“Lepa je. Bejba.”

V rubriki Panorama tokrat objavljamo odlomek (na temo doma) iz nastajajočega romana Ane Kalin

***

Ana piše roman, v katerem naletimo na Živo, ki je pobegnila iz Slovenije na Nizozemsko, stran od neposrečenega odnosa, neuspelega starševstva, nesmiselne službe in nepopustljivo kritičnih staršev. Toda tokrat ima prvič v življenu občutek, da je pognala korenine. V ničemer vezane na njen izvorni kraj, državo ali kulturo, temveč na ljudi, ki jo sprejemajo. Nikoli si tudi ni predstavljala, da bo imela biznis, pa čeprav na knjigarno sploh ne gleda kot na posel, ampak bolj kot na življenjski stil, in tudi nikoli si ni predstavljala, da bo pristala v razmerju z birasnim moškim. Ki zanjo pravi, da je lepa. Bejba. In da imata njuni telesi enake vonjave. Kar se mu še ni zgodilo.

***

Živa je bila na tem, da objavi opomnik za sobotno srečanje na temo enakosti spolov, ko je zacingljal telefon. Nika.

»Kje se skrivaš zadnje čase, lover boy keeping you busy? ;-)«

Živa se je spomnila komentarjev temnopoltih udeležencev Vključujoče sobote in pomislila, če bi bile izrečene te iste besede, če bi bila v odnosu s Keesom. 

»Ogromno vsega, v soboto imamo pogovor

o enakosti spolov, pa ga na polno oglašujem.

Dejansko pomagajo ti dogodki, tako kaže…«

»Super!!!«

»Ampak najin dogovor še velja? Boš imela čas

 zame, da pridem konec meseca…?«

»Kake neumnosti pa sprašuješ?? Itak, da ja! 

Komaj čakam!!!«

»Me je že malo zaksrbelo. Da se nič ne javiš,

ker ne veš kako povedati, da nimaš časa…«

»Jao ženo :-/«

»Kdaj prideš? Že veš, če z avtom ali boš 

priletela?«

»Še nisem čisto zihr. In ja, ja, vem, naj raje

pridem z avtom, da vino pripeljem :-D«

»Ahahaha, točno tako!! Če se le da, pridi pred

27. aprilom, takrat je Kraljev dan in je kar

žur tukaj!«

»Sem mislila prit malo pred našimi prazniki 

in šolskimi počitnicami, si par dni filat

baterije, potem pa še nekaj dni biti z 

mojima.«

»Slišat fino, kar poskrbi malo zase 🙂 Ti 

priporočam, da greš tudi v Keukenhof, razstavo 

spomladanskih rožic gledat. Sem ravno bila, 

res res lepo!!«

»Ok, nisem najbolj za rožce, ampak razmislim.«

»Mi nisi odgovorila na vprašanje 😉 Kako sta?«

Niki je v enem izmed tipkanj mimogrede omenila pripetljaj z Gabrielle, ker je morala nekomu povedati. Takrat še ni najbolje razumela razloga za trenje, ki ga je dogodek zanetil med njima z Dobrujem. Kako nekomu, ki se nikoli ni soočil z rasizmom, v sporočilih pojasniti, kaj se je zgodilo, se Živi ni sanjalo, zato je zignorirala vprašanje.

»Preden ti odgovorim, poglej prosim spisek

knjig za soboto.«

»Male ženske, Louise May Alcott.”

»Drugi spol, Simone de Beauvoir.«

»Dekle, ženska, drugi_a, Bernardine Evaristo.«

»Auč!«

»Tomi Adeyemi, Otroci krvi in kosti.«

»Auč kaj? Ti Evaristo ni bila všeč?«

»Bila, zelo! Malo sem rabila, da sem se

navadila na stil pisanja, ampak ja. Govorim o

tvojem izogibanju odgovoru!«

»In pa Penelope Bagieu, Neustrašne. Da je

še en strip med knjigami, pa fantazija, da se

vidi, da se sporočilo da podati na različne načine.«

 

»Prvič: ok, pa dajva počakati.«

»Drugič: se mi zdi, da boš ti bolje vedela kot

jaz? Sem pa res pomislila na bell hooks…«

»Ja! Namesto de Beauvoir, sem tuhtala, ampak

sem hotela še malo zgodovinsko zaobjeti. Zato Male

ženske :)«

»Sem se jezila na Gabrielle, ko mi je poslala

predolg spisek, ampak ko sem se sama lotila

iskanja knjig, sem dojela, da ni tako enostavno

med mnogimi knjigami izbrati »pravih« pet.

Saj zdaj v resnici nima več veze, seznam je že

zunaj, ampak očitno še kar nisem zihr…«

»Male ženske so super! Vedno sem želela biti

tak močna kot Jo, prav vzornica mi je bila,

ko sem bila majhna :))«

»Ane?? :)«

»Ko si že ravno omenila Gabrielle…«

»Da?«

Še kar ni vedela kaj napisati.

