Naslovnica: Božidarka Brnas
Avgust
Bil je zaljubljen do ušes. Ves čas je mislil nanjo, na Emilijo. Nikakor si je ni mogel izbiti iz glave, pa bi moral. Vsaj tako je Fadilu govoril razum. Okolje, iz katerega je izhajal, tovrstne zveze ni odobravalo. On, musliman, kosovski Albanec, ona, pravoslavka iz Srbije. Zadelo ga je kot strela z jasnega, natanko pred osmimi meseci, 2. januarja. Sedel je v vratarnici, gledal v slike na zaslonih posredovane iz nadzornih kamer, nameščenih v hotelu. Zdrznil se je ob zvoku trkanja na vrata.
Okolje, iz katerega je izhajal, tovrstne zveze ni odobravalo. On, musliman, kosovski Albanec, ona, pravoslavka iz Srbije.
»Oprostite, mi lahko prosim pomagate. Danes je moj prvi delovni dan, pa ne vem točno, kje naj se zglasim oziroma na koga naj se obrnem,« je z nežnim glasom, v katerem je Fadil zaznal dunajsko narečje, vprašalo najlepše bitje, ki mu je kadar koli prekrižalo pot. Strmel je v njene polne ustnice, zelene oči in visoke ličnice in ostal brez besed.
»Sem Emilija. Delala bom na recepciji.« Podala mu je svojo vitko roko in imel je občutek, da ga trese elektrika, ko je začutil dotik njene kože. Strmel je vanjo in le s težavo zamomljal: »Fadil. Poklical bom recepcijo in eden izmed kolegov bo prišel po vas.«
»Zelo ste prijazni. Najlepša hvala za pomoč. Kar zunaj bom počakala, dovolj sem vas že motila. Nasvidenje in se vidiva kmalu.« Fadil je nepremično strmel v vrata, ki so se zaprla za njo, in zmedeno poklical recepcijo ter razmišljal, kakšen bedak je izpadel, ker jo je tako hladno odslovil.
Z vsakim dnem se je bolj veselil trenutkov, ko jo je zjutraj zagledal na službenem vhodu hotela. Vedno ga je veselo pozdravila in mu namenila prijazno besedo. Ko ga je neko jutro vprašala, ali bi skupaj kosila v hotelski menzi, je začutil neizmerno radost. Podobno tisti iz otroštva, ko sta se z Agneso igrala ob bregovih reke Ibar. Prvič, odkar je Agnesa umrla pred več kot tremi leti, je bil srečen. Z Emilijo sta vse pogosteje skupaj preživljala odmore za kosilo, z vsakim srečanjem so bila njegova čustva močnejša.
V hotelu se je kot varnostnik zaposlil pred dvema letoma. Sovražil je vsak dan, ki ga je moral preživeti v okolju, ki sta mu vladala morilca njegove sestre Agnese. Pogled na Vaneso Herbert in Jörga Seitlerja mu je poganjal kri po žilah, stiskal mu je prsi in mu povzročal nočne more, a je vztrajal. Vodil ga je starodavni albanski zakonik kanun. Pravilo je bilo jasno. Vsako prelivanje krvi je treba maščevati s prelivanjem krvi.
Sestrina smrt ga je zlomila. Bil je le leto dni starejši od Agnese, a se je do nje obnašal zaščitniško kot oče. Oboževal jo je. To tiho, sramežljivo, naivno, preprosto dušo. Bila je njegova zaupnica, najboljša prijateljica. Ko se je poročila z Bekimom in odšla z njim na Dunaj, je bil prve mesece izgubljen. Vedel je, da ji ni lahko, čeprav se nikoli ni pritoževala. Svojega moža je imela rada in oboževala je svoja otroka. Zaradi njiju je vztrajala v okolju, v katerem je njena plaha narava še bolj trpela, a je svoji družini želela omogočiti lepšo prihodnost, kot bi jo sicer imela v Čabru na Kosovem, od koder je izhajala.
Nikoli ni verjel, da je storila samomor. Agnesa česa takega nikoli ne bi storila svoji družini. Prepričan je bil, da bi mu zaupala črne misli, če bi obstajale. Povedala mu je, da ji v hotelu, kjer je bila zaposlena kot čistilka, ni lahko.
