Fotografija: zasebni arhiv Metke Sušec
Sara je pogledala na uro, nekaj minut čez deseto dopoldan. Danes je kazalo na umirjen dan v nasprotju z običajnimi, ko je kljub zaprtim tapeciranim vratom v njeni pisarni bilo moč slišati glasove od zunaj, celo to, o čem so se pogovarjali, če si bil dovolj pozoren. A je bila navajena glasovnega vrveža okrog sebe, v bistvu jo je bolj motilo to, da je vse okoli nje tiho, tudi pred njeno pisarno se ni nič dogajalo, le občasno neenakomerno potrkavanje pet ob parket je bilo slišati, ki tu in tam zaškripal, če je bil korak odločnejši.
Odvetniška pisarna, v kateri sedaj dela že skoraj leto in pol, se je nahajala v dobro ohranjeni secesijski stavbi v neposredni bližini sodišča. Lastniki so notranje prostore v celoti obnovili, a pustili so nekaj patine iz prejšnjih časov. Na primer, parket je ostal isti hrastov, le na novo obrušen in naoljen. Ob zaključku sten tik pod stropom so bile lepo vidne štukature, tega danes ni več, razen v starejših stavbah.
Odvetniška pisarna, v kateri sedaj dela že skoraj leto in pol, se je nahajala v dobro ohranjeni secesijski stavbi v neposredni bližini sodišča.
Ko so ji prvič pokazali, kje bo delala, se je narahlo zdrznila, saj jo je pogled po prostoru navdal z občutkom kot da se je čas tu ustavil. Tudi dokaj temno je bilo, kjub temu, da je imela pisarna dve okni z dobro ohranjenima lesenima okvirjema. Nič plastičnega stavbnega ali kovinskega pohištva, vse nekako naravno. Stene so bile pobarvane v nedoločljivo barvo odtenka, ki je povlekel na rosa antico, kar ji je ugajalo, saj je oddajal toplino. Oblika starinskega pohištva, omara za spise in pravniško literaturo, nekoliko višja in še ena nizka, sta imeli prefinjene linije, nekoliko zavozlane na posameznih mestih in zaobljenimi vogali ter z izrezljanimi ornamenti ob robovih. Mojstrsko delo.
Pridih modernosti je celotni opremi dajal le pisarniški stol ergonomske oblike, namenjen za dolgotrajno sedenje, pa tudi dva povsem običajna stola na drugi strani zelo velike pisalne mize, ki nista pripadala, ne po obliki in ne času izdelave, izvornemu pohištvu. Ko se je prvič usedla nanj, se je počutila kar gosposko, bolje kot tedaj, ko je še sedela v svoji nekdanji šefovski pisarni.
Brez oklevanja je posvojila novo pisarno. Vanjo je namestila nekaj osebnih predmetov: na primer pozlačene obtežilnike za papir, ki jim v svojem stanovanju nikakor ni našla pravega mesta, tu pa kot da so bili ustvarjeni za poživitev temnega pohištva, ročno nakvačkan prtiček, na katerega je položila kristalno vazo, prav tako od doma.Tukaj na tej veliki mizi bo gotovo prišla bolj do izraza, tudi če ne bo šopka rož v njej. A je njena asistentka Ana enkrat na teden poskrbela za sveže cvetje v vazi, običajno so to bile roza ali bele vrtnice, ki so se po barvi najbolje zlile s prostorom.
Brez oklevanja je posvojila novo pisarno. Vanjo je namestila nekaj osebnih predmetov: na primer pozlačene obtežilnike za papir, ki jim v svojem stanovanju nikakor ni našla pravega mesta, tu pa kot da so bili ustvarjeni za poživitev temnega pohištva, ročno nakvačkan prtiček, na katerega je položila kristalno vazo, prav tako od doma.