»Diham… Daj povej že, no!«

»Ne, ne goji nekih čustev do nje.«

»Fiju, sem si oddahnila 🙂 Ampak?«

»Ona je proti medrasnimim odnosom, misli,

da ne morejo uspeti. In ko je opazila, da 

sva skupaj, ji je padla tema na oči. Očitno

je to tudi nekakšen soft spot Dobruja.«

»Čakaj, a on tudi misli, da medrasni odnosi 

ne morejo uspeti?«

»Pravi, da ne.«

»Ne štekam. Kaj ima potem veze kaj misli G?«

»Očitno ima D neke strahove glede tega. Slabe

izkušnje? Mislim, da ne gre za to, da ona ne 

odobrava in bi dal rep med noge. Ni bil

strašansko zgovoren, jaz pa tudi nisem zelo

vrtala vanj. Samo prosila, da se odloči, če

želi biti v takšnem odnosu.«

»Čakaj, torej zdaj ti čakaš, da se on odloči ali 

mu je vajin odnos sprejemljiv?«

»Ko takole napišeš, res ni slišati idealno 😉

Ampak ja, verjetno ja. Jaz vem, kaj hočem. 

Je bilo malo nesproščeno nekaj časa, ampak 

zdaj mislim, da je nazaj po starem. Sam mora 

razčistiti z lastnimi strahovi, jaz nimam kaj.«

»Ok, saj razumem, da so ljudje rasisti, ampak 

ti pa res nisi! To je vendarle očitno, saj se 

sicer niti ne bi spustila v odnos z njim? Ne

vem, se mi zdi, da malo vidi baubau-e tam,

kjer jih ni….«

O tem je torej govorila Gabrielle, je šinilo Živi skozi misli. Moški ženskam radi vzvišeno razlagajo to in ono. Ker predpostavljajo, da ženske ne vedo, ob tem pa se niti ne pomislijo, ali je njihova predpostavka zmotna. Čisto pokroviteljstvo torej. Kako se sploh prevede »mansplaining« v slovenščino… Moškojasnevanje? Mogoče možzaganje, haha, ker nas na vsakem koraku tako radi žagajo. Ne čisto primerljivo, a predpostavka vedenja več in podcenjevanja, to je skupni imenovalec. Ooo, že vem! Moškozlanje! Jaja, kombinacija moškosti in nekontroliranega kozlanja neumnosti.

»In to je razlog, da G ne želi biti v medrasnem

razmerju.«

»Kaj točno zdaj?«

»Da belci dvomimo, da so diskriminirani.«

»Pa kdo je podvomil v to, saj je jasno, da so in

da rasizem obstaja, še kako!«

»Ampak se ti pa zdi, da pretirava v tem, kje vse

vidi strahove.«

»Ja malo pa že, no, se ti ne zdi?«

»Se mi zdi, da moje mnenje tu sploh ni

pomembno. Gre za njeno – ali pa njegovo – 

videnje sveta, osnovano na njunih izkušnjah.

Ki jih midve nimava. In si zato ne moreva

predstavljati. In morava, tako to jaz vidim,

spoštovati, če že ne sprejeti, njuno razlago.«

»Hm…«

»Ja… Niti nisem prepričana, da vse razumem. Vem,

da hočem biti z njim, da ga nočem prizadeti, ampak 

istočasno pa nočem z osebo, ki mi je tako ljuba, imeti

občutka, da moram ves čas hoditi po jajcih. Pač zato, ker

nisem gor rastla v taki družbi, da bi to razumela. Pa se mi 

ne zdi to problem samo pri nas, v Sloveniji. Nikjer po mojem

belci nismo vzgojeni, da bi bile ne-Zahodne, ne-bele

nacije nam enakovredne. A veš, če se še tako trudim,

me je strah, da ga bom prizadela.«

Tipke so utihnile, dihanje zastalo.

»Zato je pomembno, da si on želi najine zveze.«

»Razumem.«

»Mislim, razumem tebe in na neki abstraktni 

ravni njega. Če bi rekla kaj več od tega, bi bila

pretenciozna.«

»Si faca, veš? :)«

»?«

»Štekaš sebe in svet bolje kot večja večina ljudi. Bemtiš, jim kar zavidam, da te imajo oni tam in ne jaz tukaj ;-)«

»I love you too :-*«

Je s solzami v očeh, solzami ponosa in ganjenosti, s čustvi nabitimi pljuči, čustvi vzhičenosti in hvaležnosti, odpisala Živa.

»Še dobro, da sem se odselila, da se bova po 

dolgem času spet lahko zabavali kot

na faksu ;-)«

»Govori zase, jaz ob desetih že kinkam na

kavču… :-/«

 

Nika 

Danes sva imela obletnico poroke. Enajsto. Ok, ni okrogla, ampak za deseto je Tina zbolela in so vsi načrti padli v vodo. In ne, da sem neka huda romantičarka, ampak po toliko letih, ko si skupaj, se moraš potrudit, da odnos ne gre v franže. Zato sem vztrajala, da si malo privoščiva.