»Veš, Fadil, ni mi težko opravljati dela. Moja šefica Carmen je zelo prijazna. Težko mi je, ker se ne znam vključiti v okolje. Enostavno ne zmorem. Strah me je ljudi,« mu je zaupala Agnesa v enem od telefonskih pogovorov.
Dobro je vedel, o čem govori. Kot muslimanka v Zubinem Potoku z večinskim srbskim prebivalstvom je bila pogosto deležna šikaniranja. »Šiptarka, umazana Šiptarka,« so se ji posmehovali. Prijateljic ni imela, med šolskimi odmori je samevala in poskušala je biti kar se da nevidna. Bila je pridna učenka, a tudi učitelji so bili do nje neusmiljeni. Na vsakem koraku so ji dali vedeti, da ne sodi mednje, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Mama in oče sta le pokimala, ko je po zaključku osnovne šole dejala, da je s šolanjem zaključila. Varno se je počutila le v zavetju domače hiše, v vasici Čabra, ob bregovih reke Ibar, kamor so se preselili iz Zubinega Potoka. V Čabru je bila večina prebivalstva albanskega.
Kot muslimanka v Zubinem Potoku z večinskim srbskim prebivalstvom je bila pogosto deležna šikaniranja. »Šiptarka, umazana Šiptarka,« so se ji posmehovali.
Spomnil se je njunega zadnjega srečanja pred štirimi leti. Z družino je poleti preživela dopust v domačem kraju. Njena že tako drobna postava je delovala še bolj krhko kot pri zadnjem obisku, imela je temne podočnjake in na obrazu prve sledi gub. Na enem izmed sprehodov mu je zagotovila, da je vse v redu.
»Vidim, da zaskrbljeno pogleduješ k meni,« mu je dejala in ga prijela za roko. »Ne skrbi, Fadil. Nič mi ne manjka. Bekim je dober mož in oče. Lepo skrbi za nas. Vesela sem, da lahko tudi sama nekaj zaslužim. Hotel, kjer delam, je res lep. Moral bi videti tiste veličastne prostore. Najbolj so mi všeč ogromni kristalni lestenci, ki visijo vsepovsod. Mislim, da so višji od mene,« se je zasmejala. »Plača ni slaba, čeprav sem zgolj čistilka. Izčrpava me nekaj drugega. Ne znam dobro razložiti, a ko sem v teh prostorih, imam občutek, kot da name preži nekaj temnega, zloveščega. Ko prestopim vrata hotela, moje srce zajame hlad.«
Zamišljeno je nadaljevala: »Vem, da se sliši otročje, a tebi lahko povem vse neumnosti, kajne? Nihče se ne pogovarja z menoj, razen moja šefica. Verjetno sem kriva sama, ker se ne znam pogovarjati z ljudmi, ki jih ne poznam dobro,« je še zamišljeno dodala. Pet mesecev pozneje so jo pokopali.
Obstajati je moral sprožilec, ki je povzročil, da je skočila z mostu v deročo Donavo. Fadil je bil prepričan, da se je tisti dan zgodilo nekaj usodnega, da se je odločila za ta korak. Sum je bil potrjen, ko se je Agnesinemu možu nekaj tednov po pogrebu oglasila njena šefica Carmen. Opisala mu je dogodek, ki mu je bila priča tistega dne v hotelski menzi in ki ji je vse odtlej kratil spanec.
Agnesa naj bi tistega jutra v toaletno školjko odvrgla svoj vložek, ki je zamašil odtok in povzročil poplavo. V času kosila sta v menzo stopila Vanesa Herbert in Jörg Seitler. »Malo posluha vsi skupaj,« je namesto pozdrava zavpila Vanesa in nadaljevala. »V ženski službeni toaleti smo danes imeli poplavo. Izkazalo se je, da zaradi zamašene straniščne školjke, v katero je nekdo odvrgel ženski vložek.« V prostoru je zavladala smrtna tišina, ko sta Vanesa in Jörg kot jastreba obkrožila mizo, za katero je preplašeno sedela Agnesa.