Rahlo trkanje in nato še škripanje velikih vrat je pritegnilo njeno pozornost in pogled. Izza vratnega krila je pokukala drobna sivolasa glava starejše gospe, ki se ji je prijazno nasmehnila in ji ponudila kavo. Sara je zadovoljno prikimala in jo vprašala: »Ana, a danes ni najavljene nobene stranke?«.
»Ne.«
Z olajšanjem je popila požirek vode in vstala. Rekla si je, da se lahko malo pretegne in stopila do okna. Ana je, ne da bi vstopila, zaprla vrata za seboj.
Nič kaj sproščujoč pogled na pročelja in strehe sosednjih stavb, je pomislila, pod njo pa dokaj prometna ulica. Sarina pisarna je bila obrnjena proti vzhodu, edino jeseni in pozimi zjutraj je lahko uživala ob pogledu na vzhajajoče sonce iznad streh, če je le pravočasno prišla v pisarno.
Ob običajnih dnevih, preden je sedla za pisalno mizo in se zakopala v kak primer, je rada poklepetala s svojo asistentko, ki je bila že vrsto let sodelavka pisarne. Sari je takoj na začetku že omenila, da je poznala Bora, sodnika, kot ga je naslavljala, saj je tudi ona začela svojo kariero na sodišču v Kopru kot čisto sveža strojepiska pred več kot tridesetimi leti. Takrat še niso poznali računalnikov in so »klofali« še po pisalnih strojih, najprej mehanskih in nato električnih. Ana se je rada pohvalila, da je bila med najbolj spretnimi strojepiskami v pisarni. Od časa do časa je sedla tudi za staro Olivett-ko, ki je samevala v kotu sprejemne pisarne in si ogrela prste, a le zgolj zaradi nostalgije za starimi dobrimi časi. Tudi njej je postopoma tehnologija prirasla k srcu in se je prav kmalu nehala pritoževati nad sofisticiranimi računalniškimi rešitvami. Ravno nasprotno, v nekaterih je bila prava mojstrica. Saro je že takoj, ko sta se spoznali zanimalo, kako to, da se je enako kot ona znašla v odvetniški pisarni v Ljubljani.
»Dolga zgodba,« se je glasil odgovor, »ob priliki vam jo bom povedala.« In pri tem je ostalo, nista še našli časa zanjo ali bolje, vedno ko je Sara namignila nanjo, se je Ana nekako izmotala.
Sari je že s prvim dnem, ko je prišla v odvetniško pisarno, prirasla k srcu, morda zaradi Bora, o njem je govorila spoštljivo in sočutno. Družinski advokaturi Drobničevih je zvesta že vrsto let, zaposlil jo je oče Mihe Drobniča. Zelo dobro je poznala druge odvetnike, tudi katerega od sodnikov, vsaj po njihovih sodbah, kar pa je za odvetniško pisarno najpomembnejše, je dobro poznala njihove stalne stranke. Tudi nove je delila na težavne in manj težavne. Marsikdaj jo je rešila pred kakšno neprijetno ali nadležno. Imela je že izdelano taktiko, za katero sta bili dogovorjeni in sama je spoznala, kdaj je primeren trenutek, da vstopi v njeno pisarno in najavi neodložljiv sestanek ali zunanje poslovanje na terenu.
Zelo dobro je poznala druge odvetnike, tudi katerega od sodnikov, vsaj po njihovih sodbah, kar pa je za odvetniško pisarno najpomembnejše, je dobro poznala njihove stalne stranke. Tudi nove je delila na težavne in manj težavne.
Ana je ponovno lahno potrkala na vrata in ji postregla s kavo.