Naprej sva šla na masažo. Tajsko. Za dva. So nama rekli, da naj se slečeva in oblečeva neko haljo, potem so naju povabili v drug prostor. Sem čakala, da mi bodo naročili, naj si slečem haljo, ampak niso. Se mi je zdelo čudno, potem pa se je masaža začela. Mogoče bi bil primernejši izraz za to, kar so počeli, mučenje. Je »maserka« zapičila vame svoje komolce, pa blazinice prstov, nič kaj nežno, kot bi želela razbiti vse celice, ki jih premorem v ne več najbolj mišičastih nogah. In potem me je še začela nategovati, sem mislila, da mi bodo roke skočile iz ramen. Takrat sem pomislila, da je ta masaža prispodoba zakona. 

Preživela mučažo. Sva šla domov, tašča je Tino vzela za čez noč. Sva imela rezervirano še neko fancy zgodnjo večerjo. Grem pod tuš, se polivat z vročo vodo, da si malo sprostim mišice. In si zapomnit, da moram v prihodnje nujno prebrat opise, preden se odločim za neko nepoznano izkušnjo. Odvržem spodnjice v umazano perilo, za večerjo sem si omislila čipkaste, brazilke, čeprav jih sicer sploh ne nosim več, ker me motijo, kot bi mi nekaj ves čas v rit lezlo. Sem se navadila na tiste za stare mame, kot sem se včasih zafrkavala, ki sem jih še nekaj let nazaj oblekla samo za športanje. Stopim proti tušu in naslednjo sekundo začutim, kako mi spodrsne, leva noga mi odleti v zrak, zgornji del telesa pa proti tlom in bam, z glavo butnem po ploščicah. 

Ležim na tleh, kot v risankah vidim srebrne pikice okoli oči, in spet pomislim na simboliko današnjega dne. Priteče Žiga, bel kot stena, se skloni in me začne spraševati, kaj je bilo, da je bilo slišati kot bi slon padel po ploščicah. Resno, slon? Ok, ok, oprosti, ampak saj veš, kaj sem mislil, počilo je kot hudič. Ga prosim naj preveri, če mi teče kri kjerkoli na glavi, on pa sprašuje, če naj odpove večerjo. 

Namesto z vročo vodo se polivam s hladno. Dovolj časa, da se umirim in šok mine. Se vseeno odpraviva v restavracijo. In se imava fino. Se razvajava in popijeva kak kozarček vina preveč. Ta lepe brazilke romajo v umazano perilo, midva pa oba dol padeva. Kakšen seks, preračunam dneve, kmalu bom dobila menstro, očitno bo spet minil mesec brez seksa. Ga pogrešam, ampak pogosto sem zvečer čisto brez energije, da bi karkoli v to smer naredila. In potem sanjam neke hude tipe, ki me osvajajo, se ukvarajo z mano. Hočem reci, da si dejansko vzamejo čas, da me zapeljujejo. Da sem ji to zdi vredno. Ponavadi se zbudim še preden me kušnejo. Še v sanjah me preganja slaba vest.

Mogoče nama bo pa dobro delo, da grem malo k Živi. Ok, saj hodim na službene poti, ampak to je drugače, ker tja pač moram iti. Se mi je za trenutek zazdelo, da je bil užaljen, ko sem rekla, da grem sama. Mogoče prizadet, ne užaljen. Ampak rabim teh nekaj dni, da malo zadiham. Sama, brez družine, otroka in moža. Saj to je tudi en del mene, ki sem ga čisto predolgo zanemarjala. Ok, zdaj se že sama sebi opravičujem, tega res ne rabim. Pa smo spet pri slabi vesti, me zanima, če jo Žiga tudi tako pogosto čuti kot jaz. No ja, bomo videli, mogoče se pa res bombastično dol dava, ko se vrnem. Še malo trave prinesem nazaj, da obudim spomine na stare čase. Enajst let sva že poročena! 

 

8

»Kako je šlo danes?« je Dobru v soboto zvečer vprašal Živo, medtem ko si je ogledoval njene nabito polne knjižne police, ki so se razprostirale po celotni steni njene male hiške. »Mimogrede, mi nisi rekla, da odprtje knjigarne ni bil načrtovan korak?«

»Ja…?« Živa ni razumela medklica, »od kje ti zdaj to?«

»Ne vem, preseliš se čez pol Evrope, s seboj pripelješ za en kamion knjig, potem pa je odprtje knjigarne presenečenje?« se je zasmejal. »Se mi zdi kot bi jaz s seboj odnesel eno banko semen, golih korenin, gomoljev in čebulic, pa bi se prepričeval, da je to le kratkočasna dejavnost.«

Pred Živinimi očmi se je izrisala stripovska podoba džungle rastlin, visoka kot nebotičnik, ki buhti čez lesene stranice samokolnice, ki jo Dobru vleče za seboj in lovi ravnotežje, da se mu bogastvo ne prevrne. »Hja, ampak tako je bilo. Knjige so vedno bile moje spremljevalke, kjerkoli sem bila. Ko sem jih zložila iz škatel, nisem bila več sama.«

 »Ne vem, nekako se mi dozdeva, da bi se to slej ko prej zgodilo,« je mimogrede izstrelil Dobru.

