Madrid, 27. september 2026
Readmagine je ena najzanimivejših evropskih platform za razmislek o prihodnosti knjige, branja in založništva. Gre za mednarodno srečanje, ki ga od leta 2006 v Madridu organizira Fundación Germán Sánchez Ruipérez v prostoru Casa del Lector. Readmagine združuje založnike, urednike, avtorje, knjižničarje, tehnološke razvijalce in raziskovalce, ki razmišljajo o transformacijah knjižnega sveta – od digitalizacije in distribucije do umetne inteligence, bralnih navad in prihodnosti kulturnih politik. Posebnost festivala je njegova izrazito neformalna in pogovorna narava: predavanja, okrogle mize in delavnice so zasnovane predvsem kot prostor izmenjave izkušenj in idej. Letošnji Readmagine poteka med 26. in 28. majem 2026 v Madridu.
Na letošnjem Readmagine je bilo med številnimi razpravami o prihodnosti knjige posebej zanimivo srečanje z naslovom The new publishing group models based on collaboration. V času, ko se zdi, da tudi založniški svet vse hitreje prevzema logika koncentracije kapitala, hitrih učinkov in algoritmičnega predvidevanja uspešnic, sta Quique Olmos iz Grupo Editorial Sargantana in Ugo Nourry iz Hachette Livre govorila predvsem o nečem skoraj staromodnem: o zaupanju.
Ne o zaupanju kot sentimentalni kategoriji, temveč kot o delovni osnovi založništva. O odnosu med založnikom in avtorjem. O času, ki ga knjiga potrebuje, da najde svoje bralce. O dolgoročnosti, ki je danes skoraj subverzivna gesta.
Predstavila sta model novih založniških skupin, ki ne temeljijo več zgolj na centralizirani korporativni strukturi, ampak na mreži različnih založb z lastnimi uredniškimi identitetami. Skupina zagotavlja infrastrukturo – distribucijo, pravice, administracijo, tehnološko podporo –, uredniki in založniki pa se lahko posvetijo tistemu, kar je bistveno: knjigam. »Dobra infrastruktura omogoča založniku, da počne samo eno stvar – izdaja knjige,« je bila ena od ključnih misli razprave.
Toda še pomembnejši je bil poudarek na odnosu z avtorji. Španski predstavnik je večkrat poudaril, da skušajo avtorjem jasno pojasniti, kako založniški sistem deluje: kako delujejo distribucija, prodaja, komercializacija knjige, zakaj je danes knjigo težko prodati in zakaj je sodelovanje med avtorjem in založnikom nujno. Avtor knjigo napiše, toda potem se delo šele začne. Knjiga mora vstopiti v svet.
Ta misel se zdi pomembna prav danes, ko se avtorji pogosto znajdejo razpeti med željo po popolni avtonomiji in realnostjo trga. V Franciji, kjer je odnos med avtorjem in založnikom tradicionalno zelo močan, se po besedah Uga Nourryja dogajajo pomembne spremembe. Avtorji želijo ohraniti ali ponovno pridobiti svoje pravice, pravice pa pogosto »potujejo« z njimi od založnika do založnika. Dobre pogodbe postajajo ključne. A še pomembnejše od pogodbe ostaja vprašanje zaupanja.
Francoski trg knjige je sicer poseben evropski primer. Knjiga tam še vedno velja za kulturno dobrino, ne zgolj za produkt. Toda tudi tam se pojavljajo strahovi, da bi lahko bila svoboda objavljanja v prihodnosti ogrožena. Težko je napovedati, v katero smer se bo razvoj obrnil, saj smo, kot je dejal Nourry, »šele na začetku«. V ozadju teh besed je bilo mogoče začutiti negotovost celotnega evropskega založniškega prostora.
Zanimiv del razprave je bil namenjen tudi umetni inteligenci. Francoski predstavnik je poudaril, da AI uporabljajo predvsem skozi izobraževanje zaposlenih in razvoj internih metod, medtem ko španska skupina sodeluje z različnimi partnerji in postopoma razvija lastno filozofijo uporabe umetne inteligence. Nihče od govorcev ni govoril o AI kot o odrešitvi, temveč prej kot o orodju, ki ga je treba razumeti, preden ga začnemo uporabljati. Tudi tukaj se je pokazala razlika med tehnološkim navdušenjem in založniško previdnostjo.
Morda najbolj pomenljiv trenutek razprave pa je nastopil ob vprašanju iz publike, koliko naslovov letno objavijo. Španski založnik je odgovoril skoraj presenetljivo preprosto: število naslovov ni bistveno. Pomemben je projekt. Pomembno je vedeti, ali lahko knjiga zares zaživi na trgu. Francoski predstavnik je odgovor dopolnil: pomembni so predvsem profili založnikov, njihove uredniške identitete in dolgoročna vizija.
V času hiperprodukcije se je zdel odgovor skoraj radikalen.
Morda prav zato razprava ni govorila zgolj o ekonomiji založništva, ampak o nečem širšem: o bibliodiverziteti, o ohranjanju različnih glasov, različnih poetik, različnih kulturnih prostorov. O tem, kako ostati velik, ne da bi postal brezobličen. Kako ustvariti skupino, ki omogoča stabilnost, ne da bi uničila uredniško singularnost.
In predvsem: kako v času hitrosti ohraniti počasnost, ki jo literatura nujno potrebuje.