»Kako Ana, vi tudi danes v pisarni? Ne greste nikamor za praznike?« je zanimalo Saro, zaželela si je klepeta, preden se ponovno zatopi v papirje. Za Božič sem bila na obisku pri sorodnikih v Slovenski Istri.« Sara je zelo cenila Anino doslednost in predvsem, da je bila skoraj z vsem na tekočem, sledila dnevnim dogajanjem in s svojo izborno ter umirjeno govorico vedno naredila odličen vtis na vsakogar, ki je prvič obiskal njihovo pisarno. Enako kot ona je za »obalo« uporabljala ime »Slovenska Istra«, kar je pomenilo, da kljub svojim letom posodablja nekatere informacije o svetu okrog sebe. Dobro je poznala tudi nekatere pravne postulate kot so: stvarna pravica, obligacija, kazenska ali odškodninska odgovornost, obrnjeno dokazno breme in druge, kar je kazalo na to, da je praktično vse sodbe in druga pisanja skrbno prebrala, preden jih je odložila v spis. V odvetniški pisarni je bila še ena sodelavka, ki ji je bila Ana nadrejena, vodja pisarne in praktično vedno je bil zaposlen še kak študen ali študentka prava za administrativno pomoč.
»Saj ste tudi vi danes dežurna v pisarni?«
»No, takšna je pač navada, da tisti, ki zadnji pride v pisarno, prevzame dežurstvo pred takšnim praznikom.«
»Že res, ampak tudi prejšnje novo leto ste dežurala,« se ni dala prepričati Ana.
»Enako kot vi, sem tudi jaz preživela božične praznike s svojmi najdražjimi, sin z družino je bil na obisku,« je odvrnila Sara, »sem se kar sama javila za dežurstvo, bom ostala za Silvestra v Ljubljani, zvečer bom šla pa v opero.«
Med tem je Sara že popila kavo, odložila skodelico na pladenj in še pohvalila Ano: »Zelo dobra kava, vi iztisnete pravi čudež iz kavnega avtomata.«
Morda je minilo pet, a ne več kot deset minut, ko je ponovno potrkala na vrata. Sedaj je Ana stopila naprej skozi na stežaj odprta vrata, tako da je Sara za njo lahko razločno videla še eno osebo, žensko v črnem kostimu.
»Gospa bi želela govoriti z vami,« je resno poudarila Ana in je ob tem sploh ni predstavila.
Sara se je sprva začudila, zakaj neki je Ana tako na široko odprla vrata njene pisarne, ne da bi sploh najavila, kdo je oseba, ki stoji za njo. Takoj je pozornost pritegnila ženska postava, ki je v pridušeni svetlobi med vrati delovala skrivnostno. Na njej je Sara prvo zaznala belo pentljo okrog vratu, verjetno je pripadala svileni bluzi, ki jo je ženska nosila pod teliranim suknjičem, šele nato je z očmi zaobjela celoto.
Šlo je za žensko med štiridesetim in petdesetim letom. V tej starostni skupini je Sara najtežje določila točno letnico, saj so bile ženske zelo spretne, kako zakriti svoja leta. Niti ni bilo bistvo v prikrivanju, pač nekatere so zelo dobro skrbele zase, za svoj izgled, bile diskretno naličene, z urejeno pričesko ter uglajeno oblečene, tako da si pri starosti hitro ustrelil mimo.
Šlo je za žensko med štiridesetim in petdesetim letom. V tej starostni skupini je Sara najtežje določila točno letnico, saj so bile ženske zelo spretne, kako zakriti svoja leta.
Ženska se je v gracilni hoji na visokih petah, zato je delovala kar nekaj centimetrov višja od Sare, približala njeni pisalni mizi, se predstavila in ob tem iztegnila desno roko proti njej: »Marlena Starčič!« Oblečena je bila v eleganten temen kostim, kot bi šla na kakšno slovesnost, v črnih salonarjih kljub hladnemu vremenu, gotovo se ni pripeljala z avtobusom ali celo prišla peš do njihove pisarne.