»Hm,« se je zamislila Živa, »nikoli nisem o tem razmišljala. Nikoli si nisem predstavljala, da bom imela biznis, pa čeprav na knjigarno sploh ne gledam kot na nek posel, ampak kot na … življenjski stil, bi danes rekli influenserji,« se je poafnala. »Ne vem, kako opisati – mojo ljubezen, del mene, mojo strast? In se mi zdi, da ni nujno, da se karkoli od tega preobrazi v zaposlitev, je bolj sreča, če se ti to zgodi.« (In dejansko lahko od tega živiš, je trikrat potrkala po leseni mizi)

»Zadnje nedvomno. Kakšni pa so bili tvoji originalni načrti, mi še nisi o tem pravila prav zares…?«

»Ker jih prav zares ni bilo,« se je zakrohotala, »samo čim dlje stran sem hotela iti, no, seveda nekam, kjer bi še imela kakšno možnost za zaposlitev. Tu sem že delala, jezik znam, nekaj ljudi sem tudi od prej poznala, to je bila moja računica. Močno premišljena, nadvse očitno…«

»In česa tvoja starša pri tej zgodbi ne marata?« se ni pustil zmesti.

»Mislim, da je boljše vprašanje, kaj marata! Prav vse skupaj se jima zdi trapasto, da sta me zastonj šolala, pravita, pa da sem šla stran iz dobre službe, varnega okolja, družine in potem še vse prihranke stran vrgla … mislita, da sem čisto nerazumska.«

»Aha,« je začudeno gledal in narahlo prikimaval.

»Zakaj si pa ti šel s podeželja, tudi ti nisi nikoli zares o tem govoril?« je izkoristila priložnost, da kaj več izve o njegovem otroštvu.

»Študirat sem šel. Potem sem ostal na univerzi in to je že nakazovalo, da se verjetno ne bom vrnil,« je pojasnil. »Po tem, ko sem se priključil Kolegiju, si niti nisem mogel predstavljati, da bi se vrnil v prostor, kjer bi bil ena redkih temnopoltih oseb, Vrt je pa vse skupaj zapečatil.«

»Kako se je pa tvoj oče vključil v to podeželje?« je izstrelila in zadržala sapo.

Pogledal jo je, nekaj časa razmišljal, kot bi ne bil prepričan ali je pripravljen odpreti ta vrata, nato pa le spregovoril: »Bolj slabo. Kmalu po mojem rojstvu se je vrnil v Surinam.«

Čakala je in mu prepustila odločitev, kako in če sploh nadaljevati s pripovedjo. S police je vzel knjigo: »A … to je knjiga od Gyasi, ki ti jo je priporočila Gabrielle. Si jo lahko izposodim?«

»Da, Homegoing, krasna pripoved,« se je nasmehnila, bolj sama sebi zaradi nenavadnega naključja, in takoj za tem misli, da naj naključij ne bi bilo, »seveda!«

Prelistal je knjigo, na zadnji strani prebral o vsebini, nato se vrnil na sprednjo in se s prsti sprehodil po belih bombaževih popkih, posutih po platnici, kot bi sledil poti, ki so jo prehodile junakinje od rodne Gane do sedanjosti. »V resnici se ga ne spomnim zares,« je govoril knjigi, »samo s fotografij in maminega pripovedovanja.« Skomignil je in jo pogledal: »ona pa tudi ni kaj veliko govorila o njem. Nekaj časa sta ostajala v stiku preko pisem, potem pa so bila ta vedno redkejša, dokler niso nehala prihajati.«

»Zakaj pa se je vrnil?« je vprašala.

»Si lahko samo mislim. Po enem bolj burnih dogodkov, ko sem bil angažiran glede pravic temnopoltih na Nizozemskem, sem mamo spraševal kaj se je zgodilo. Bil sem kar jezen, takrat. In sem jo malo v kot stisnil, ni pričakovala ne moje jeze, ne da bom vztrajal,« globoko je vdihnil in nadaljeval, »odgovorila je, da se ščurek ne more boriti za svoje pravice, ko je v ptičevem kljunu.«

»Kako prosim?« ni razumela, koga je imela v mislih Dobrujeva mama.

»Točno tako!« se je kislo nasmehnil, »to je bila tudi moja reakcija. In mi je razložila, da je to surinamski rek, ki ga je oče rad uporabljal v letih, ki jih je preživel na Nizozemskem. In da je v enem od pisem razložil, da je odšel, ker je mislil, da bodo z mano lepše ravnali, če njega ne bo zraven,« ustnice so se mu zategnile v tanko linijo.

