Fotografija: Pexels – Dmitry Osyannikov
Selme kar nekaj časa nisem videla, mogoče zaradi zime, saj je pohajati zunaj hladno, Dejanovi psi ponoči ne lajajo ali pa se jih ne sliši ob zaprtih oknih. Vrata v Selmino najeto stanovanje, v pritličju našega bloka, so bila med novoletnimi prazniki spet prevezana z veliko rdečo pentljo, tako kot pred dvema letoma in prej vsako leto, ko Selme in njenega lepega partnerja Sineta še ni bilo tu; čez celo vratno krilo razpeta prosojna tkanina, širine 60 cm, neomejene dolžine, in povezana v pentljo … hm, Jasna se reži, ko to prvič zagleda, in pravi, da imajo tako okrasitev verjetno v javnih hišah, jaz pa pomislim na Selmina dečka dvojčka, ki sta stara že pol leta in bi ju bilo lepo pestovati. Matija mi je povedal, da so se preselili. Kupila sta hišo v naši vasi. Zdi se mi prav, da napredujeta, da bosta imela otroka več prostora in bodo lepše živeli v samostojni hiši, čeprav gre za starejšo zgradbo. Na videz sem poznala lastnike, ampak še prej, v moji mladosti.
Vrata v Selmino najeto stanovanje, v pritličju našega bloka, so bila med novoletnimi prazniki spet prevezana z veliko rdečo pentljo, tako kot pred dvema letoma in prej vsako leto, ko Selme in njenega lepega partnerja Sineta še ni bilo tu
V torek je bil lep sončen dan, tak da ga ujameš v svoj carpe diem, zunaj že rahlo diši po pomladi. Zadnje čase vstajam z dnevom, od jutra do jutra se zbujam naenkrat, v tisočinki sekunde, kot da bi odločna roka odrezala spanec z nožem. Poleti skozi priprto okno slišim ptičje petje. Ko kos odpoje svoj koncert, je noč potisnjena v jutro. Zdaj, pozimi se slišijo le glasovi s ceste, in še to zamolkli. Pretegnem se, da koža drsi po mehki rjuhi, s križem zavalovim, se dvignem nekajkrat, da se hrbtenica zmehča. Včeraj popoldne sem Bogdanu med ljubljenjem na teh rjuhah rekla, da bi šla letos spet rada na Ptuj, na karneval, se našemila v raznobarvno pustno šemo, pobegnila v svet norčij, in delovala neresno, tako za hec, pa me je samo stisnil okoli pasu in se nasmehnil: “Tam je taka gneča, kaj boš … najlepše je doma, tako udobno.«
On je zelo realen in resen, sumim, da kar precej stiskaški, ker je v resnici še najceneje, če si doma, pri meni ima pa za povrhu še crkljanje. Verjetno je takoj, ko je zaslišal moje besede, že razmišljal o tem, da mi te želje ne bo izpolnil, jaz pa sem kar nadaljevala z glasnim samogovorom: »V otroštvu sem bila navdušena nad pustnimi šemami, mogoče me vsaka pomlad naredi malo neumno in razposajeno … Kasneje smo večkrat pustovali, dvakrat smo bili celo na Ptuju. Gledali smo povorko kurentov, se ustavili v domači prekmurski gostilni, kjer so nam postregli s cigansko pečenko z dӧdoli, bujto repo s svinjskimi rebri, na solati je bilo domače bučno olje, za sladico pa je bila prekmurska gibanica. Lepi spomini, ki ti ostanejo.«
»V otroštvu sem bila navdušena nad pustnimi šemami, mogoče me vsaka pomlad naredi malo neumno in razposajeno …
Bogdan se samo nasmiha, imam občutek, da me še ne sprejema čisto resno, begajo ga moje želje in drugačne navade. To mi ni všeč. Besedni zaklad se silno zmanjša, ko te nekdo pomendra, ali se s tabo ne strinja, izbira besed je skopa … in molk se mi lepi na hrbet. Samo utihnem, in se nasmiham. Kot bi se bal, da mu bom odvzela svobodo, ki si jo je to leto samskosti ustvarjal po zavrnitvi njegove dolgoletne partnerke, matere njune hčere.
Že vso zimo se bojujem z naveličanostjo, krivicami in naravo, kot bi bila ujeta v ta čas, ki se bo slej ko prej razblinil, in bo tudi meni zazvenel dvom: »Kaj boš pa tam?«
Ah, nekateri ljudje res nimajo veselja do življenja. Zadostuje jim gledanje televizije, kosilo ob pol dvanajstih, siesta po kosilu, skromno seksualno življenje, poljudnoznanstvene oddaje in poročila na internetu, jaz pa bi potovala, nekam bi šla, vonjala vrtnice, čutila vročino in poslušala pesem škržatov, spekla orade z dišečo vejico rožmarina. Kaj vem, poskušam ujeti še kakšno drobtinico v svojo rutino.