Sarino pozornost je poleg hoje pritegnil že po videzu izjemno dragocen prstan na roki, ki se je kljub skromni svetlobi zasvetil z rahlim odbleskom briljantov, nanizanih na sredini prstana. Sara je sprejela ponujeno roko in ko se je je dotaknila in jo stisnila okrog dlani, je začutila prijetno toploto, da jo je še za kakšno sekundo zadržala v svoji. Stisk dlani pove marsikaj o osebi, a ni nujno, da je vse kar govori dobro, lahko je tudi izraz nakopičene žalosti in melanholije v njej, je ta trenutek pomislila Sara. Še zlasti zato, ker ženski po imenu Marlene ni videla v oči, nosila je namreč zatemnjena očala, kljub temu, da je bil zunaj meglen zimski dan. Težko je bilo na prvi pogled prepoznati poteze obraza, saj so izstopale predvsem živo rdeče obarvane ustnice. Temni lasje so bili skrbno počesani nazaj in speti na tilniku, kot da je ženska ravnokar prišla od frizerja.
»Sara, me veseli,« pogledala jo je naravnost v obraz, se ji spodbudno nasmehnila: »Kakšna je vaša zgodba, kako vam lahko pomagam?«. Običajno se je vprašanje glasilo: Kakšen problem pa morava midve rešiti? ali pa s kakšnim problemom prihajate k meni ? V tem primeru ni mogla preprosto kar naravnost preiti k stvari, saj se ji je dozdevalo, da bodo potrebna širša pojasnila ozadja prihoda v odvetniško pisarno prav na ta dan. Ob tem ji je Sara z levo roko nakazala, naj sede in se tudi sama udobno namestila v svoj delovni stol.
»Težko bi rekla, da prihajam k vam z zgodbo ali problemom, bolj z osebnim stanjem, ki me močno bremeni.«
Saro, sprva zleknjeno na naslon, so odločno izrečene besede, ki so zvenele, kot bi se zgrnil kakšen podor kamenja in peska na njeno pisalno mizo, iz udobnega položaja prisilile, da se je zravnala v hrbtu in se nagnila nekoliko naprej, bližje osebi, ki ji je sedala nasproti.
»In kaj vas bremeni?« je zastavila vprašanje, v upanju, da ni prekinila že začete pripovedi.
»Bremeni me praktično vse, kar trenutno predstavlja moje življenje, predvsem pa mi največje breme predstavlja moj mož.« Nadaljevala je z nekoliko tišjim glasom in sočasno, ko je izrekla te besede, je snela zatemnjena očala. Pod desnim očesom nad ličnico je sedaj bilo moč razločno videti temno liso, ki je bila po Sarini oceni brez dvoma posledica poškodbe ob udarcu ali padcu.
»In kaj vas bremeni?« je zastavila vprašanje, v upanju, da ni prekinila že začete pripovedi.
»Bremeni me praktično vse, kar trenutno predstavlja moje življenje, predvsem pa mi največje breme predstavlja moj mož.«
Sara je postala še bolj pozorna, zbrano ponovno prisluhnila, a je kljub vsemu vprašala: »Ali je ta, vsem dobro vidna podpludba, v kakršnikoli povezavi s tem, o čemer govorite.«
»Posredno je, a v tem primeru gre v prvi vrsti za mojo nerodnost. Kje sem že ostala?« se je poskušala zbrati. »Že dlje časa sem namreč prisiljena prenašati psihično trpinčenje svojega moža. Ne vem, če vam priimek Starčič, kaj pove?«
Sara je odkimala: »Morda sem ga že kdaj slišala, vendar ga ne bi mogla povezati s komerkoli ali katerokoli pravno zadevo naše pisarne.«
»Se mi je zdelo, da ga ne poznate in mi je kar odleglo.« Za hip se je obraz Sarine sogovornice celo razvedril, kot bi našla nekaj, na kar se lahko opre. »Moj mož Brane Starčič je stalna stranka vaše odvetniške pisarne, konkretno gospoda Mihe Drobniča.«
»Veste v tej pisarni so trije odvetniki in nekaj odvetniških kadidatov, ne vemo drug za drugega, kaj natančno vsak od nas dela. Morda ima le Ana, naša vodja pisarne, pregled nad vsemi zadevami. Predlagam, da nadaljujete z vašo pripovedjo,« se je Sara prizanesljivo nasmehnila sogovornici.