Živa je bila previdna: »Oprosti za mojo nevednost, mi lahko malo pojasniš?«

»Ko sta se enkrat skupaj sprehajala, objeta, tako je nadaljevala mama, je od nikoder prišel policijski avtomobil, iz katerega sta skočila policaja, očeta prijela vsak z ene strani in ga zvlekla stran od nje, ga porinila na zadnji sedež in odpeljala. Mama se je prestrašila, pojma ni imela, kaj se je zgodilo. Ko je prišla na policijsko postajo in zahtevala obrazložitev, so ji nonšalantno razložili, da jo je hotel oropati in da se jim lahko zahvali, saj so jo zaščitili pred njim.«

Živa je osuplo zrla v Dobruja, ki je nadaljeval s pripovedjo: »Mešanih zakonov takrat ni bilo veliko, še posebej ne na podeželju. Mama se v mesto ni želela seliti, ker je učila na srednji šoli v malo večjem kraju blizu nas. Iz očetove »kreolske nizozemščine« so se norčevali vsi vsi otroci iz soseske, odrasli pa so jo, kot njegovo barvo kože, povezovali z neizobraženostjo in predpostavko, da je reven. Pa ni bil ne eno in ne drugo.«

»Še eno zgodbo mi je povedal. Ko sva bila sama na otroškem igrišču. Druge mame so jo gledale z občudovanjem, ena jo je pohvalila, kako lepo dejanje je storila. Mama pojma ni imela, o čem je bilo govora, zato se ji je namesto zahvale previdno nasmehnila. Potem pa se nama je pridružil oče in odnos ostalih mam se je popolnoma spremenil. Moji se spet ni sanjalo, kaj se je zgodilo, a jo je oče zvlekel stran in ji besen razložil, da so najverjetneje mislile, da sem bil posvojen in so hvalile njeno humano in dobro delo.«

»Enkrat si mi rekel, da nikoli nisi bil na Surinami …« je previdno nadaljevala Živa.

Pokimal je: »Res je, nikoli. Niti moja mama, po mojem rojstvu.«

»Si si kdaj želel iti?«

Odkimal je. »Ko sem se začel angažirati, sem bil jezen nanj, ker me je pustil. In sem ostal sam, brez nekoga, ki bi mu bil podoben in bi mi pomagal navigirati v tem rasističnem svetu. Sčasoma se mi je zdelo, da lahko razumem njegov vzgib. Po mojem je res mislil, da mi bo bolje, če me bodo povezovali z belo posvojiteljico kot z revnim temnopoltim manj vrednim Surinamčanom. Že dolgo nisem o tem razmišljal, ampak na trenutke, ko se mi je zdelo, da je sebe žrtvoval za moje dobro, se je v meni zbudila želja, da bi šel na obisk.«

»Vidiš,« je skušal pogovor omehčati, »oba imava malo čudne starše.«

Iz Živinih ust so pobegnili čudni zvoki, mešanica smeha in kašlja: »Tudi tako bi se lahko temu reklo. Me zanima, kaj boš rekel na Homegoing. Recimo, da piše o tem, kako majhni detajli lahko pomenijo zelo drugačno usodo. Da bo slišati manj fatalistično  – drugačno življenjsko zgodbo.«

»Čisto sva skrenila s pogovora,« je zaključil pripoved, »kako je bilo danes?«

»V redu, sem zadovoljna,« se je potrpeljala po rami, »dejansko je prišlo malo več ljudi kot na Gabriellin dogodek, mislim, da res zaradi zgodnejše najave. Verjetno tudi, ker ni bilo prvič…« se je zamislila. »Ta mlada, zagnana študentka, se je vrnila, mi je punca vedno bolj všeč, pove svoje mnenje, je ob tem je spoštljiva, ampak si ga upa povedati. Mislim, saj Nizozemci na splošno ste zelo direktni, ampak ona nekako izstopa, mogoče, ker ima res močen čut za sočloveka.«

»Mi temu rečemo odkriti in učinkoviti v komunikaciji,« je tolmačil Dobru.

 »Kakorkoli,« se je ognila različnemu dojemanju sveta, »punca je zelo odkrito vprašala eno od udeleženk, ki je nekajkrat ponovila, da ona sicer ni feministka, da pa verjame v enake možnosti in pravice, če ji lahko razloži, kakšna je razlika med prvim in drugi delom stavka.«

»In?«

»Gospa je zamahnila z roko in rekla, da ona ni tako radikalna. Študentka jo je vprašala, kaj je radikalnega v želji po enakih pravicah in enakih možnostih, in gospa ji je odgovorila, da s tem nič, ampak, da so vse feministke zagrenjene. Da je težava v tem, ker imajo dvojne standarde in ni več stvari, ki bi jo lahko moški naredili prav. One pa lahko svojo jezo na njih stresajo vsepovprek. Če bi moški uporabljali njihovo besedišče, je nadaljevala, bi jih feministke takoj ožigosale za seksiste. Namesto da moške ves čas napadajo, naj jim raje pomagajo razumeti, kako feminizem lahko pomaga tudi njim, pa bomo vsi na boljšem.«