»Agnesa Gashi, vaši kolegici sta povedali, da ste bili vi tista, ki je v školjko odvrgla vložek, saj je neposredno za vami ena od njiju odšla na stranišče. Zagledala je vložek, znova potegnila vodo in potem se je začelo. Poplava!« je glasno rekla Vanesa in s prezirljivim glasom nadaljevala. »Le kje ste imeli glavo? To je sramota. Kaj takega počnite doma, pri nas ne. Tu smo civilizirani ljudje, da se razumeva. Ali me sploh razumete? Veste, o čem govorim?«
Carmen je sedela v neposredni bližini in videla, da Agnesa komaj zadržuje solze, medtem ko je Vanesa prezirljivo nadaljevala: »Predlagam, da se strošek odmašitve razdeli med vse čistilke. Jörg, kaj meniš?«
»Prosim, ne,« je komaj slišno, s tresočim se glasom izdavila Agnesa. »Prosim, trgajte meni od plače, ne drugim.« Jörg se je z zaničljivim pogledom zazrl v Agneso in pristavil: »Strinjam se z gospo Herbert. To je nedopustno in sramotno ravnanje. Drugič vložek raje pojejte, dokler je še topel, kot pa da ga vržete v stranišče. Strošek vam bo trgan od plače.«
Jörg se je obrnil in odkorakal proti izhodu. Tik za petami mu je sledila Vanesa in vsi so jo slišali, ko mu je s priliznjenim glasom dejala: »Drugič me spomni na ta dogodek, če bom hotela zaposliti še kakšnega Šiptarja.«
Agnesa je neposredno za tem stekla iz menze. »To je bilo zadnjič, ko sem jo videla,« je svojo pripoved sklenila Carmen.
Ko je Bekim poklical Fadila in mu povedal za to nezgodo, je bila njegova prva in edina misel kanun, starodavni albanski zakonik. Kdor ubija, bo ubit. Vanesa Herbert in Jörg Seitler sta ubila Agneso in Fadilova dolžnost je, da jo maščuje.
Ko je Bekim poklical Fadila in mu povedal za to nezgodo, je bila njegova prva in edina misel kanun, starodavni albanski zakonik.
Ironija ne bi mogla biti večja, ko je v svoji prošnji za azil v Avstriji kot razlog navedel kanun. S pomočjo podkupnine mu ni bilo težko pridobiti posebnega potrdila, da mu v lastni državi grozi smrt zaradi krvnega maščevanja. Prošnji je bilo ugodeno v manj kot pol leta in še isti teden se je odpravil na Dunaj. Nekaj časa je preživel v azilnem domu in se marljivo učil nemščine. Kar nekaj časa je trajalo, da je dobil dovoljenje za delo, medtem je delal na črno pri Bekimovem stricu v pekarni. Družina je skrbno prikrivala svoje sorodstvene vezi. Nihče ni smel izvedeti, da je prav on Agnesin brat, ki je prišel na Dunaj z enim samim ciljem. Maščevati Agneso in se vrniti na Kosovo.
Kanunu je bilo zadoščeno pred osmimi meseci. Vanesa je bila mrtva in Jörg je bil za zapahi. Fadil pa je še vedno delal v hotelu in odlašal s svojo vrnitvijo na Kosovo. Ob misli na Emilijo mu je zaigralo srce. Ona je bila razlog, da je še vedno delal v hotelu. Ona je bila razlog, da še ni zapustil Dunaja. Ona je bila razlog, da je bil srečen. Ona mu je vrnila veselje do življenja. Zamudil je eno in edino priložnost, ko bi jo bil še zmožen zapustiti in se vrniti domov.
