalu razblinil. Študiozna kot sem, sem se želela sama poučiti o tem, kaj vse me čaka, zato sem začela prebirati strokovne članke na to temo.
V enem od njih sem med drugim prebrala strašljivo resnico o staranju: »Obstajajo številne študije na temo staranja oziroma ohranjanja talentov in vitalnosti starejših ljudi. Neka švicarska študija, ki se je izvajala deset let na velikem vzorcu, je pokazala naslednjo ugotovitev (če jo strnemo v en stavek): Kdor si v življenju nič ne prizadeva in samo uživa, podari ali vrže stran na leto 2 meseca življenja.«
Prav ste prebrali!
Si želite biti prikrajšani kar tako za leta svojega življenja? Gotovo ne. Če dobro pomislimo, traja obdobje po aktivni delovni dobi eno tretjino življenja. Pred vami je še najmanj 30 let življenja, od tega 20 let, ko ste lahko polno aktivni.
Pa še ena resnica: Kdor uporablja možgane aktivno, ostaja dlje v formi. Nekateri strokovnjaki s tega področja celo menijo, da je potrebno možgane dobesedno »naprezati«. Torej zaključek se ponuja kar sam od sebe. Poleg redne gibalne vadbe (hoja, plavanje, fitnes ali karkoli drugega), je potrebna tudi umovadba. Kdor želi resnično dolgo aktivno živeti, si mora za to dobro prizadevati! Med drugim brati zahtevne romane!
Po sprijaznjenju z realnostjo mi ni preostalo nič drugega kot globok premislek. Vzela sem v roke list papirja. Na levo stran sem napisala vse svoje lastnosti oziroma dejavnosti, ki mi gredo resnično dobro od rok, na desno stran pa nanizala vse, kar bi si želela početi v prihodnosti. Padlo je ven kar samo po sebi: pisala bom!
Torej, moj nasvet: če želite dolgoživo življenje, PIŠITE!