Dobru se je hahljal: »Hm, si mislim, da študentka ni ostala tiho?«

»Tudi jaz sem že delala strategije, kako umiriti žogico,« so Živi narazen lezla usta, »a je bila študentka tako šokirana, da je ostala brez besed. Je pa zato njena prijateljica, ki jo je pripeljala s seboj, po tem, ko je postalo jasno, da študentka ne bo odgovorila, še bolj vljudno vprašala gospo, če ji lahko razloži, zakaj meni, da moški, ki so v boljšem položaju, potrebujejo pomoč od žensk, ki se za ta položaj (leta dvatisoč-in-toliko) še vedno borijo. Da po njenem razumevanju ženske rabijo podporo in ne obratno.«

Dobru se je v pričakovanju odgovora od knjižnih polic premaknil k mizi in se oprijel za naslonjalo stola nasproti Žive, ki je pripovedovala dalje: »Gospa je razložila, da nihče ne zanika zgodovinsko boljšega položaja moških, a da vojno stanje, ki so ga vzpostavile feministke ob iskanju moških grehov, samo povečuje delitve in odbija ljudi kot je ona, ki, kot je že povedala, ne nasprotuje enakim pravicam. Študentka je vmes prišla k sebi, večkrat je zajela sapo, da bi skočila v pogovor, a je gospa dodala, da bi bilo bolje, če bi feminstke malo več pozornosti usmerjale ženski energiji, da bi potem vse bolje zavibriralo. In potem se mi je zdelo bolje, da preusmerim tok pogovora, še preden sta mladi ženski utegnili najti besede za nekaj, kar bi gospa najverjetneje kategorizirala kot jezen napad…« se je prijela za glavo Živa, »in sem jih vprašala kaj menijo, da se zgodi, ko temu pogovoru dodamo še druge osebne okoliščine, na primer etnično pripadnost, raso, vero, spolno usmerjenost.«

»A, vidim, da si uporabila pridobljeno znanje,« ji je pomežiknil Dobru.

»Hehe, mi niti ni bilo treba nič reci, ker se je oglasila dvorasna ženska s kratkimi lasmi, tudi ona je prišla že v drugo,« je zadovoljno zaploskala Živa, »in rekla, da je resnic več kot le ženska in moška. In da morda ženskam jeza ne paše toliko kot mala črna oblekca, a da bližje kot je barva kože črni, več je razlogov za žensko jezo. Ker je na spisek, poleg nižje plače, nasilja in slabe zastopanosti v javni sferi, treba dodati še nižjo plačo, še več nasilja, v družini in policijskega, skoraj neobstoječo zastopanost, pa višje stopnje revščine, slabšo prehrano, večjo stanovanjsko preoblematiko, slabše priložnosti za izborazbo – vprašanja, s katerimi se belopolte feministke povečini niti ne ukvarjajo več.«

»Lepo je to povzela,« je prikimaval Dobru, »misliš, da jo je gospa razumela?«

»Dvomim,« je odkimavala Živa, »moram priznati, da ne razumem, zakaj ima feminizem tako slab ugled, ko res ne gre za nič drugega kot za prizadevanje za enake možnosti. In zakaj ženske, ki po vseh statistikah tega sveta živijo slabše, tako pogosto rečejo – ne, ne, saj jaz nisem feministka. Se mi zdi kot bi rekle – ok, se strinjam s tem, da se še naprej dela z mano kot da sem manj vredna. Pač tega ne morem razumeti.«

»Sicer je že Heraklit davno pred našim štetjem rekel, da so spremembe edina konstanta v življenju, a se težko strinjam s tem,« je zamišljeno odgovoril Dobru, »se mi zdi, da ljudje veliko raje ostanemo pri tistem, kar nam je poznano, pa čeprav sploh ni nujno dobro za nas, kot pa, da gremo na neko novo, nepoznano pot. Raje gojimo neko nostalgično podobo preteklosti, ki tako, kot smo si jo namislili v glavi, verjetno nikoli ni zares obstajala. In vse, kar v naših glavah ogroža to podobo, razglasimo za grožnjo. Govorimo o migrantih in ne-belopoltih in odnosu do nas.«

»Jaz pa se sprašujem, če se ni lažje delati, da si enakovredna, kot pa se soočiti s tem, da lahko narediš karkoli na tem svetu, a ne boš imela enakih možnosti in priložnosti,« je nadaljevala Živa, »govorim o ženskah zdaj. Ta občutek nemoči. In ne samo občutek, ampak njeno sprejetje – ha, če si že govoril o konstantah, sprejetje nemoči kot konstanto lastnega življenja. Bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi obrača v želodcu,« se je Živa spačila ob gnilobnosti, ki se je širila iz njene globine in se naselila v njena usta.