Takrat še nista bila par. Druženja med malico jima kmalu niso več zadoščala in dogovorila sta se za zmenek v bližnji kavarni. Zamujala je več kot četrt ure in ob prihodu mu je le pokimala v pozdrav in se še naprej razburjeno pogovarjala po telefonu. Ko je po nekaj minutah prekinila klic, se mu je opravičila, češ da imajo na recepciji norišnico. Kmalu zatem je telefon znova zazvonil. Glasno je zavzdihnila, skomignila z rameni, zašepetala Oprosti in se javila na telefon: »Emilija Đorđević, prosim.«
Ni mogel verjeti svojim ušesom. Kako, Đorđević? Pa saj Emilija ni Srbkinja, ona je Avstrijka. Ima nemško ime, v njeni izgovarjavi je slišati dunajsko narečje, povedala mu je, da se je rodila na Dunaju, da je osnovno šolo in gimnazijo obiskovala v desetem okrožju. Nejeverno je zrl vanjo. Izmed vseh narodnosti, ki so živele na Dunaju, se je moral zaljubiti ravno v Srbkinjo. Edini narod, ki ga je sovražil iz dna srca. Impulzivno je vstal od mize, trdno odločen, da odide za vedno, a ga je Emilija prijela za roko, ga potegnila nazaj na stol in zadržala njegovo roko v svoji, medtem ko je opravljala klic. Tisti trenutek je vedel, da je pogubljen.
»Oprosti, Fadil, morala sem se oglasiti,« se mu je nasmehnila, ko je odložila telefon in ga še vedno držala za roko. »Kaj je? Zakaj me gledaš, kot da bi videl prikazen? Je kaj narobe?«
Prste druge roke je stiskal v pest, živčno je prekrižal nogi in v upanju, da je bil vse skupaj nesporazum vprašal: »Emilija, kako se pišeš?«
Presenečeno ga je pogledala: »Pišem se Đorđević. Zakaj?«
»Mar nisi Avstrijka?«
»Seveda sem Avstrijka. Kaj pa drugega?«
Nejeverno jo je gledal in spustil njeno roko. »Đorđević je tipičen srbski priimek. Noben Avstrijec se ne piše Đorđević.«
Nejeverno jo je gledal in spustil njeno roko. »Đorđević je tipičen srbski priimek. Noben Avstrijec se ne piše Đorđević.«
»Kako da ne. Pišejo se tudi Jovanovič, Šupuk, Janevski, Wieyczorek, Paimtsev, Mehmedi, Gürsel, Özal in tako naprej. Ne nazadnje se kakšen Avstrijec piše tudi Krasniqui, tako kot ti. V čem je problem?«
Ni vedel, kaj naj odgovori. Ne moreš reči, da si Avstrijec, če ti je ime Abdulah, imaš temno polt in praznuješ ramazan, ga je prešinilo in naslednji hip dejal: »Jaz nisem Avstrijec, sem Kosovec, natančneje, sem kosovski Albanec. Kako pa veš, da se pišem Krasniqui?«
»To pa res ni bilo težko ugotoviti. Pogledala sem na interni seznam telefonskih številk hotela. Si edini Fadil v hotelu.«
Ni mogel verjeti, da Emilija ne dojame razsežnosti situacije. Je res tako naivna in ga čisto resno sprašuje, v čem je problem? V njegovem glasu je bil pridih napadalnosti, ko je odgovoril: »Res si Avstrijka, če ti po priimku sodeč ni bilo jasno, da sem Šiptar. Srbkinja ne bi z menoj sedela na kavi in me držala za roko. Velja tudi obratno,« je zajedljivo dodal Fadil. V glavi se mu je vrtel film njune prihodnosti. Njena družina ga nikoli ne bo sprejela, njo njegova še manj.