Na dopoldanskem sprehodu me most pelje čez počasno reko, ki nam je krajanom povzročila toliko težav, ta ozka reka, le kdo bi si mislil, kakor da ne zmore pokazati svojih zob, a jih je, močno, zdaj pa je spet vsa ponižna spremljevalka zvokov narave. Valove, prekinjene z vrtinci, preleti jata. Sami racaki – lepih modrozelenih vratov -, ki se podijo k svojim rjavim kokoškam. Spreleti me misel na novo investicijo v naši stanovanjski soseski; povišanje protipoplavnega zidu, ogromno denarja, stanovalci se gledamo grdo, ker so nekateri glasovali in potrdili gradnjo tega zidu, mnogi so proti. Za ta denar bi šla lahko na morje, si mislim. Štirinajst dni morja v juniju. Imam občutek, da mi vajeti drsijo iz rok. Zdaj pa še Bogdan, ki je idejo, da bi šla skupaj na morje, preslišal, hm.
Takrat zagledam od daleč, naenkrat izza ovinka, mamico z vozičkom za dvojčka – svetlo bež barve; drug za drugim – voziček za dva dojenčka. Po hoji jo spoznam. To je Selma. Razveselim se je. Svetli, srednje dolgi lasje danes niso počesani v ne-boste-vi-mene frizuro, ampak ji silijo iz kape, ki je svetle, skoraj bele barve, kar poudari njene velike, temne oči. Močno drži ročaj vozička, izza rokava leve roke se vidi tanek tatoo v obliki zapestnice. Voziček za dva dojenčka je verjetno precej težji. Spominjam se svojih voženj z mojimi tremi otroki, seveda z vsakim posebej; zadnjič pred triindvajsetimi leti.
Takrat zagledam od daleč, naenkrat izza ovinka, mamico z vozičkom za dvojčka – svetlo bež barve; drug za drugim – voziček za dva dojenčka. Po hoji jo spoznam. To je Selma.
»Selma, kje se pa ti skrivaš?«
»Ah, nič se ne skrivam, smo morali iti iz stanovanja, in to, v enem tednu. Nas je lastnica »ven vrgla«, ko se je skregala s svojim fantom.«
Tedaj zajoka v zadnjem delu vozička. Mali se bori s pleničko, ki je podložena, da lahko pije iz stekleničke. Vedno sem občudovala ženske, ki so takole hranile otroka, da je pil kar sam. Seveda, težko je nahraniti dva otročka hkrati. Vprašam jo, kdo je Jakob in kdo Timotej, oba imata črne očke; Timotej se smeji, Jakob pa je še lačen, zato mu znova podloži stekleničko. Selma govori, stavki ji tečejo kot voda po rečnih kamnih, ne zmeni se, ko naju prehiti avto, prepričana je, da ji pripada polovica ceste.
»Slišim, da si kupila hišo?«
»Ah, ta je bila pa zmešana, lastnica namreč. Pa škrta. Najprej sva se pogovarjali o najemu, potem je pa prepovedala vstopati v hišo skozi garažo, najemnina bi bila strahotno visoka, zato sem predlagala nakup. Ne moreš verjeti, da sem jo morala sama peljati v Ljubljano podpisati papirje, ker je preveč škrta, da bi šla s svojim avtom. Ne moreš verjeti, halo??.«
Gledam jo, to mlado podjetno žensko, ima samo eno leto več od moje hčere. S plaščem neobčutljivosti je metala v smeti preteklost. Spomnim se, ko mi je nekoč pripovedovala o svoji materi, da je čudaška, zato sta se večkrat pričkali, še dandanes ne misli na njeno nakopičeno samoto, saj je imela mati vedno raje Duško, njeno sestro. Kadar sta se pogovarjali po telefonu, je bila med njima neznana nervoza, vsaka od njiju je držala en konec elastike in jo napenjala, včasih do nevarnosti, da bo počila ali da jo bo katera od njiju spustila in udarila tisto na drugi strani. Oče je še nekako sprejel, da se je zaljubila in živela skupaj s Sinetom, makedonskim avtoprevoznikom, voznikom mednarodne špedicije, odsotnim cele tedne, mama pa ne.
Gledam jo, to mlado podjetno žensko, ima samo eno leto več od moje hčere. S plaščem neobčutljivosti je metala v smeti preteklost.
»Ja, sem najela vse stranke mojega bifeja, da so me selili. Kaj češ, Sineta ni bilo, je bil nekje na Danskem, mi pa horuk, kar je bilo v bajti ven, beljenje, in naša krama noter.«
»Včasih je v hiši zaudarjalo, če me spomin ne vara, po vlagi, kako si s tem uredila?«
»Kaj, vse ven, centarlno na petindvajset, prezračit, in je okej.«
Njeno »kelnarco«, kot jim reče Selma, včasih vidim, da gre iz njene novo kupljene hiše čez cesto v lokal. Selma ima točilnico pri trgovini in tri točajke, s katerimi si bolje pomaga kot s Sinetom. Dokler fantka ne bosta šla v vrtec, se bo Selma še sprehajala z njima, mogoče gre z njima tudi po nakupih, mogoče si bo privoščila nove čevlje, da ne bo vsak dan enako, to zna, ker zanjo mora biti vznemirljivo, potrebno bo kupiti tudi kaj novega za obleči, z znano blagovno znamko – za prihajajočo spomladansko srečo.
Nekje sem prebrala, da je bilo lansko žensko leto, pasivno, letošnje pa bo moško in aktivno, most med preteklostjo in prihodnostjo.
Uspešno bo za pogumne. In za Selmo.