»Zato pa jaz raje preskočim ta del procesa. Deloma je to verjetno tudi obrambni mehanizem, o katerem si govorila,« je priznal Dobru, »ampak se poskušam osredotočiti na misel ali – kako, ne ali – je možno narediti prehod iz idealizacije preteklosti v pisanje nove prihodnosti. Preden se odpovemo enemu pomembnejših elementov, ki jih cenimo pri človeški rasi – človečnosti. Mogoče je slišati utopično, ampak to je moj način oklepanja lastni avtnomiji.«

»Ja, glede na vse, kar se dogaja okoli nas, je res slišati … recimo temu idealistično,« se je nasmehnila, »no, da se vrnem k bolj pozitivnim mislim: vesela sem, da sta se dve osebi s prejšnje delavnice vrnili, ena je celo pripeljala s seboj okrepitve. To pomeni, da nekaj delam prav. Plus nekaj knjig sem prodala po dogodku, dvorasna ženska s kratkimi lasmi je priporočila še Feminizem iz soseske – zapiski žensk, ki jih je gibanje pozabilo, pa bell hooks, seveda. Malo sem se morala tudi bičat, ker sem pozabila na seznam dodati kakšne arabske pisateljice, a je na srečo ena od udeleženk priporočila Nawal Al Saadawi in Fatemo Al Mernissi. Zadnje priznam, da ne poznam…«

»Kot te poznam, imaš že narejen seznam novih knjig za naročilo?«

»Hihi,« se je namuznila Živa, »že vse kupljeno.«

 

Dobru

Včeraj sva se slišala z mamo. Sem razmišljal, da bi jo vprašal, če si je še kdaj želela iti v Surinam. Da bi videla očeta. Je na koncu nisem, kar ni mi šlo z jezika, zakaj bi odpiral stare rane, ki so se verjetno že zacelile. 

Že vidim Živin izraz na obrazu, ki je precej poveden: da so se najverjetneje zabrazgotinile. Saj ima prav, ampak niso vsi ljudje kot ona, ki želi vse razumeti in razčistiti. Nekateri hočejo preteklost pustiti v preteklosti. Mogoče hočemo, ne hočejo. 

Toliko vsega se je zgodilo zadnje čase. Predvsem finega. Malo sem že dal na stranski tir ljubezensko življenje, me je kar presenetilo od kod se je vzelo vse to. Ne, da kadarkoli kaj takega načrtuješ in se potem kar zgodi. Ali da po štiridesetem nimaš več možnosti ali želja, da bi našel patnerko. Je pa res, da se nekako ustališ, se navadiš živeti sam. Razviješ svoje navade, pa svoj tempo. In ni se ti treba prilagajati nikomur. Službi in prijateljem ja, pri meni je vse to nekako prepleteno. Ampak to ni tako zahtevno, klapi se mi nikoli ni bilo težko prilagoditi. Verjetno so med prijatelji tudi nižja pričakovanja.

Bi ji naredil krivico, če bi rekel, da ima Živa do mene visoka pričakovanja. Predvsem ne tistih neizgovorjenih, ko naj bi kar vedel kaj hoče. In skladno s tem tudi ravnal. Pravi sicer, da smo Nizozemci direktni, mogoče bi se morala vprašati, zakaj se je že v drugo vrnila sem … Ampak mi je všeč, da ne ovinkari, vsaj vem, kje stojiva. 

Nočem, da bi bilo slišati, da banaliziram najin odnos, ko rečem, da so stvari… enostavne med nama. Ker so, ni nepotrebne drame, pustiva si dihati, oba rada delava, kar delava, in obema je delo drugega zanimivo. To ni zanemarljivo, še posebej, če ti nekaj veliko pomeni in zaseda velik del tvojega življenja.

Pa lepa je. Bejba. Kdaj se mi zazdi, da imata najini telesi enake vonjave, to se mi še ni zgodilo. Tudi ne, da bi si želel zaspati objet z nekom, včasih sem se ulegel na svojo stran postelje in poiskal položaj, v katerem sem najbolj udobno zaspal.

Mislil sem, da so minili dnevi, ko sem bil politično angažiran. Ok, močno angažiran, ker kaj pa je Divji vrt, če ne – kako že rečejo temu, aktivno državljanstvo? Ampak ob Živi je kar nemogoče pustiti, da gredo stvari mimo. Ves čas razmišlja o družbi, kako svet deluje, zakaj tako deluje in ali bi lahko kaj drugače deloval. 

Nikoli se ne neha spraševati. Sebe in druge. Tudi mene. Mene aktivista je to čisto prevzelo, priznam. Ampak nekaj, nekje, prav ne morem identificirati, kje, me pa vsake toliko malo živcira. Pa ne živcira, zdrma, nekaj ne sede čisto na pravo mesto. Čeprav se mi zdi, da sem začutil olajšanje, ko sem ji povedal za očeta. Njena starša sta tudi slišati malo naporna, ne razumem, kako nista ponosna, da ji je v tujini uspelo, čisto sami.

Ampak saj vsak od nas s sabo v odnos prinese neko prtljago. Verjetno samo ni vedno najlažje o tem govoriti. Še manj razmišljati. 

Hm … Surinam.