»Me imaš res za tako nerazgledano? Seveda mi je bilo jasno tvoje poreklo. In kaj potem? Všeč si mi, rada sem v tvoji družbi. In ja, poznam zgodovino. Generacije Srbov in Albancev, ki se prepirajo, ubijajo, sovražijo z utemeljitvijo, da Kosovo pripada njim. Albanci trdijo, da so kot potomci Ilirov prvotni naseljenci, medtem ko je za Srbe pokrajina jedro njihovega srednjeveškega kraljestva. Zdi se mi precej neumno. Življenje je prekratko, da bi ga trošili za ideologije.«
Emilija nima stika z realnostjo, sanja se ji ne, kakšno je življenje v okolju, ki ga prežema ravno ta zgodovina. Poreklo, vera, kultura, jezik, predvsem pa tradicija so bili v njegovih očeh pomembni in za njih se je bilo vredno boriti. Tako je bil Fadil vzgojen, tako je razmišljal in živel. Ni se mu zdelo smiselno, da bi ji razlagal vse to. Čez čas je rekel le: »Vse življenje živiš na Dunaju, zato ne razumeš, da je poreklo še kako pomembno in da določene narodnosti ravno zaradi zgodovine ne sodijo skupaj.«
»To govoriš nekomu, katerega oče je Srb in mama Hrvatica. Ja, prav si slišal. Še več, moja starša sta se poročila leta 1991, jaz sem se rodila leta 1992. Potrebuješ razlago, kaj se je takrat dogajalo v nekdanji Jugoslaviji?«
Osuplo je zrl v njen obraz, medtem pa je ona nadaljevala: »Že res, da oba izhajata iz druge generacije priseljencev, a sta vseeno bila deležna obsodb in neodobravanja. Poroka je bila skromna, udeležilo se je je le nekaj ljudi. A se nista dala, ljubezen je bila močnejša od vseh predsodkov. Po več kot treh desetletjih sta danes še vedno skupaj. Imata se rada. Njun odnos je spoštljiv in harmoničen. Lepšega otroštva, kot sva ga imeli sestra in jaz, ravno v tej srbsko-hrvaški družini, si ne znam predstavljati.«
Nekaj časa sta sedela v tišini. Lahko bi ji opisal, kako je otroštvo preživeto v Zubinem Potoku zaznamovalo Agneso in njega. V okolju, z večinskim srbskim prebivalstvom, sta bila vsakodnevno deležna ponižanja, ustrahovanja, sovražnosti. Tega nikoli ne pozabiš. Zajé se ti v vse pore, te poškoduje, te zaznamuje. Tudi sam začneš sovražiti, prežemata te jeza in bes. Še naprej je molčal, ona pa, kot bi mu brala misli, je prekinila tišino.
V okolju, z večinskim srbskim prebivalstvom, sta bila vsakodnevno deležna ponižanja, ustrahovanja, sovražnosti. Tega nikoli ne pozabiš.
»Hej, Fadil. Vse ok? O čem razmišljaš? Imam občutek, da te je moj priimek vrgel iz tira. Koliko časa pravzaprav živiš na Dunaju?«
»Nekaj let,« je odsekano odgovoril.
»In, ali imaš tu kakšne sorodnike? Imaš brate ali sestre?«
Z ničimer se ne smem izdati, je mrzlično razmišljal in odgovoril. »Nimam.«
»To je pa precej nenavadno. Joj, oprosti, ni bilo tako mišljeno. Vidiš, pa imam tudi jaz neke stereotipe. Zdi se mi le, da bi moral vsak človek imeti vsaj enega sorojenca. Sama si življenja brez moje sestre ne znam predstavljati.« Bilo je preveč. Brez pozdrava je odšel do točilne mize, poravnal račun in čutil začuden pogled Emilije, ki ga je spremljal, vse dokler za seboj ni zaprl vrat kavarne.
V službi je zaprosil za nekaj dni dopusta. Taval je po hladnih ulicah Dunaja in se boril z demoni. Podobe presenečenega izraza v Vanesinih očeh, ko ji je zaril nož v prsi, so se mešale s slikami Agnese kot majhne deklice ob obrežju reke Ibar in zelenooke Emilije, ki mu nežno stiska roko.
Slišal je svoj glas, ki Vanesi v njenih zadnjih vzdihljajih zašepeta »Ko boš na onem svetu, pozdravi mojo sestro Agneso Gashi«.
Vanesino srce je prenehalo poganjati kri po žilah, krvni obtok je bil prekinjen. Njeni možgani pa so nekaj deset sekund še delovali in vedel je, da mrzlično razmišlja, kdo za vraga je Agnesa. Prasica sploh ni vedela, o kom ji govori. Ne, niti najmanj ni imel slabe vesti, da jo je ubil. Zaslužila si je. Žal mu je bilo samo za nesmisel, ki ji ga je bil izrekel. Agnesa v rajskem vrtu in Vanesa v džeheni se na onem svetu namreč zagotovo ne bosta srečali.
Okrvavljeni nož je shranil. Moral bi se ga znebiti, vreči v Donavo ali kaj podobnega, a ga je obdržal kot spomin. Kanunu je bilo zadoščeno.