 

9

»Sem radovedna, moram kar priznati,« se je zahihitala Beatrix, ko je naredila zadnji požirek iz črne skodelice, porisane z velikimi cvetovi rož turkizne in fuksija barve, ter jo odložila na pult v Živini knjigarni. »Končno bomo spoznali nekoga iz tvoje Slovenije. Hvala bogu nima tako kompliciranega imena kot ti,« si je teatralno s čela obrisala namišljeni pot, »kakšen je že tale čajček, ki si mi ga pripravila?«

»Cvetovi koprive, dobre misli in listi šetraj. Naj bi krepil telo.«

»To bi bilo pa čisto dobrodošlo,« je zavzdihnila Beatrix, »zadnje čase ne sodeluje najbolje z mano.«

Živa je zastrigla z ušesi, saj še ni slišala vzornice, da bi nad čemerkoli potožila: »Kako to misliš, da ne sodeluje?«

»Včasih sem hodila cele dneve, pa se mi ni nič poznalo, zdaj pa me že krajši sprehodi utrudijo. Mogoče zato, ker imam vedno bolj trde noge, prav nerodne so postale,« da bi prikrila nelagodje, se je glasno zasmejala: »si je pa treba priznati, da nisem iz leta v leto mlajša in da pri sedeminsedemdesetih verjetno ni več možno pričakovati, da bi skakljala naokoli kot mlado dekle!«

Sedeminsedemdeset! Pet let več kot mami, je presenetilo Živo, ki je sicer slutila, da Beatrix leta nosi bolje kot mami, kaj povezano s spravljenostjo z življenjem? A še bolj kot presenečenje se ji je v misli naselil spomin, da je Beatrix že pred meseci, ob pogovoru s Pietrom, omenila, da ji zatekajo noge. »Kakšnega zdravnika si morda obiskala?«

Beatrix je vehementno zamahnila z roko: »Dlje, ko se držim od njih, bolje se počutim! Kdaj si torej rekla, da pride na obisk tvoja Nika?«

Dokončnost izrečenega je Živi zaprla usta, tako kategorične Beatrix ni poznala, a občutek ji je pravil, naj vanjo ne dreza. Zasukala se je proti čajniku in ga dvignila: »Ti lahko natočim še malo čaja?« Prešeren nasmeh je nazaj pripeljal staro prijateljico, ki je zadovoljno prikimavala.

Živa nikoli ni o svojih bližnjih razmišljala kot o svojih. Besedice moj v tej povezavi ni marala in jo je uporabljala le, ko je bilo nujno potrebno opredeliti odnosnost. Naravnost zbodlo pa jo je, ko so ljudje v celoti izpustili osebo, ki so jo opisovali, in je ostala le še moja, ki ji je to in ono bilo všeč, ali pa moj, ki je bil tudi takšen in drugačen. Nikoli ni razumela potrebe po prisvajanju ljudi. Sedaj pa je bila Nika njena, ta ista Nika pa je pred dnevi pripomnila, da ima Živo druščina na Nizozemskem, ona pa je nima.

Oplazil jo je prastari strah, da beži od odnosov, toda zakaj bi bežala od Nike, ki je resda bila njena (odnosnost) najboljša prijateljica. In če je morda res zbežala iz Slovenije na Nizozemsko, v drugo veliko bolj kot v prvo, stran od neposrečenega odnosa, neuspelega starševstva, nesmiselne službe in nepopustljivo kritičnih staršev, je prvič v življenu imela občutek, da je pognala korenine. V ničemer vezane na njen izvoren kraj, državo ali kulturo, temveč na ljudi, ki jo sprejemajo (tako kot je, kako klišejsko, je pomislila, a zato nič manj res). Ko se je prvič videla skozi njihove oči, se je v njej nekaj premaknilo. Ko so vsi manki in možnosti za izboljšave postali le sence nekoč stalne presoje, prostor pa prepustili svetlim lastnostim, ki se je izkazalo, da jih ni bilo malo. 

»Na začetku prihodnjega tedna pride, žal samo za štiri dni, ker ima tudi njena hčerka počitnice takrat in jih deloma želi preživeti z njo in možem.« Veselila se je njenega prihoda, vedno bolj se je zavedala pomena prijateljev, morda še bolj prijateljic, ki jih niti od daleč ni za jemati kot samoumevne. Malo je bila tudi v pričakovanju kako bo Nika komentirala Dobruja, ni iskala njene potrditve, a vseeno je upala, da ji bo všeč. Bila je njena najstareša prijateljica, če odmisli Suzano iz osnovne šole, s katero pa sta že dolgo od tega izgubili stik. Ki je poznala vse njene skrivnosti in želje, ki si jih nikomur drugemu ni upala povedati. Njeno varno zavetje, najbolj podobno abstraktnemu domu, ki je lahko v Sloveniji zrastlo. Zato je verjetno upala, da se bosta Nika in Dobru dobro razumela. Občutka pripadnosti ni želela razdvojiti, temveč okrepiti. 

***